Jedro

Ni sporno, da je bil predmet leasinga tekom predmetne pravde prodan, zato so trditve, ki jih je tožena stranka v postopku postavila šele po prodaji predmeta leasinga, v vlogi z dne 12. 11. 2012, o tem, da je našla kupca, pravno nepomembne.

Trditveno in dokazno breme, da sta obe, tožeča in tožena stranka, želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta dali zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 2.333,08 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo:

I. zaradi umika tožbe za 28.769,80 EUR v tem delu postopek ustavilo,

II. sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi VL 125252/2010 z dne 10. 9. 2010 razveljavilo v naložitvenem delu in glede stroškov,

III. ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke, ki se glasi: „ tožena stranka T. d.o.o., je dolžna tožeči stranki H. d.o.o., plačati 184.621,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“,

IV. ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 176.061,60 EUR, V. naložilo toženi stranki T. d.o.o., da tožeči stranki H. d.o.o., plača 184.621,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in

VI. naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka 6.681,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo, razen zoper I. točko izreka, se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da vse tožbene zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer menice z zapadlostjo 26. 8. 2010 v znesku 66.842,49 EUR. Dolžnik (tožena stranka) je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznal poslovni odnos z upnikom in navedel, da sta sklenila pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin št. 4212151906 (v nadaljevanju: Pogodba), ki je bila podpisana 7. 11. 2008. Podlago terjatve je dolžnik prerekal in navedel, da se o njej ne more izjasniti.

6. Od vložitve predloga za izvršbo so v plačilo zapadli še obroki od 15 do 17 in nastali nadaljnji stroški unovčenja menic (prefakturiranje), zaradi neizpolnjevanja plačilnih obveznosti s strani tožene stranke pa je tožeča stranka tudi odstopila od Pogodbe in v skladu s splošnimi pogoji uveljavila tudi plačilo vseh preostalih nezapadlih obrokov leasinga (diskontirani obroki) in zato razširila tožbo na 202.626,43 EUR s pripadki.

7. Tožena stranka se je v postopku branila, da ne gre za ustrezno pogodbo, saj naj bi se menica nanašala na pogodbo z dne 4. 11. 2008, medtem ko je tožeča stranka priložila pogodbo z dne 7. 11. 2008, da je menica nična, ker je izpolnjena v nasprotju z menično izjavo, v zvezi s temeljem razmerja pa, da gre za navidezno pogodbo, če pa sodišče tega ne bi ugotovilo, pa je uveljavljala, da gre za pogodbo o prodaji na obroke. Iz previdnosti in podrejeno je ugovarjala tudi prekluzijo in zastaranje.

8. Tekom pravdnega postopka je tožeča stranka predmet leasinga prodala in za dne 29. 6. 2012 prejeti znesek kupnine, 28.769,80 EUR, delno umaknila tožbo. O tem je sodišče prve stopnje odločilo v I. točki izreka sodbe. V nadaljevanju postopka pa je tožena stranka uveljavljala še, da so določila splošnih pogojev tožeče stranke nična, nepoštena in oderuška, ker so medsebojne obveznosti strank neuravnotežene, trdila pa je tudi, da je bil predmet leasinga prodan v nasprotju s splošnimi pogoji tožeče stranke. V pobot je ugovarjala škodo v znesku 176.061,60 EUR, ker naj bi tožeča stranka predmet leasinga prodala za prenizko ceno.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstaja, v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke pa ne, zato je vtoževani znesek naložilo v plačilo toženi stranki.

10. Tožena stranka v pritožbi uvodoma uveljavlja, da je priložena menica, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, nična, ker je direktor tožene stranke menico podpisal tako, da je na meničnem blanketu jasno pisalo, da se daje nalog tretjemu, da plača po tej menici, in sicer „plačajte za to“ menico, ob izpolnjevanju pa je tožeča stranka to nedopustno prečrtala in na tem napisala „plačam“. V zvezi s tem so bili s strani tožene stranke podani tudi dokazni predlogi, da se zasliši osebo, ki je izpolnjevala menico, tožeča pa je zamolčala, kdo je na njeni strani predrugačil menico. O tem sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka po 339. členu ZPP, posledično pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje; bistveno je vprašanje predrugačenja menice, ne pa, ali menica vsebuje vse sestavine po Zakonu o menici (ZM). V zvezi z navedbo sodišča, da je menica enostranski in abstrakten vrednosten papir, zaradi česar menični dolžnik ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega pravnega razmerja, pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar izhaja tudi iz predložene menice (priloga A3 spisa), da menica, ki jo je v zavarovanje plačila obveznosti po Pogodbi tožena stranka izročila tožeči, vsebuje vse z ZM predpisane sestavine, potrebne za njeno veljavnost. Iz menične izjave (priloga A3 spisa) izhaja, da je tožena stranka tožeči izročila 3 bianco menice, podpisane s strani tožene stranke kot trasanta, ki je v menici hkrati naveden kot trasat, zato gre za lastno trasirano menico. Če se za lastno menico uporablja obrazec za trasirano menico, pa je treba besedilo naloga za plačilo "plačajte za to menico" prečrtati in ga nadomestiti z besedilom nepogojne obljube plačila "plačam, bom plačal, bomo plačali", sicer je taka lastna menica nična, zato so pritožbene trditve v zvezi s predrugačenjem menice neutemeljene, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana. Ker pa sta menični upnik (tožeča stranka) in dolžnik (tožena stranka) tudi stranki iz temeljnega razmerja, saj so bile menice izdane v zavarovanje plačil po Pogodbi, gre pritrditi pritožbi, da lahko menični dolžnik zoper meničnega upnika uveljavlja tudi vse ugovore iz temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo (8. točka obrazložitve), da menični dolžnik ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja. Vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve v tej zadevi ni vplivalo, saj je sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo na podlagi temeljnega razmerja med strankama, torej na podlagi sklenjene Pogodbe, pri tem pa obravnavalo tudi vse toženkine ugovore iz temeljnega razmerja.

