Jedro

Oškodovancu prizadejana huda telesna poškodba je bila plod dotedanjega skupnega agresivnega ravnanja vseh treh obsojencev, ki je privedlo do situacije, ko je oškodovanec obležal na tleh in s tem v položaju, ko mu je eden od obsojencev lahko skočil na prsni koš in mu prizadejal tako telesno poškodbo. Kateri od njih je konkretno zadal ta zadnji poškodbeni udarec, ni odločilna okoliščina.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena M. H. in J. H. sta dolžna plačati sodno takso v višini vsak 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojene M. H., J. H. in M. K. spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po določitvi posameznih kazni za vsako od navedenih kaznivih dejanj, je sodišče izreklo obsojenim enotne kazni in sicer obsojenima M. H. in J. H. vsakemu po eno leto in en mesec zapora ter denarni kazni v višini petinštirideset dnevnih zneskov (kar znaša 1.482,75 EUR), obsojenemu M. K. pa enotno kazen enega leta in treh mesecev ter denarno kazen v višini petinštirideset dnevnih zneskov (kar znaša 1.482,75 EUR). Za denarne kazni je bilo v primeru vseh treh obsojencev odločeno, da so jo dolžni plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Odločeno je bilo, da se obsojenemu J. H. pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 38507/2010 z dne 20. 10. 2011, ne prekliče. Oškodovanca D. S. in D. Š. je sodišče z njunima celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče vsem trem obsojencem naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da morajo obsojenci plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih M. H. in J. H. vložili zahteve za varstvo zakonitosti, obsojeni M. H. pa še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenega M. H. so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve Kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in so predlagali, da se zahtevi ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zagovornik obsojenega J. H. je navedel, da se zahteva vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter je predlagal, da se zahtevi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Obsojeni M. H. je v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti navedel, da jo vlaga „v skladu z določbo tretje točke 420. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.“ Predlagal je razveljavitev odločb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje oziroma sojenje sodišču prve stopnje.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, kolikor pa se uveljavlja kršitve v zvezi z dejanskim stanjem teh ni mogoče izpodbijati. Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencema in njunima zagovornikoma, da se do njega opredelijo. Zagovornik obsojenega J. H. se je do stališča vrhovnega državnega tožilca opredelil z navajanjem, da vztraja pri stališčih iz vložene zahteve in poudarjanjem, da ugotovljena dejstva izključujejo sostorilstvo ter da je izključena enotnost in skupna zavest obsojenih povzročiti hudo telesno poškodbo.

B.

6. Zagovorniki obsojenega M. H. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi nedoločno opredeljene vloge tega obsojenca kot sostorilca. Izpodbijana sodba namreč pri opisovanju ravnanj storilcev navaja le priimek H., tako da ni jasno, ali se je ocenjevalo ravnanje M. H. ali J. H. V nadaljevanju pa vložniki zahteve oporekajo tudi zavrnitvenim razlogom sodišča druge stopnje, saj na istovrstne pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno, temveč je bila v tem pogledu izpostavljena izpoved oškodovanca D. S., ki jo je sodišče prve stopnje le povzelo, ne da bi opravilo dokazno oceno. Stališče vložnikov je v tem delu neutemeljeno, ker je dokazno oceno o ravnanjih obsojencev sodišče prve stopnje napravilo in obrazložilo ter v tem delu izrecno povedalo, da „je verjelo izpovedbam oškodovancev in izpovedbam prič...“ (točka 15 obrazložitve) in zakaj jim je verjelo. Zato se je sodišče druge stopnje upravičeno sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ko je presojalo te pritožbene navedbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Poleg tega je v razlogih izpodbijane sodbe dovolj določno pojasnjeno zakaj ravnanj posameznega od obsojenih H. ni bilo mogoče v vseh detajlih konkretneje opredeliti, kar je povsem razumljivo glede na sostorilski, skupni način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj, v nočnem času, deloma v vinogradu, kamor sta se oškodovanca pred nasilnim ravnanjem obsojencev zatekla, intenziteto agresivnega ravnanja obsojencev in glede na to, da sta se oškodovanca le branila, kar vse je onemogočalo njuno podrobno zaznavanje in kasneje reproduciranje konkretnega ravnanja vsakega od obsojencev. Upoštevaje navedeno je v razlogih izpodbijane sodbe izvršitveno ravnanje obeh obsojencev (skupaj z ravnanjem obsojenega M. K.) v zadostni meri razjasnjeno in ugotovljeno, tako tudi v pogledu zavestne odločitve vseh treh obsojencev, da skupno storijo očitana jim kazniva dejanja in zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Nadaljnje navajanje zagovornikov obsojenega M. H., da je v izpodbijani sodbi kršen kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP, ker ni bila uporabljena analogija v primeru storitve kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1 z „vsebinskim razumevanjem 191. člena“ KZ-1 ter da je zakonski znak spravljanja v podrejen položaj pomemben za pravilno pravno opredelitev, je vsebinsko neobrazloženo in zahteve zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. To velja tudi ob upoštevanju nadaljnjih navedb v zahtevi (točka 5), ko se sicer povzema stališče sodišča druge stopnje glede vprašanja, ali se mora spravljanje v podrejen položaj, kot posledica kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, raztezati „skozi daljše časovno obdobje“. V tej zvezi se namreč zahteva opredeljuje do časovnega razdobja sodelovanja obsojenega M. H. pri izvršitvi kaznivega dejanja nasilništva, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi in gre torej za izpostavljanje dejanskih vprašanj, ki pa ne morejo biti predmet presojanja in odločanja na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti se ponavlja stališče, ki so ga zagovorniki obsojenega M. H. zavzeli že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer, da je kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 konzumirano v kaznivem dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Na to pritožbeno navedbo je sodišče druge stopnje že podalo odgovor (točka 7 obrazložitve), vložniki zahteve pa ne ponujajo nobene dodatne ali nove utemeljitve v zvezi s tem vprašanjem in se jih zato napotuje na navedeno obrazložitev sodišča druge stopnje.

