Jedro

Določbe 14. člena ZBPP o uporabi zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, ne gre interpretirati na način, da je s tem mišljen le en akt v formalnem pogledu oziroma le ZSVarPre. Nasprotno, s tem je mišljen vsak zakon oziroma predpis, ki ureja socialnovarstvene prejemke, to pa je po veljavni ureditvi poleg ZSVarPre med drugim tudi ZUPJS.

Tožnica organu za BPP ni pojasnila, za kakšen priliv na njen bančni račun je šlo v primeru spornega nakazila, kar je bila sicer pozvana. To pomeni, da je organ za BPP razpolagal z nekaterimi podatki za ugotovitev materialnega položaja tožnice, ne pa z vsemi, za katere je menil, da jih potrebuje za odločitev. Tudi v takem položaju pa je bil, če je v zadevi odločal, zavezan spoštovati načeli materialne resnice v smislu 8. člena ZUP in proste presoje dokazov v smislu 10. člena ZUP ter 214. člen ZUP, ki določa, katere sestavine (razloge) mora obrazložitev odločbe vsebovati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2915/2016 z dne 30. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice z dne 10. 11. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I P 146/2013. V obrazložitvi navaja, da je po pregledu prošnje tožnice za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je vloga nepopolna, zato je tožnico pozval v dopisu z dne 8. 12. 2016, da jo v roku 5 dni med drugim dopolni dopolni tako, da predloži potrdilo oziroma pojasnilo, iz katerega bo izhajalo, za kakšen priliv gre v primeru, ko je na transakcijskem računu, odprtem pri A. d.d., katerega imetnica je bila tožnica do 28. 10. 2016, 17.10.2016 prejela nakazilo A.A. v višini 48.000,00 EUR. Tožnica na poziv ni odgovorila oziroma prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni dopolnila. Ta je zato sicer ostala nejasna v delu, ki se nanaša na njene dohodke, vendar še vedno sposobna za vsebinsko obravnavo, ob upoštevanju 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Finančno stanje je organ za BPP ugotavljal ter presojal po prostem preudarku. Izhajajoč iz podatkov na transakcijskem računu tožnice je zaključil, da je nakazilo A.A. v višini 48.000,00 EUR tožničin priložnostni dohodek. Glede na navedeno in na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) je ugotovil, da je tožnica v obdobju 3 mesecev pred mesecem vložitve prošnje skupno prejela dohodek v višini 17.323,54 EUR. Ta dohodek je obsegal 3 plače kot periodične dohodke v skupni višini 1.469,82 EUR in priložnostni dohodek, to je nakazilo A.A.. Slednjega je štel organ za BPP v znižani vrednosti v skladu z 22. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), in sicer ga je upošteval v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka (16.000,00 EUR) in 0,5 osnovnega minimalnega dohodka (146,28 EUR), torej v višini 15.853,72 EUR. V skladu z 10. členom ZUPJS je tožnica samska oseba in njen povprečni mesečni dohodek znaša 5.774,51 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (292,56 EUR oziroma 2-kratnik 585,12 EUR). Organ za BPP je zaključil, da dohodki v navedeni višini izključujejo pravico tožnice do brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je organ za BPP nepravilno uporabil materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter kršil določbe ZUP. Pojasnila res ni, kaj pomeni priliv z dne 17. 10. 2016 v višini 48.000,00 EUR, vendar se prejema poziva ne spomni in ga še vedno ne najde. Pred kratkim je kupila stanovanje, v katerem se je zastrupila z dušikovim monoksidom. Poleg tega ji je bila vedno odobrena brezplačna pravna pomoč in odločbe so bile vedno vročene neposredno njeni pooblaščenki, zato je bila prepričana, da bo zdaj tudi tako. Vse te okoliščine so botrovale temu, da ni odgovorila na poziv z dne 8. 12. 2016. Pri organu za BPP je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi sicer je rok 5 dni prekratek in v nasprotju z načelom varstva pravic strank. Znesek 48.000,00 EUR predstavlja del kupnine za stanovanjsko hišo na naslovu .... Do nedavnega je bila do 3/4 solastnica nepremičnine v k. o. ..., parc. št. 799/1 (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo. Zaradi finančne stiske je bila primorana svoj delež prodati. Temeljni predpis, ki ga sme pri svoji odločitvi uporabiti organ za BPP, je ZBPP, ki v prvem odstavku 14. člena napotuje na uporabo ZUPJS. Vendar pa iz tega odstavka izhaja, da je ZUPJS relevanten samo z vidika vprašanja, premoženje katerih družinskih članov je treba upoštevati pri ugotavljanju premoženja prosilca, kar pa ne ureja 12. člen ZUPJS. Organ za BPP je ta člen ZUPJS uporabil nepravilno. Glede drugih vidikov načina ugotavljanja materialnega položaja tožnice bi moral organ za BPP upoštevaje drugi odstavek 14. člena ZBPP za potrebe odločanja po ZBPP uporabiti le ZSVarPre v delu, kjer ureja uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči. Vendar znesek 48.000,00 EUR ne more predstavljati priložnostnega dohodka po 22. členu ZSVarPre glede na okoliščine konkretnega primera; med drugim je znesek občutno prevelik za priložnostni dohodek, to ni življenjsko niti logično. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je jasno navedla, da opravlja delo pri Društvu A. in plača znaša 500,00 EUR bruto. Drugega premoženja nima. Odločanje organa za BPP po prostem preudarku je zgrešeno in ni niti malo življenjsko izkustveno. V izpodbijani odločbi so izostali razlogi, zakaj je organ za BPP tako odločil oziroma kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Organ za BPP je s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu za BPP ter toženki naloži v plačilo priglašene stroške upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je na podlagi poziva sodišča v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dostavila upravni spis zadeve in odgovorila, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožnica izpodbija odločitev organa, da se zavrne njena prošnja za brezplačno pravno pomoč, ker glede na svoj materialni položaj do nje ni upravičena. Organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po tem, ko tožnica ni odgovorila na poziv z dne 8. 12. 2016, naj med drugim pojasni nakazilo v višini 48.000,00 EUR, ta znesek glede na podatke na transakcijskem računu upošteval kot njen priložnostni dohodek, pri čemer je finančno stanje ugotavljal po prostem preudarku, kakor naj bi bil, kot navaja, upravičen po določilih ZUP, in ob upoštevanju prvega odstavka 12. člena ZUPJS. Uporabil je 22. člen ZSVarPre, ki v prvem odstavku določa, da se priložnostni dohodki, prejeti v obdobju iz 20. člena tega zakona, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. V drugem odstavku pa 22. člen ZSVarPre določa, da so priložnostni dohodki tisti, ki jih je upravičenec v obdobju iz 20. člena tega zakona prejel za opravljeno delo največ dvakrat, dohodki iz naslova dela preko študentskega servisa in dohodki iz naslova dela, ki se lahko v skladu z zakonom opravlja le v omejenem obsegu ur na letni ravni in od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost. Tožnica med drugim meni, da je organ za BPP napačno uporabil ZUPJS (12. člen) in da v izpodbijani odločbi ni razlogov za odločitev, zakaj je nakazilo v višini 48.000,00 EUR upošteval kot priložnostni dohodek po 22. členu ZSVarPre, tudi sicer pa trdi, da je znesek občutno prevelik za priložnostni dohodek in taka razlaga ni življenjska niti logična glede na njene prihodke. Ugovarja, da ker odločba nima razlogov o uporabi prostega preudarka, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

6. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek navedenega člena). Pri tem se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek navedenega člena).

7. Sodišče sicer ne pritrjuje tožnici, ki trdi, da iz prvega odstavka 14. člena ZBPP izhaja, da je ZUPJS v postopkih ugotavljanja premoženja za potrebe odločanja o brezplačni pravni pomoči po ZBPP relevanten samo z vidika vprašanja, premoženje katerih družinskih članov je treba upoštevati pri ugotavljanju premoženja prosilca. Drži, da ZBPP v 14. členu določa, da se materialni položaj ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Pri tem se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek). Vendar citirane določbe o uporabi zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, ne gre interpretirati na način, da je s tem mišljen le en akt v formalnem pogledu oziroma le ZSVarPre. Nasprotno, s tem je mišljen vsak zakon oziroma predpis, ki ureja socialnovarstvene prejemke, to pa je po veljavni ureditvi poleg ZSVarPre med drugim tudi ZUPJS.1

8. Vendar po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Po prvem odstavku 140. člena ZUP mora stranka natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek. Kot določa tretji odstavek istega člena tega zakona pa v primeru, kadar stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati, torej vsebinsko odločiti na podlagi pravno relevantnega materialnega zakona. Med strankama ni sporno, da tožnica organu za BPP ni pojasnila, za kakšen priliv na njen bančni račun je šlo v primeru nakazila v višini 48.000,00 EUR, kar je bila sicer pozvana z dopisom z dne 8. 12. 2016. To pa pomeni, da je organ za BPP razpolagal z nekaterimi podatki za ugotovitev materialnega položaja tožnice, ne pa z vsemi, za katere je menil, da jih potrebuje za odločitev. Tudi v takem položaju pa je bil, če je v zadevi odločal, zavezan spoštovati načeli materialne resnice v smislu 8. člena ZUP in proste presoje dokazov v smislu 10. člena ZUP ter 214. člen ZUP, ki določa, katere sestavine (razloge) mora obrazložitev odločbe vsebovati. Organ za BPP pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel razlogov, zakaj in na podlagi kakšne interpretacije je nakazilo v višini 48.000,00 EUR štel kot priložnostni dohodek po 22. členu ZSVarPre, zato sodišče pravilnosti in zakonitosti odločbe ne more preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe je v nasprotju tudi s temeljno zahtevo, da mora biti prosta presoja dokazov skrbna in kritična, ne pa arbitrarna ali presoja po prostem preudarku.2 Organ za BPP se v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi napačno sklicuje na odločanje po prostem preudarku v smislu določb ZUP. Poleg tega se povsem nedoločno opira na prvi odstavek 12. člena ZUPJS, ki opredeljuje upoštevni dohodek v kar 24-ih točkah, in kar prav tako onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

9. V upravnem sporu se lahko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena ZUP). Po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti, kot v obravnavanem primeru.

10. Izpodbijana odločba je torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu za BPP v ponoven postopek. V presojo tožbenih ugovorov, ki na odločitev ne vplivajo, se sodišče kot nepotrebno ni spuščalo. V zvezi z navedbami tožnice, ki se nanašajo na poziv organa za BPP z dne 8. 12. 2016 na odpravo pomanjkljivosti v zvezi z vloženo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa sodišče dodaja, da bo organ moral, da bo zadostil stališčem te sodbe, tožnici v ponovnem postopku še enkrat dati možnost, da bo pojasnila sporni nerazjasnjeni priliv na njen bančni račun oziroma če pojasnila ne bo podala, možnost, da se bo izjavila o pravni kvalifikaciji denarnega priliva s strani organa.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter 22 % DDV (pooblaščenka tožnice je zavezanka za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 ZSVarPre se na več mestih tudi izrecno sklicuje na zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, na primer že glede pojma lastnega dohodka (1. točka 1.a člena). 2 V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 109.