12. V zvezi z razširitvijo tožbe tožena stranka uveljavlja, da te sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, saj je je tožena stranka temu nasprotovala; po eni strani naj ne bi bili dovoljeni ugovori iz kavzalnega razmerja, po drugi strani pa je sodišče štelo, da je razširitev tožbe smotrna za ureditev medsebojnega razmerja, torej tudi razmerja, glede katerega tožena stranka ne bi smela podati ugovorov. Glede dovoljenosti ugovorov iz temeljnega razmerja je že bilo pojasnjeno zgoraj, drugih razlogov za nedopustnost razširitve tožbe pa tožena stranka ne uveljavlja. Ker je tekom postopka tožeča stranka od Pogodbe, na podlagi katere je bila izdana vtoževana menica, odstopila, je tožeča stranka razširjeni zahtevek uveljavljala na isti dejanski podlagi, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

13. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje Pogodbo napačno štelo za pogodbo o leasingu, saj gre za prodajo na obroke: v pogodbi je bilo navedeno, da bo s plačilom zadnjega obroka prišlo do odkupa predmeta leasinga, tožena stranka pa je z vrnitvijo predmeta leasinga (opažev) v celoti izpolnila vse svoje morebitne obveznosti. Zadnji obrok, ki ga je tožeča stranka v postopku terjala, je bil v finančnem planu dolžnost in ne izbira tožene stranke; iz splošnih pogojev izhaja, da bi tožena stranka s plačilom zadnjega obroka avtomatično postala lastnik predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje določb Pogodbe (priloga A4) in Splošnih pogojev (A7) pravilno zaključilo, da sta stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu, ki nima elementov prodajne pogodbe. Predmet pogodbe je bil namreč le leasing, ne pa tudi odkup predmeta leasinga in je v 1. členu Pogodbe tudi jasno navedeno, da ta ureja razmerja strank v času trajanja leasinga in pravice in obveznosti v zvezi s pravico - opcijo leasingojemalca do odkupa predmeta leasinga. V Pogodbi je tudi jasno navedeno, kar je najbolj tipična lastnost leasinga, da ima namreč leasingodajalec ves čas trajanja lastninsko pravico nad predmetom leasinga, ki bi na leasingojemalca prešla le v primeru, da bi ta s plačilom zadnjega obroka leasinga izkoristil opcijo odkupa (1). Res je sicer navedeno v 2. točki 5. člena Pogodbe, da je zadnji obrok odkupni obrok, vendar v tem smislu, kot ga določa 10. člen, da namreč leasingodajalec šele s plačilom zadnjega obroka leasinga, ob pogoju, da so poravnane vse njegove obveznosti po pogodbi, lahko izkoristi opcijo odkupa predmeta leasinga in s takim plačilom prejme predmet leasinga v last. V tej zadevi do prenosa lastninske pravice ni prišlo, saj je tožeča stranka odstopila od pogodbe.

14. Pritožbene trditve v zvezi z namenom, za katerega je tožeča stranka kupila predmet leasinga, so za odločitev v tej zadevi nepomembne, saj se ne tičejo pogodbenega odnosa med strankama, prav tako pa tudi vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, kje se je predmet leasinga nahajal, preden ga je prevzela tožena stranka. Ta dejstva, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi niso v nobeni zvezi s škodo, ki jo je tožena stranka ugovarjala in ki naj bi bila v tem, da predmet leasinga ni bil prodan po višji ceni. Zato dejanskega stanja v zvezi s tem sodišču ni bilo treba ugotavljati, še manj pa za to izvajati dokaze (prim. drugi odstavek 287. člena ZPP).

15. Tožena stranka nadalje uveljavlja, da ji je tožeča stranka predmet leasinga odvzela še pred odstopom od pogodbe, prodala pa ga je v nasprotju s splošnimi pogoji, saj ga je takoj po prevzemu začela prodajati na internetu za 176.062,00 EUR, še preden se je poskušala sporazumeti s tožencem in preden je bila izdelana prva cenitev. Tožena stranka je imela resnega kupca, v dokaz je bilo predlagano zaslišanje P. J. iz družbe P., d.o.o., in je tožena stranka tudi predložila v spis dopis direktorja, zaslišanje katerega je sodišče zavrnilo. V zvezi s tem tožena stranka uveljavlja kršitve procesnih in ustavnih pravic.

