Jedro

Zavarovalnica je škodni dogodek v regresnem zahtevku z dne 26. 7. 2006 označila z datumom 29. 8. 2002, v regresnem zahtevku z dne 23. 11. 2004 pa z datumom 30. 8. 2002, pri čemer je očitno, da gre za isti škodni dogodek, ki ima pri zavarovalnici tudi enako opravilno oznako. Razlogi sodišča prve stopnje, da gre za dva različna dogodka, od katerih enega zavarovalnica ni dokazala, drugega pa ne zatrjevala ne izkazala, so zato v nasprotju s predloženimi listinami in povsem izven trditvene podlage obeh pravdnih strank, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/13441 z dne 30. 11. 2006 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 828,75 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da za nastanek regresne obveznosti toženca zadostuje kršitev zakona, zato je neutemeljen in napačen zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala temelja odgovornosti, ker ni predložila splošnih pogojev. Na to je opozorilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 2912/2013. Sodišče se ni opredelilo do izjave L. B., da naj bi on kritičnega dne vozil vozilo, tožnica pa opozarja, da je ta izjava vložena prepozno in tudi ne vsebuje bistvenih podatkov prometne nesreče. Pravilna je ugotovitev sodišča, da se je dogodek zgodil 30. 8. 2002, kar izhaja iz uradnih ugotovitev organov, ki so obravnavali predmetno prometno nesrečo. Listine, ki jih izda državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, imajo naravo javne listine, s katero se dokazuje resničnost tega, kar je v njej zapisano. Tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Sodišče ni imelo nobenega razloga za ugotovitev, da naj bi se zgodila dva različna dogodka, pri čemer naj bi bila evidentirana materialna in nematerialna škoda le za dan 29. 8. 2002, ne pa tudi za 30. 8. 2002. Nedvomno gre za isti dogodek, ki so ga obravnavale tako zdravstvene ustanove kot organi pregona, vendar pa je pri evidenci prišlo do očitne pomote, saj se je prometna nesreča zgodila v nočnih urah, tik pred nastopom naslednjega dne. Oškodovanci so iskali nujno medicinsko pomoč praktično naslednji dan, dogodek pa se je zgodil predhodni dan ob 23.45 uri. Logično in smiselno je, da so ogled poškodovanega vozila, fotografije le-tega ter odškodninski zahtevek vloženi dan po prometni nesreči, ki se je zgodila ponoči. Tožeča stranka je izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, prav tako je višina zahtevka v celoti utemeljena ter listinsko dokazana.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je toženec kot povzročitelj prometne nezgode, v kateri je nastala materialna in nematerialna škoda oškodovancem I., K. in N., izgubil zavarovalne pravice po 5. točki 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), saj je škodo povzročil namenoma. Pravno podlago za tožbeni zahtevek ima tožnica na podlagi samega zakona, in sicer drugega odstavka 7. člena ZOZP, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu II Cp 2912/2013 z dne 12. 2. 2014. Nepredložitev zavarovalnih pogojev zato ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče po pregledu listinske dokumentacije, na katero se opira sodba, ugotavlja, da ta glede datuma nastanka nezgode resnično ni enotna. Vendar pa skupna ocena predloženih listin kaže, da gre nedvomno za en škodni dogodek, ki se je pripetil v noči iz 29. na 30. 8. 2002, in je bila oškodovancem izplačana škoda iz omenjenega dogodka. Tega v regresnem zahtevku z dne 26. 7. 2006 tožeča stranka označi z datumom 29. 8. 2002, v regresnem zahtevku z dne 23. 11. 2004 pa z datumom 30. 8. 2002, pri čemer je očitno, da gre za isti škodni dogodek, ki ima tudi enako opravilno oznako pri zavarovalnici. Razlogi sodišča prve stopnje, da gre za dva različna dogodka, od katerih enega tožnica ni dokazala, drugega pa ne zatrjevala ne izkazala, so zato v nasprotju s predloženimi listinami in povsem izven trditvene podlage obeh pravdnih strank, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Ob tem je uporabilo možnost iz 356. člena ZPP ter zadevo dodelilo drugemu sodniku, saj je sedanji prvostopni sodnik zadevo že dvakrat zaključil ter zahtevek zavrnil z razlogi, ki niso bili del trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

7. V ponovljenem postopku naj sodišče izhaja iz trditvene podlage obeh strank v zvezi s škodnim dogodkom po vsebini, primerja predložene dokaze ter nato ugotovi, ali je tožnici uspelo izkazati, da je toženec kot voznik škodo, za katero je izplačala odškodnino, res povzročil namenoma.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.