Jedro

Obema sprejemnikoma ponudbe je mogoče priznati status kmeta. Ker obema kmetovanje ob zaposlitvi predstavlja dodatno dejavnost, oba pa tudi obdelujeta zemljišča sama z osebnim delom, je kot zadnji izključujoč kriterij treba upoštevati izbiro prodajalca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenj Gradec odobrila pravni posel za prodajo gozdnega zemljišča parc. št. 527/5 k.o. …, sklenjen med prodajalko A. in kupcem B. V obrazložitvi odločbe navaja, da je B. dne 28. 10. 2011 vložil vlogo za odobritev pravnega posla na podlagi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o gozdovih (ZG). Prodajalka A. je dala ponudbo za prodajo gozdnega zemljišča, ki je bila objavljena na oglasni deski v času od 14. 9. 2011 do 14. 10. 2011. V zakonitem roku sta ponudbo sprejela B. in C. V skladu z določbo 10. dostavka 47. člena ZG so prednostni upravičenci do nakupa gozda lastniki zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja. Če ta ne uveljavlja prednostne pravice, pa drugi lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Za postopek prodaje in uveljavljanja prednostne pravice pa se smiselno uporabljajo določbe ZKZ. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da sta oba sprejemnika ponudbe lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja, torej sta prednostna upravičenca istega reda. Glede kupca B. je nadalje ugotovil, da je lastnik nepremičnin v skupni izmeri 35,8459 ha od tega 12,9864 ha kmetijskih obdelovalnih površini in 22,5468 ha gozda. Navedene nepremičnine je podedoval leta 2010 po očetu. V postopku je pojasnil, da namerava vsa pridobljena zemljišča v letu 2012 obdelovati sam, saj bodo do takrat potekle najemne pogodbe, ki jih je za časa življenja sklenil njegov oče. Sicer pa se že aktivno ukvarja s kmetovanjem na maminimi kmetiji, s katero živi na istem naslovu. Prepis lastništva na tej kmetiji je v teku, saj je že bila sklenjena izročilna pogodba. Navedena kmetija skupaj meri 8,6339 ha. Na domačiji se ukvarjajo z rejo ovc. Čreda trenutno šteje 16 glav. Dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja prodaja jagnet za zakol in nadaljnjo rejo. Prav tako je kmetijsko gospodarstvo prejelo subvencije v skupni višini 1.308,99 €. B. je sicer redno zaposlen pri Zavodu za zaposlovanje ter mu kmetijska dejavnost predstavlja dodatni vir dohodkov za preživljanje. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zaključil, da se imenovani ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, da obdeluje kmetijska zemljišča z osebnim delom in iz tega naslova ustvarja dohodek, ki pa ne dosega višine 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS, kot je kriterij za pridobitev statusa kmeta po določbi 24. člena ZKZ. Ker pa je po ZKZ mogoče priznati status kmeta tudi osebi, ki izkaže, da bo pridobila iz kmetijske dejavnosti pomemben del dohodka, je prvostopni organ zaključil, da je imenovanemu mogoče priznati status kmeta, saj z osebnim delom že obdeluje kmetijska zemljišča, na zemljiščih, ki jih je podedoval po očetu, pa bo pričel samostojno gospodariti v letu 2012. Glede na obseg kmetijskih obdelovalnih zemljišč in napovedano vrsto kmetijske proizvodnje je tako mogoče ugotoviti, da bo dosežen dohodek iz kmetijske dejavnosti presegel vrednost 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS.

Glede sprejemnika ponudbe C. je prvostopni organ ugotovil, da je ta že v letu 1988 pridobil status kmeta. Na ustni obravnavi dne 9. 12. 2011 je izjavil, da je lastnik kmetijskih obdelovalnih površin v izmeri 5,4 ha, ki so travniki in pašniki. V registru kmetijskih gospodarstev je evidentiran kot nosilec kmetijskega gospodarstva, kjer je evidentiranih nekaj manj kot 13 ha kmetijskih obdelovalnih površin. Ukvarja se z živinorejsko proizvodnjo in redi 23 glav govedi. Letni dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja prodaja živine v višini 2.581,60 € ter kmetijske subvencije v skupni višini 9.135,11 €. Kmetijska dejavnost mu poleg službe predstavlja dodatno dejavnost in vir dohodka za preživljanje. Upravni organ je na podlagi navedenega zaključil, da še vedno izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta.

