Jedro

V predmetni zadevi ni prišlo do neenakega kaznovanja, ko naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih. S citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, se pritožniki sklicujejo na večje število judikatov, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 90 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 900,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen je vštelo čas pridržanja in pripora od 8. 1. 2024 od 23.50 ure do 9. 1. 2024 do 3.45 ure in od 11. 1. 2024 od 16.45 ure dalje; obtožencu je po drugem odstavku 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz države (to je iz ozemlja Republike Slovenije) za dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika, odvetnika B. B., ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena ZKP).

2. Zoper sodbo so se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenskih sankcijah pritožili obtoženčevi zagovorniki. Predlagali so, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ali mu izreče pogojno obsodbo oziroma nižjo kazen, razveljavi stransko kazen izgon tujca iz države in odredi, da kazen prestaja na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora; podredno so predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnite zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovorniki so v pritožbi zahtevali navzočnost na seji, zato je sodišče druge stopnje le-to razpisalo in jo v navzočnosti obtoženca1 in njegove zagovornice ter v nenavzočnosti državnega tožilca (ki je bil o seji pravilno obveščen) dne 6. 9. 2024 tudi opravilo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Zagovorniki grajajo višino v tem postopku izrečene kazni, ki naj bi bila nerazumno višja od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih zadevah. Navajajo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot olajševalne okoliščine priznanje krivde, obžalovanje kaznivega dejanja in obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost; grajajo pa dejstvo, da je kot obteževalno štelo obtoženčevo premišljenost in odločnost, da stori kaznivo dejanje in da se je prav s tem namenom pripeljal iz tujine, se na kaznivo dejanje pripravil in ga načrtoval. Pritožniki menijo, da navedeno ne drži, saj obtoženi v Slovenijo ni prišel izvrševati kaznivih dejanj, ampak se je čez Slovenijo peljal v tranzitu, saj je delal na projektih v Nemčiji, Nizozemskem in na Danskem. Prijatelj obtoženega, ki ga pozna poslovno, ga je prosil, da mu naredi uslugo in pelje pet ljudi od Logatca do Ljubljane. Obtoženi mu je zaradi svoje kulture (v Romuniji je verski greh, če ne pomagaš svojemu prijatelju) pomagal, pri tem pa ni vedel, da ljudje nimajo dovoljenja za gibanje po Republiki Sloveniji, niti ni vedel, da je v Sloveniji to kaznivo dejanje; želel je le povrnitev stroškov prevoza, saj je delal uslugo prijatelju, s prevozom tujcev ni želel nič zaslužiti.

6. Pritožniki navajajo, da obtoženec o slednjih okoliščinah na predobravnavnem naroku dne 23. 5. 2024 ni povedal, ker je bil narok opravljen preko videokonference in se obtoženi pred narokom ni mogel posvetovati s svojim odvetnikom, prav tako je obtoženi zelo slabo slišal prevajalca v sodni dvorani in ni videl polovice slike. Kljub temu, da se je obtoženi strinjal z opravo naroka prek videokonference, mu je bilo po oceni obrambe kršeno načelo neposrednosti, saj je ob poteku naroka obtoženi ugotovil, da slabo sliši prevajalca in da ne more učinkovito slediti naroku. Sodišče bi kljub kadrovski stiski pravosodnih policistov v ZPKZ moralo izvesti predobravnavni narok in narok za izrek kazenske sankcije s prisotnostjo obtoženega neposredno na sodišču, saj načelo neposrednosti terja, da sodišče s svojimi čutili zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev in na tej podlagi sprejme dokazno oceno in odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost izoblikuje tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene; po gestah zaslišanega, po barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd.

7. Pritožbena graja, s katero zagovorniki izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji, posredno pa uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena in je tudi protispisna. Iz spisovnih podatkov 2 je namreč razvidno, da je bila (ob predhodni ugotovitvi, da realizacija obtoženčeve privedbe na sodišče zaradi pomanjkanja kadrov ZPKZ ne bo mogoča) sodnikova odločitev, da se predobravnavni narok opravi preko videokonference, sprejeta na podlagi soglasja strank (obtoženca in državnega tožilca) in obtoženčevega zagovornika, ki v tej zvezi niso imeli nobenih pomislekov, pripomb ali ugovorov. To pomeni, da so bili skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP za izvedbo tega procesnega dejanja izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da z vidika veljavne normativne ureditve (ki se v praksi redoma izvaja) v načelo neposrednosti3 ni bilo poseženo; prav tako pa tudi ne z vidika konkretnih okoliščin, za katere pa sicer sodišče druge stopnje ugotavlja, da jih pritožniki navajajo napačno oziroma protispisno.

8. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku je namreč razvidno, da je obtoženec (po podanih pravnih poukih glede uporabe lastnega jezika s pomočjo tolmača za romunski jezik) izrecno potrdil, da vidi in sliši dogajanje preko videokonferenčnega sistema, da lahko spremlja narok na tak način, povedal je tudi, da bo sodišče opozoril, če bo prišlo do kakršnihkoli tehničnih težav z videokonferenčnim sistemom tekom zasedanja, ki bi mu onemogočile spremljanje oziroma sodelovanje na naroku (list. št. 358). Iz zapisnika4 ni razvidno, da bi obtoženi v katerikoli fazi predobravnavnega naroka (ali naroka za izrek kazenskih sankcij, ki je temu neposredno sledil) omenil, navajal oziroma poročal o kakršnihkoli tehničnih ali drugih težavah, ki bi mu na tak ali drugačen način oteževale/onemogočale spremljanje oziroma sodelovanje na naroku, na katerem pa je (po predhodnem posvetu z zagovornikom in po, s strani tožilstva podanem kaznovanem predlogu) podal izrecno izjavo, da krivdo za očitano kaznivo dejanje po modificirani obtožnici priznava in da dejanje iskreno obžaluje. Glede na vsebino pritožbenih navedb prav tako ne gre prezreti spisovno izkazanega podatka, da je obtoženec na naroku za izrek kazenskih sankcij najprej sam po svojih besedah podal zagovor glede okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, nato pa je (v tej zvezi) razumno, jasno in koherentno odgovarjal še na vprašanja zagovornika, predsednika senata in državne tožilke.

9. Zato v dani situaciji niso upoštevne (v točki 6 te odločbe citirane) pritožbene trditve, ki se kot povsem irelevantne pokažejo tudi v delu, ko zagovorniki z nizanjem novotnih (protispisnih) okoliščin zastopajo zmotno tezo, da je šlo v obravnavani zadevi zgolj za prijateljsko pomoč obtoženca, ki naj bi bil v celoti zaveden glede prepovedanosti svojega početja, v okviru katerega naj tudi ne bi zasledoval nobene premoženjske koristi.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja in pojasnjuje, da pritožbenim navedbam, ki po vsebini izražajo nestrinjanje z dejanskim stanjem, ni moč slediti. V predmetni zadevi gre za sodbo na podlagi priznanja krivde, kar pomeni, da se obtoženčevo priznanje v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem (ki ga je sodišče prve stopnje preizkusilo skladno z določbo 285.c člena ZKP) nanaša na vsa v obtožbenem/sodbenem opisu podana dejstva. Le-teh v pritožbenem postopku s tezo, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ni moč izpodbijati (drugi odstavek 370. člena ZKP), zato navedbe, v katerih pritožniki podajajo stališče, da je šlo na strani obtoženca zgolj za prijateljsko/človekoljubno početje in ne za kriminalno ravnanje, ki je bilo (kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe) motivirano z namenom pridobitve premoženjske koristi, niso utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z načelom individualizacije kazenske sankcije, natančno, obširno in strukturirano pojasnilo razloge, ki so narekovali izrek prostostne kazni in ne izrek s strani obrambe predlagane pogojne obsodbe (točka 7); prav tako je na straneh 6 in 7 obrazložitve navedlo in ovrednotilo številne obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so (ob uporabi omilitvenih določil) vplivale na višino oziroma na odmero kazni, pri čemer pa pritožniki zmotno zatrjujejo, da niso bile upoštevane nekatere (domnevno) olajševalne okoliščine, saj le-te po prepričanju pritožbenega sodišča nimajo zatrjevanega razbremenilnega statusa.