9. V zahtevi za varstvo zakonitosti se izpostavlja že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbijano ugotovitev dejanskega stanja ter v zvezi s tem vprašanje, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno z gotovostjo potrebno za izdajo obsodilne sodbe. Po mnenju vložnikov zahteve, bi morala biti iz navedenega razloga sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in ker to ni bilo storjeno, naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Te navedbe vložnikov so povsem nejasne in neutemeljene, ni jasno niti na kateri del obsodilne sodbe se nanašajo, niti katera kršitev kazenskega postopka naj bi bila v tem primeru podana in jih zato ni mogoče preizkusiti; poleg tega pa očitno zadevajo ugotovljeno dejansko stanje, česar pa ni mogoče obravnavati v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

10. Vložniki zahteve navajajo, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena glede odločitve o izrečeni kazenski sankciji obsojenemu M. H., s čimer se očitno uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi v tem delu ni mogoče pritrditi stališču zahteve, saj je izrek odločbe o kazenski sankciji v sodbi sodišča prve stopnje dovolj, čeprav skopo obrazložen. Kot olajševalna okoliščina je namreč izrecno navedena obsojenčeva dosedanja nekaznovanost, upoštevane pa so bile tudi okoliščine, v katerih je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja (kar vse torej izhaja iz predhodne obrazložitve izpodbijane sodbe – sostorilstvo, trajanje izvršitve, intenziteta ravnanja in česar ni potrebno posebej ponavljati pri obrazložitvi izrečene sankcije). Sodišče sicer res ni konkretiziralo v katerem pomenu je upoštevalo tudi obsojenčevo „prejšnje življenje“, vendar ker spisovni podatki ne dajejo drugačne podlage, je očitno, da v tem pomenu ni bilo mogoče upoštevati nobene okoliščine, ki bi jo bilo treba posebej izpostaviti, niti kot olajševalne niti kot obteževalne.

C.

11. Zagovornik obsojenega J. H. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da izrek izpodbijane sodbe nima opisane udeležbe tega obsojenca, ni razviden način sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja, niti njegov odločilni prispevek. Tudi obrazložitev izpodbijane sodbe naj ne bi imela razvidnega zaključka, da so obsojeni storili kaznivo dejanje v sostorilstvu; sodba naj naj ne bi imela razlogov o „subjektivni in objektivni komponenti sostorilstva“. Vložnik zahteve je ostal pri povzetih navedbah na povsem splošni ravni, saj ni niti konkretiziral na katero od obravnavanih kaznivih dejanj se te navedbe nanašajo, in zato tovrstnih stališč ni bilo mogoče preverjati. Kolikor se s temi navedbami zahteve za varstvo zakonitosti oporeka celovitosti opisa obsojencem očitanih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izreku navedeni in konkretizirani vsi zakonski znaki obsojencem očitanih kaznivih dejanj nasilništva po prvem in tudi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, vse pa v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (sostorilstvo), kot izhaja iz povzetega abstraktnega zakonskega besedila posameznih kaznivih dejanj in sostorilstva ter iz nadaljnje konkretizacije ravnanj vsakega od obsojencev oziroma njihovega skupnega izvrševanja teh dejanj.