Oba sprejemnika ponudbe sta prednostna upravičenca po ZG in se uvrščata na isto mesto. V takšnem primeru se upoštevajo nadaljnji kriteriji po drugem odstavku 23. člena ZKZ in sicer po naslednjem vrstnem redu: kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, kmet, ki zemljišča sam obdeluje, kmet, ki ga določi prodajalec. V obravnavnem primeru je obema mogoče priznati status kmeta, obema kmetovanje ob zaposlitvi predstavlja dodatno dejavnost, oba obdelujeta zemljišča sama z osebnim delom. Kot zadnji izključujoč kriterij nastopi izbira prodajalca, ta pa je pogodbo o prodaji sklenil s B. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je zavrnilo pritožbo tožnika ter potrdilo prvostopno odločitev. Pri tem je navedlo, da je v zadevi bistveno za odločitev dejstvo, da je v 60 dnevnem roku za vložitev vloge za odobritev pravnega posla, vlogo vložil le kupec B. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 835/2007, X Ips 502/2009). Po sprejeti sodni praksi je treba šteti, da je vsak izmed sprejemnikov ponudbe s prodajalcem sklenil pravni posel pod odložnim pogojem naknadne odobritve s strani upravne enote. Svoj pravni interes za odobritev tako sklenjene pogodbe sprejemnik ponudbe izkaže z vlogo za odobritev pravnega posla, ki mora biti podana v roku 60 dni. Ker je B. edini v navedenem roku dal vlogo za odobritev pravnega posla, prvostopnemu organu sploh ne bi bilo treba ugotavljati, kdo izmed sprejemnikov ponudbe je uvrščen na višje mesto predkupnih upravičencev po 23. členu ZKZ.

Tožnik v tožbi navaja, da v obrazložitvi odločbe navedena dejstva zanj niso sprejemljiva in tudi niso v skladu z dejanskim stanjem. Zaradi navedenega izpodbija odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla s prodajalko dogovorjen, da bosta sklenila pogodbo o prodaji gozda. Kljub temu je prodajalka pogodbo sklenila s B. Tožnik je že pred izdajo prvostopne odločbe in pred sestavo zapisnika o obravnavi dne 7. 12. 2011 dne 4. 11. 2011 dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tako je bil prisiljen prevzeti kmetijsko dejavnost kot svojo edino in glavno dejavnost. Tožnik je tako kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, zato ima prednost pred drugim sprejemnikom ponudbe. Navedene okoliščine tožnik na obravnavi ni navedel, temveč je dejal, da je zaposlen pri D. d.o.o.. To je storil, ker je mislil, da je boljše, da navede, da je zaposlen, saj kot prava neuka stranka ni poznal določb ZKZ, da bi opozoril, da je v postopku odpovedi delovnega razmerja. Pri tem je bil v dobri veri, da mu bo navedba delovnega razmerja koristila pri sklenitvi pravnega posla glede same plačljivosti. Okoliščina, da mu sedaj kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost, izključuje določitev prednostne pravice po ostalih točkah drugega odstavka 23. člena ZKZ. Tožnik je že v letu 1988 pridobil status kmeta, med tem ko kupec v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s pravico statusa kmeta in je tudi ni izkazal. Prvostopni organ je njegov status domneval le na podlagi njegove izjave, ki pa je ta ni z ničemer izkazal. Kupec namreč svojih zemljišč v nasprotju s tožnikom ne obdeluje, saj daje zemljišča v najem. Prav tako mu kmetijska dejavnost ne predstavlja dodatnega vira dohodka za preživljanje, ker je zaposlen pri zavodu za zaposlovanje. Prvostopni organ je tako nepravilno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo, ko je imenovanemu priznal status kmeta. Prav tako se tožnik v tožbi ne strinja s stališčem drugostopnega organa v zvezi z uporabo drugega odstavka 23. člena ZKZ. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

B., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, navaja, da vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podal že v pritožbenem postopku. Iz izjave prodajalke je razvidno, da tožniku ni obljubila, da bo z njim sklenila pogodbo. Tožnik v tožbi tudi navaja neresnice, saj zemljišča, ki jih je podedoval po očetu, od 1. 1. 2012 obdeluje sam, poleg tega pa nadaljuje z rejo drobnice na kmetiji, ki mu jo je izročila mama. Tožnik je še v pritožbi zoper prvostopno odločbo zatrjeval, da iz kmetijske dejavnosti ustvarja bistveno večji dohodek, kot on, zato se ne more v tožbi sklicevati, da je prava neuka stranka, ter da je zato zamolčal, da je v postopku odpovedi delovnega razmerja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prodajalka A. v odgovoru na tožbo navaja, da se postopek prodaje vleče že od septembra 2011. Gre za samo 1,247 ha gozda, ki ga je podedovala po mamini smrti. Gozd je v slabem stanju ter ji je v breme, ker sama zanj ne more skrbeti. Živi v najemniškem stanovanju ter za stroške preživljanja v celoti porabi nizko pokojnino, tako, da bi ji ta denar od prodaje veliko pomenil. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je smiselno predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o odobritvi prodajne pogodbe, sklenjene dne 28. 10. 2011 med A. kot prodajalko in B. kot kupcem v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri gre med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, v skladu s prvim dostavkom 23. člena tega zakona, pravica do nakupa zemljišč kmetu, ki ga določi prodajalka, ta pa je za kupca določila B., saj je z njim sklenila pravni posel. V zvezi s stališčem tožene stranke v njeni odločbi, da prvostopni organ ne bi smel v postopku odobritve pravnega posla upoštevati sprejemnika ponudbe C., ker v zakonitem 60 dnevnem roku ni vložil vloge za odobritev pravnega posla, se sodišče sklicuje na svoje stališče, ki ga je v zvezi z navedenim vprašanjem zavzelo v zadevi II U 312/2012. V navedeni zadevi se je oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto 6. 4. 2012 v zvezi z razlago določb 19., 20., 21., 22. in 23. člena ZKZ ter 25. člena OZ. V obrazložitvi načelnega mnenja je med drugim tudi navedeno: „Raznolikost stališč glede razlage določb ZKZ o postopku prodaje kmetijskih zemljišč v dosedanji praksi upravnih organov in sodišč ne more iti v škodo oseb, udeleženih v postopkih prodaje kmetijskih zemljišč, ki so se doslej odvijali na podlagi veljavnega ZKZ in ki so v času sprejema tega načelnega pravnega mnenja zaradi različnih spornih vprašanj v različnih fazah postopka. Upravni organi in sodišča so zato dolžni v okviru pooblastil, ki jim jih nudijo procesni zakoni, poučiti stranke o pravilni razlagi relevantnih določb ZKZ in jim s tem omogočiti ustrezno procesno ravnanje.“ V obravnavanem primeru je upravna enota tožnika v postopku odobritve pravnega posla, uvedenega na predlog kupca, izrecno pozvala, da predloži pisno izjavo, da je predkupni upravičenec. Tožnik je takšno izjavo dne 24. 11. 2011, torej v okviru zakonskega roka, tudi podal. Sodišče zato zaključuje, da razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, niso utemeljeni.

Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da tožba ni utemeljena. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z določbo deseta odstavka 47. člena ZG, saj sta oba lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja. Navedena okoliščina v postopku tudi ni sporna. Sodišče pa tudi soglaša z ugotovitvijo prvostopnega organa, da sta oba sprejemnika ponudbe kmeta, ki jima kmetijska dejavnost predstavlja dodatno dejavnost in vir dohodka za preživljanje. Oba sta namreč v postopku navajala, da sta zaposlena. Tožnik sicer v tožbi ugovarja, da je dne 4. 11. 2011 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tako da mu kmetijska dejavnost sedaj predstavlja edino in glavno dejavnost, vendar navedenega ugovora sodišče ne more upoštevati. Okoliščina, da je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje, mu je bila namreč znana že pred ustno obravnavo dne 7. 12. 2011 ter izdajo izpodbijane odločbe dne 6. 1. 2011. Kljub navedenemu je tožnik na obravnavi dne 7. 12. 2011 izrecno navedel, da je zaposlen pri D. d.o.o., da pa iz naslova kmetijske dejavnosti ustvarja višji dohodek kot iz naslova delovnega razmerja. Tožnikov ugovor tako predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajata ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je torej imel možnost navedeno okoliščino navajati že pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, česar pa ni storil. Za to tudi ni obstajal opravičljiv razlog, kot to skuša sedaj prikazati v tožbi. V skladu z določbo 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem zakonom ali drugimi zakoni. Gre za temeljno načelo upravnega postopka. Zaradi navedenega sodišče zavrača tožnikov ugovor, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno ter da je posledično upravni organ napačno uporabil materialni predpis, saj je ta odločil na podlagi dejstev, ki jih je tožnik sam navedel. Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da kupec ni izkazal statusa kmeta. Pogoje, kdo se šteje za kmeta, določa 24. člen ZKZ. V šestem odstavku 24. člena je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki jih fizična oseba obdeluje. To pomeni, da se o tem, ali oseba šteje za kmeta, odloča v upravnem postopku kot o upravni stvari. Navedeno vprašanje torej predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, ki ga lahko organ sam obravnava in reši, lahko pa prekine postopek in počaka z odločitvijo v glavni stvari, dokler predhodnega vprašanja ne reši pristojni organ. V obravnavanem primeru je navedeno vprašanje za potrebe tega postopka rešil upravni organ v okviru postopka odobritve pravnega posla. V zvezi z navedenim je prvostopni organ pravilno in dovolj izčrpno ugotovil in obrazložil, da kupec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po kriterijih določenih v 24. členu ZKZ. Sodišče se tako v celoti strinja z navedeno utemeljitvijo ter se nanjo tudi v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je sodišče na podlagi obrazloženega ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.