12. Upoštevajoč priznanje krivde glede storitve kaznivega dejanja, v okviru katerega se obtožencu (med drugim) očita, da je dne 8. 1. 2024, ob 23.50 uri več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji, v svoje osebno vozilo pobral na lokaciji, ki mu je bila s strani neznane osebe vnaprej sporočena in da si je za opravo prevoza na relaciji od Logatca do železniške postaje v Ljubljani obetal plačilo v višini 50,00 EUR (kar pomeni konkretizacijo očitka, da je deloval z namenom pridobitve premoženjske koristi), se kot irelevantno izkaže obširno pritožbeno zatrjevanje, da obtoženi, ki je osebe prevzel globoko znotraj Schengenskega območja, sploh ni mogel vedeti, da osebe nimajo dovoljenja za bivanje na območju EU, da v organizaciji ni imel pomembne vloge in da za opravljen prevoz ni prejel plačila. Tudi ni razbremenilna okoliščina, da so tujci v vozilo obtoženega vstopili prostovoljno in da se glede na njihove izpovedbe niso počutili ogrožene, saj to ni predmet dejstvenega opisa; tudi se ne očita obtožencu, da se je ukvarjal z nezakonitimi prevozi, zato je z vidika odmere kazni in tudi sicer, brezpredmetna pritožbena ugotovitev, da niso bili najdeni nobeni dokazi, ki bi potrjevali tozadevni sum.

13. Pritožba tudi ne pojasni oziroma argumentira, v čem naj bi bilo razbremenilno dejstvo, da je bil obtoženi pred nastopom pripora redno zaposlen in da je po lastnih navedbah (kar izkazuje s plačilnima listama) mesečno prejemal 3.000,00 EUR za projektna dela, ki jih je z uporabo službenega vozila in ob plačani nastanitvi s strani podjetja, opravljal na Nizozemskem, v Nemčiji in na Danskem. Prav nasprotno, navedene okoliščine izkazujejo in potrjujejo, da se obtoženec, ki ima svoj domicil v Romuniji, na ozemlju Republike Slovenije ni znašel po naključju oziroma da bi opravljal tranzit v eno od prej omenjenih držav, ampak, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, z namenom izvršitve očitanega kaznivega dejanja, ki ga je načrtoval, pri tem pa zasledoval premoženjsko korist. Višina le-te na obstoj obtožencu očitanega delikventnega ravnanja nima vpliva, zato pritožniki ne morejo uspeti z zastopanjem stališča, da znesek 50,00 EUR, kolikor naj bi dobil obtoženi, ustreza tržni vrednosti avtobusnega prevoza in da predstavlja (glede na obtoženčeve takratne dohodke) bagatelni znesek, ki ne bi smel biti opredeljen kot zakonski znak protipravne premoženjske koristi.

14. S tem pritožniki posredno uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Namen pridobitve premoženjske koristi je v izreku izpodbijane sodbe zatrjevan na abstraktni ravni in je tudi v dejstvenem opisu opredeljen s konkretnimi okoliščinami, zato s strani pritožnikov zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ni podana.

15. Pritožbeni očitek, da dokazni postopek ne daje podlage za obteževalno okoliščino, da je obtoženi izkoristil življenjsko stisko tujcev, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpostavilo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za izkoriščanje tujcev, ki zaradi težkih bivalnih razmer zapuščajo izvorne države, in s tem za izkoriščanje njihovih osebnih, socialnih in ekonomskih stisk, zato je v tej zvezi brezpredmetno pritožbeno stališče, ki se sklicuje na izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E., da obtoženec zaradi normalne vožnje po omejitvah in ker se je takoj odzval na zvočne in svetlobne znake policije, ni spravil v stisko nobenega od tujcev in da tujcev ni prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah. Torej v okoliščinah, ki bi izkazovale nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kar pa se obtožencu v okviru dejstvenega opisa, ki (po modificirani obtožnici) determinira temeljno obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. členu KZ-1, niti ne očita, zato gre za brezpredmetno pritožbeno grajo.

16. Pritožniki očitajo, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh osebnih okoliščin na strani obtoženca, ki bi morale bistveno vplivati na višino izrečene kazenske sankcije. V tej zvezi izpostavljajo okoliščine glede urejenega socialnega statusa, glede podjetnosti in izobraženosti obtoženca in njegovih družinskih članov; nadalje izpostavljajo zdravstvene težave, s katerimi se od leta 2020 naprej sooča mama obtoženca (možganska kap, rak na dojkah, maligen tumor na možganih), ki ji slednji pomaga tako finančno (stroški zdravljenja) kot tudi pri vsakdanjih opravilih; izpostavljajo tudi dejstvo, da je obtoženec oče mladoletne (17 let stare) hčerke, ki jo mora preživljati, kar mu je sedaj, ker nima dostopa do finančnih sredstev, onemogočeno.