12. Izrecno se v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o okoliščinah na podlagi katerih naj bi bila dokazana obsojenemu J. H. storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Po mnenju vložnika zahteve bi moralo sodišče pri tem dejanju navesti prispevek posameznega storilca k nastanku hude telesne poškodbe. Glede enakih vsebinskih navedb se je v pritožbenem postopku opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 17 obrazložitve), katerim je treba v celoti pritrditi. Pravilno je bilo namreč izpostavljeno, da je bila oškodovancu D. S. prizadejana huda telesna poškodba plod dotedanjega skupnega agresivnega ravnanja vseh treh obsojencev zoper njega, kar je tudi privedlo do dejanske situacije, ko je ta oškodovanec obležal na tleh in s tem v položaju, ko mu je eden od obsojencev lahko skočil na prsni koš in mu prizadejal tako telesno poškodbo. Povsem se je zato strinjati s stališčem izpodbijane sodbe, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh obsojencev in zato ni odločilna okoliščina kateri od njih je konkretno zadal ta zadnji poškodbeni udarec.

13. Neutemeljeno je tudi nadaljnje stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba ne navaja razlogov za krivdni odnos J. H. do nastale posledice, „to je do posebno hude telesne poškodbe“. O krivdi se je sodišče prve stopnje zaključno in določno opredelilo, ko je navedlo, da so vsi trije obsojenci ravnali z direktnim naklepom (točka 18 obrazložitve), vsebinsko podrobneje pa je bilo to njihovo zavestno in voljno ravnanje pojasnjeno v točki 15. obrazložitve.

14. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. H. izpostavlja: - da dokazni postopek ni ponudil nobenega neposrednega dokaza, da je obsojeni z gotovostjo storil v sostorilstvu očitano mu kaznivo dejanje (brez navedbe na katero kaznivo dejanje se ta navedba nanaša!), - da ni dokazov o delovanju obsojencev kot sostorilcev, - da nobeden od oškodovancev ni izpovedal, da naj bi jih vsi trije obsojenci zvlekli iz avtomobila, - da ni pravilna ocena sodišča glede spravljanja oškodovanca v izrazito podrejen položaj, - da sta oškodovanca vedno izpovedovala o napadu le dveh, in ne treh moških, - da obsojeni H. J. ni bil navzoč, ko sta druga dva obsojenca pred gostilno K. pristopila do oškodovancev in zato ni mogel slišati njihovega medsebojnega pogovora, - da sodišče ni upoštevalo vrzeli v izpovedbah oškodovancev, - da obsojeni J. H. do oškodovancev v gostilni K. sploh ni bil nasilen, - da obsojeni J. H. oškodovancev ni z ničemer poškodoval oziroma ni prispeval k povzročitvi hude telesne poškodbe in da ni mogoče zaključiti, da je pri tem ravnal z naklepom, - da sta kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari glede na izpovedbi oškodovancev storila „dva neznanca“, gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Enak zaključek velja tudi za vse tiste navedbe v zahtevi, ko se analizira in ponuja vložnikovo oceno izpovedb obeh oškodovancev, zagovorov obsojencev, izpovedbe policista A. K. in na teh podlagah ponuja svoje videnje izvršitve obravnavanih dejanj oziroma zavzema stališče, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

D.

15. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni M. H., je bila vložena po preteku roka treh mesecev v katerem je dopustno vložiti to izredno pravno sredstvo (tretji odstavek 421. člena ZKP), saj je bila pravnomočna odločba Višjega sodišča v Mariboru obsojenemu M. H., kot tudi njegovim zagovornikom vročena 3. aprila 2013, dopolnitev zahteve pa je bila vložena na Vrhovno sodišče 14. januarja 2014. Zaradi navedenih razlogov obsojenčeva dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti ni bila vsebinsko obravnavana.

E.

16. Glede na vse navedeno v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve določb kazenskega zakona, zahtevi pa v vsebinskem pogledu uveljavljata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP) in sta bili zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnjeni kot neutemeljeni.

17.

Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso v višini vsak 500,00 EUR.