Jedro

Slovenski odškodninski sklad ni stranka v postopku denacionalizacije, kjer je zahtevek denacionalizacijskega upravičenca vezan izključno na vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil tožnik zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 28.10.1993. V obrazložitvi navaja, da predloga ni vložila upravičena oseba in tudi ni verjetno izkazana okoliščina, na katero se predlog opira. Z izrekom prvostopne odločbe je bilo odločeno, da se zahteva vlagatelja, da se upravičencu pokojnemu R.T. vrne nacionalizirano kmetijsko gospodarstvo, ki je v lasti fizičnih oseb, v obliki nadomestnega premoženja, zavrne. Drugostopna odločba je pritožbo vlagatelja zavrnila in tako je odločba postala pravnomočna dne 16.12.1993. Ker je vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka zahteval odškodnino v obliki nadomestnega premoženja (ne pa delnic ali obveznic), Slovenski odškodninski sklad v postopek ni bil pritegnjen, saj v tem primeru ni bil zavezanec. V obrazložitvi odločbe je res navedeno, da pripada upravičencu lahko le odškodnina za razlaščeno premoženje v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada ali v delnicah RS, vendar sama obrazložitev še ne prejudicira obveznosti tožnika za plačilo odškodnine. Ta njegova obveznost se bo ugotavljala šele v novem postopku, uvedenem in vodenem na podlagi nove zahteve za denacionalizacijo in v tem postopku bo tožnik lahko uveljavljal prav vse ugovore in pomisleke, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep, ker meni, da bi moral imeti v navedenem denacionalizacijskem postopku položaj stranke, saj bi tako lahko pripomogel, da bi se v postopku konkretneje proučila možnost vrnitve nacionaliziranih zemljišč v obliki odškodnine v nadomestnih zemljiščih. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku sploh ni poizkušal izvedeti, če občina razpolaga s kmetijskimi zemljišči, ki bi se lahko upravičencu ponudila kot nadomestno zemljišče. V postopek tudi ni pritegnil Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki razpolaga z največjim fondom kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Iskanje možnosti denacionalizacije z odškodnino v obliki nadomestnega premoženja ni samo stvar upravičencev, temveč tudi organa, ki vodi postopek, saj je taka oblika odškodnine v 2. členu ZDen navedena kot prvenstvena oblika v primeru, če vrnitev premoženja v naravi ni možna. Navedeni razlogi potrjujejo upravičenost vloženega predloga za obnovo postopka, prav tako pa je s tem izkazana tudi okoliščina, na katero se je opiral navedeni predlog. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma da s sodbo odloči o dovolitvi predloga za obnovo postopka. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka, denacionalizacijski upravičenec, se v odgovoru na tožbo pridružuje stališču tožnika, da bi ta moral biti v postopku denacionalizacije udeležen kot stranka v postopku. Meni, da je vračanje nadomestnega premoženja eno izmed temeljnih načel ZDen, saj ta že v 2. členu, ko določa oblike odškodnine, to obliko postavlja na prvo mesto. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v tem primeru presodilo, da je tožena stranka utemeljeno zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ker ga ni podala upravičena oseba, saj ni zakonske podlage, da bi bil tožnik stranka v navedenem denacionalizacijskem postopku, v katerem je denacionalizacijski upravičenec zahteval kot odškodnino za vrnitev podržavljenih nepremičnin nadomestno premoženje. Predmet meritornega odločanja v upravni stvari je vedno zahtevek, ki ga vložnik zahteve uveljavlja v svoji vlogi, ki pa ga do odločbe na prvi stopnji lahko razširi ali namesto prejšnjega postavi nov zahtevek (126. in 130. člen ZUP). Iz podatkov, zbranih v upravnih spisih, izhaja, tako kot to navaja že tožena stranka v izpodbijanem sklepu, da je denacionalizacijski upravičenec zahteval odškodnino za podržavljeno premoženje v obliki nadomestnega premoženja, ne pa v obliki obveznic, za katero je po ZDen zavezanec Slovenski odškodninski sklad, v tem primeru tožnik (51. člen). Ker denacionalizacijski upravičenec svojo zahtevo v navedenem postopku, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, ni spremenil, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je iz že navedenega razloga zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo dne 16.12.1993. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).