17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena graja ni utemeljena, saj v predhodni točki navedene okoliščine, za katere je moč ugotoviti, da so obstajale tudi že v času, ko je obtoženi (navkljub zatrjevani vsesplošni urejenosti, vèdenju, da mora pomagati mami in da ima preživninske obveznosti do hčerke) izvršil očitano kaznivo dejanje, niso takšne narave in nimajo takšne teže, da bi lahko vplivale na znižanje kazni. Enako velja tudi za v pritožbi obširno problematizirano okoliščino glede samopoškodovanja obtoženca, ki je bil, kot navajajo zagovorniki, ob prijetju v veliki stiski in v brezizhodnem položaju, saj ni vedel in še vedno ne ve, ali bo zaradi odvzema prostosti in prestajanja zaporne kazni izgubil vse. Ob tem pa pritožniki prezrejo, kar je za zadevo ključno, da je bil obtoženec tisti, ki se je spravil v to, zanj neugodno situacijo, pri čemer je že od vsega začetka moral vzeti v zakup, da bo lahko tudi prestrežen s strani organov pregona, pa ga to ni odvrnilo od izvrševanja kaznivega dejanja.

18. Stališče, da je bila obtožencu izrečena previsoka zaporna kazen, pritožniki neutemeljeno opirajo na t.i. kriminalno politične razmere, v okviru katerih problematizirajo dejstvo, da zaostrena kaznovana politika, ki jo je z drastičnim zvišanjem kazni za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, prinesla novela kazenskega zakonika iz leta 2020, ni prispevala k zmanjševanju tovrstnih kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje. Sodišče druge stopnje na te navedbe odgovarja, da je bilo prvostopenjsko sodišče tako glede zakonskih znakov kot tudi glede kaznovalnega okvira dolžno upoštevati kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (7. člen KZ-1), zato je z vidika presoje zakonitosti obtožencu izrečene kazenske sankcije, pritožbena graja neupoštevna. Prav tako tudi v delu, ko pritožniki navajajo, da ima povečanje števila kaznivih dejanj za posledico nevzdržno stanje v zavodih za prestajanje kazni zapora, ki so zaradi tujcev kronično prezasedeni, kar predstavlja velik zalogaj in obremenitev in gre tudi za varnostno grožnjo tako pravosodnim policistom, kot splošni javnosti. Tudi če se je na načelni ravni s tem moč strinjati, pa sodišče druge stopnje ugotavlja in pojasnjuje, da navedene okoliščine nimajo takšnega statusa, da bi kakorkoli lahko vplivale na izbiro in odmero kazni.

19. Zagovorniki tudi ne morejo uspeti s tezo, da je v predmetni zadevi prišlo do neenakega kaznovanja, saj naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v _primerljivih_ primerih. V tej zvezi se pritožniki s citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, sklicujejo na večje število judikatov. Le-ti po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača. 20. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje, ko je presojalo in ocenjevalo obseg kriminalne količine ter naravo in težo očitanega kaznivega dejanja, vendarle v premajhni meri upoštevalo sam način storitve kaznivega dejanja; torej v konkretnem opisu zatrjevane okoliščine, da je obtoženi tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v RS in jih je na območju Logatca sprejel v svoje vozilo, imel namen prepeljati do železniške postaje v Ljubljani, in da si je za opravljen prevoz obetal (sicer vnaprej dogovorjeno) plačilo v višini 50,00 EUR. Navedena relativno kratka razdalja (med Logatcem in Ljubljano), na kateri bi obtoženi (znotraj meja Republike Slovenije) opravil prevoz, in višina zasledovane premoženjske koristi, ki dejansko predstavlja relativno majhen znesek, sta okoliščini, ki v okviru presoje narave in teže očitanega kriminalnega delikta, nista bili v zadostni meri upoštevani. Zato je sodišče druge stopnje (zgolj) iz navedenih razlogov pritožbi zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na eno leto in štiri mesece zapora. Tako določena kazen se upoštevajoč tudi v izpodbijani sodbi opisane in natančno ovrednotene obteževalne in olajševalne okoliščine, pokaže kot zakonita, primerna in pravična kazenska sankcija.

21. V ostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

22. Obtoženi je trenutno brez dohodkov in denarnih sredstev, zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Preko videokonferenčne povezave, 304.a člen ZKP. 2 Zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 23. 5. 2024 (list. št. 357 do 361). 3 Ki igra ključno oziroma bistveno vlogo pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi, do česar pa v obravnavani zadevi vsled priznanja krivde sploh ni prišlo. 4 Slednji predstavlja javno listino, ki potrjuje resničnost tistega, kar se v njej navaja.