Jedro

Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je vanjo vštelo čas pridržanja in pripora ter hišnega pripora od 1. 9. 2022 od 20:13 ure dalje. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oz. nalogom.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo: - zagovorniki obtoženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe, podredno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev oziroma podredno, da se obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

- okrožna državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba državne tožilke je utemeljena.

4. Državna tožilka graja zaključek prvostopnega sodišča, da obtoženemu ni dokazana nobena od oblik naklepa za storitev poskusa kaznivega dejanja uboja. Sklepanje o krivdni obliki na podlagi obtoženčevega ravnanja po tem ko je že izvršil zakonske znake kaznivega dejanja uboja, ni pa ga dokončal, je napačno. Če bi tako sklepanje bilo pravilno, ne bi potrebovali določb o prostovoljnem odstopu od storitve kaznivega dejanja (36. člen KZ-1). Iz obrazložitve v 14. točki izpodbijane sodbe, da je obtoženi prostovoljno odnehal, ni jasno od česa je odnehal, saj je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe že storil. Če lična kost ne bi zaustavila potovanja rezila in bi bila zadana smrtna poškodba bi najverjetneje govorili o naklepu za storitev kaznivega dejanja uboja in ne hude telesne poškodbe.

5. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga uveljavlja pritožnica, je podano, kadar neko odločilno dejstvo ni pravilno ugotovljeno. V obravnavani zadevi je to subjektivni odnos obtoženca do kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo (tč. 13 in 14) z več razlogi: (1) obtoženi je z zamahovanjem z nožem prenehal, ko je oškodovanec pričel vpiti, da ga je porezal in je oškodovancu začela teči kri iz rane pod ušesom, (2) obtoženi je imel vse možnosti tako dejanje dokončati, pa tega ni niti poskušal, (3) obtoženi niti ni skušal nadaljevati z dejanjem, ki ga mu je očitalo tožilstvo in je celo začel vpiti, naj oškodovanca peljejo k zdravniku in (4) pri dejanju je bil obtoženi vztrajen, na kar kaže več zamahov proti oškodovancu, je pa prostovoljno odnehal, ko je videl posledice na oškodovancu. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Iz prvih treh razlogov ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov, ki jih navaja tudi pritožnica (oškodovanec začel vpiti, močno krvavel, napad na prostem, kjer so dogodek opazovali drugi ljudje (B. in C.).

7. Četrti razlog pa izrecno uporabi terminologijo prostovoljnega odstopa: _»prostovoljno odnehal«_. Kot navaja pritožnica, ni jasno s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal. Prostovoljni odstop je v obravnavani zadevi možen le glede kaznivega dejanja uboja (saj je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe dokončal). To pomeni, da bi moral biti obsojen za uboj, ker gre za navidezen stek (kvalificiran poskus).

8. Pritožnica svojo grajo podkrepi še z argumentom obstoja splošnega naklepa (_dolus generalis_) v pomenu, da je storilec imel v naklepu vsako od več mogočih posledic, ki lahko nastanejo iz njegovega začetnega ravnanja. Splošno sprejeto je stališče, da ta nastopa pri telesnih poškodbah, za katere nasploh velja, da se na dajo v naprej odmeriti. Posledično se šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, vsekakor imel v naklepu tudi tisto poškodbo, ki jo je z napadom stvarno povzročil. Glede tega, ali se lahko s takim splošnim naklepom poleg telesnih poškodb obseže smrt drugega, pa se pritožbeno sodišče, pridružuje stališču, da za ugotovitev naklepa storilca v razmerju do odvzema življenja ne zadoščajo iste okoliščine, ko se kažejo pri splošnem naklepu v razmerju do telesnih poškodb (Bele I., 17. člen, r. št. 9, tč. 3 v Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2001, podobno Šepec M., člen 25, r. št. 47 v Šepec M. ur., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021).

9. Ker je bilo izpodbijano sodbo treba razveljaviti že zaradi kršitve, ki jo je uveljavljala okrožna državna tožilka, pritožbeno sodišče razlogov pritožbe obtoženčevih zagovornikov ni obravnavalo.

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ponovno izvesti vse dokaze in po potrebi dokazni postopek dopolniti, razjasniti vsa v tem sklepu nakazana vprašanja, vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje napraviti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne ter ponovno presoditi, ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, v obrazložitvi sodbe pa za svojo presojo navesti jasne, in prepričljive razloge.