16. Pogodba jasno določa, da ima leasingodajalec v primeru, ko leasingojemalec zamuja s plačili obrokov in obveznosti ne poravna niti po opominu, pravico odstopiti od pogodbe z enostransko pisno izjavo (prvi odstavek 8. člena), pooblaščen pa je tudi za vsa dejanja za vzpostavitev posesti nad predmetom leasinga. Pogodbo torej šteje leasingodajalec za razdrto tudi v trenutku, ko zaseže predmet leasinga, zato je tudi v tej zadevi šteti, da je leasingodajalec od pogodbe odstopil že z odvzemom predmeta leasinga, najkasneje pa s pisno izjavo toženi stranki. S tem pa je tožeča stranka pridobila tudi pravico do odškodnine, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu in ki je zapadla v plačilo z dnem, ko je pogodba zaradi odstopa prenehala veljati. Višine odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožeči stranki, tožena stranka konkretno ne izpodbija, tožeča stranka pa je korist, ki jo je dobila od prodaje predmeta leasinga, od odškodnine tudi odbila, kar je toženi stranki izključno v korist. Pa tudi sicer morebitna prodaja predmeta leasinga pod njegovo ceno na razmerje med pravdnima strankama ne more vplivati (2). Ni namreč sporno, da do sporazumne določitve vrednosti predmeta leasinga, ki jo omogoča 17.4. člen Splošnih pogojev, ni prišlo. Sodišče je s tem v zvezi prepričljivo obrazložilo, da je tožeča stranka postopala po vnaprej dogovorjenih in torej obojestransko sprejetih merilih za prodajo predmeta leasinga, pri tem pa je imela tožena stranka, kot tudi katerikoli drug kupec, tudi družba P., d.o.o., možnost sodelovati. Ni sporno, da je bil predmet leasinga tekom predmetne pravde, dne 29. 6. 2012, prodan, zato so trditve, ki jih je tožena stranka v postopku postavila šele po prodaji predmeta leasinga, v vlogi z dne 12. 11. 2012, o tem, da je našla kupca, pravno nepomembne. Iz tega razloga tudi ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem P. J., direktorja družbe P., d.o.o., saj sodišče dokazov, ki za odločitev v zadevi niso pomembni, ni dolžno izvajati. Tožena stranka v času prodaje predmeta leasinga namreč nikoli ni niti zatrjevala niti izkazovala, da si prizadeva za odkup predmeta leasinga, nasprotno, tekom postopka je, vse dokler predmet leasinga ni bil prodan, vztrajala, da je z vrnitvijo predmeta leasinga prosta svojih obveznosti do tožeče stranke. Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb v zvezi s prodajo predmeta leasinga zato višje sodišče še dodaja, da je odgovorilo le na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke tudi napačno ugotovilo, da ne gre za navidezno pogodbo, ki je nična, pri čemer je nedopustno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem D. C., ki je bil finančnik tožene stranke, H. T. in A. G., ki bi izpovedali o poslih, ki jih je namesto tožene dobil V., d.d. Vendar navidezna pogodba hkrati predvideva strinjanje obeh strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Trditveno in dokazno breme, da sta obe, tožeča in tožena stranka, želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta dali zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožene stranke. Tožeča stranka je izrecno prerekala sicer povsem pavšalne trditve tožene stranke o prikritem poslu, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da premalo opredeljenih in določnih trditev o obljubljenih poslih z dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka (prim. prvi odstavek 212. člena ZPP), ni mogoče nadomestiti, pravilna.

18. Odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku tožeče stranke je tako pravilna in zakonita, prav tako tudi stroškovna odločitev v VI. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi v spis vloženega stroškovnika (list. št. 137 spisa) in na stroškovniku tudi označilo, katere stroške in v kakšni višini je tožeči stranki priznalo, zato je stroškovno odločitev višje sodišče lahko preizkusilo, pravdne stroške pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zneska spornega predmeta (184.621,09 EUR) pravilno odmerilo, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 1.487,20 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 1.372,80 EUR in pavšalni znesek za izdatke po tar. št. 6002 ZodvT v znesku 20,00 EUR, kar skupaj z 20% DDV in plačano sodno takso, ki jo je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo v višini 3.225,00 EUR, znaša 6.681,00 EUR.

19. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.912,00 EUR in 22% DDV. Po tar. št. 3210 ZOdvT ji gre 1.830,40 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 2.333,08 EUR.

(1) prim. Sodba VS RS II Ips 1056/2008 z dne 29. 3. 2012, sodba in sklep VSK Cpg 22/2013 z dne 23. 5. 2013. (2) prim. Sodba in sklep II Ips 508/2007 z dne 11. 3. 2010 in Sodba II Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012.