Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke, zato ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, pač pa je tožnici lahko delovno razmerje trajalo do dejanske vrnitve odsotne javne uslužbenke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 7. 2011 ni prenehalo, temveč še vedno traja do 31. 7. 2012, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 1. 8. 2011 do 31. 7. 2012 prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, ji obračunati nadomestilo bruto plače, skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 15. 3. 2011, zmanjšano za prejeta plačila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter zavarovanja za starševstvo, od bruto nadomestil plač obračunati in plačati prispevke in davke ter izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega neto nadomestila plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, na plačilo nadomestila plače v obsegu prejetih nadomestil iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in nadomestila za starševstvo ter nadomestila plače po 31. 7. 2012 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka tožnice v višini 863,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sicer zoper del, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice iz vseh pritožbenih razlogov določenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da sodišče ni upoštevalo dejstva, ki ga je tožena stranka med postopkom navajala ter nanj opozarjala in sicer, da je tožena stranka podpisala pogodbo o zaposlitvi s tožnico že dne 15. 3. 2011, in da takrat tožena stranka še ni bila seznanjena, da se bo status delavki A.A., ki jo je tožnica nadomeščala podaljšal. Zaradi dejstva, da se delavka A.A. vrne na delo 1. 8. 2011, in ki je bilo obema strankama ob sklepanju pogodbe dne 15. 3. 2011 znano, je tožena stranka v pogodbi pravilno določila datum prenehanja. Tožena stranka ima pravico da določi fiksni datum prenehanja delovnega razmerja, ne glede na to, da se je kasneje (dne 10. 6. 2011 sklenjen dogovor o spremembi dogovora o mirovanju pravic) izkazalo, da je delavka A.A. podaljšala svoj status mirovanja pravic za nadaljnje leto, to je do dne 31. 7. 2012. Iz pogodbe izhaja, da je le-ta prenehala z dnem 31. 7. 2011, zaradi česar bi sodišče moralo to upoštevati. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je pritožba utemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila. Navaja, da tožena stranka v pritožbi izpostavlja neupoštevanje dejstva o tem, da naj tožena stranka ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 ne bi bila seznanjena, da se bo nadomeščani delavki A.A. čas odsotnosti podaljšal tudi po 31. 7. 2011. Navedeno dejstvo je tožena stranka v pravdi navedla prepozno, po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je bila o tem dejstvu seznanjena že pred zaključkom prvega naroka in ni bilo nobene ovire, da tega dejstva takrat ne bi navedla in zanj predložila dokazov. Sklicevanje tožene stranke na to, da glede na materialno procesno vodstvo sodišča ni mogla sklepati o pravni pomembnosti tega dejstva, je neresnično, hkrati pa materialno procesno vodstvo sodišča ni opravičevalo tožene stranke za opustitev navedbe tistih dokazov, ki so po mnenju tožene stranke pomembna. Tožena stranka je v prvi vrsti vezana na pravno pomembne navedbe in dokaze tožnice, ne pa na svoja pričakovanja o tem, kako bi sodišče moralo v posamezni zadevi razsoditi in voditi postopek. Tožena stranka bi glede na navedbe tožnice pred začetkom prvega naroka dejstva, ki jih izpostavlja v pritožbi lahko navedla pravočasno, vendar tega ni storila. Ne glede na to pa so izpostavljene navedbe nepomembne, saj gre za razmerje med nadomeščano delavko A.A. in toženo stranko. Za tožnico je bistven le trenutek vrnitve A.A. na delo, ki pa seveda ni bil določen datumsko, temveč vezan na bodoč datumsko nedoločljiv trenutek vrnitve A.A. na delo. Pogodba o zaposlitvi tožnice ni bila sklenjena do 31. 7. 2011, temveč do vrnitve A.A. na delo, tako bi tožena stranka morala tožnici omogočiti nadaljevanje skladno z njuno medsebojno pogodbo o zaposlitvi. Izhajajoč iz gramatikalne in sistematične razlage pogodbe, ob upoštevanju ustnih dogovorov, ostalih okoliščin ob sklenitvi te in predhodnih pogodb ter vsebine predhodnih pogodb, je takšna odločitev datuma nejasna. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in pričo A.A. ter pri tem ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili tri pogodbe o zaposlitvi in sicer prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008 za nadomeščanje delavke B.B., ter dve pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009 ter z dne 15. 3. 2011, obe zaradi nadomeščanja javne uslužbenke A.A.. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnici dne 31. 7. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in sicer je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 31. 7. 2011 in ji je trajalo do 31. 7. 2012 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, posledično navedenemu je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo do dne 31. 7. 2012, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo strinja.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. – ZJU) v 68. členu ureja primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas in sicer določa, da se delovno razmerje sklene za določen čas, med drugim za nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca (2. alinea 1. odstavka 68. člena ZJU). Prav tako 2. odstavek 69. člena ZJU določa, da se delovno razmerje za določen čas sklene za čas odsotnosti javnega uslužbenca, pri čemer se po določilih 3. odstavka 70. člena ZJU v primerih iz 2. alinee 1. odstavka 68. člena ZJU (nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca) delovno razmerje sklene po postopku, kot ga določa zakon, ki ureja delovna razmerja.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnica in tožena stranka sklenili drugo pogodbo o zaposlitvi zaradi nadomeščanja A.A. do njene vrnitve na delo, kot to izrecno določa 1. odstavek 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009, pri čemer pa 1. člen tretje pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 določa, da „stranki ugotavljata, da ima javni uslužbenec z delodajalcem sklenjeno delovno razmerje za določen čas, do vrnitve A.A. na delo, to je do 31. 7. 2011“. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nadomeščanje začasno odsotnega uslužbenca (causa pogodbe), prav tako pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica vedela, da nadomešča prav javno uslužbenko A.A. do vrnitve na delo. Torej je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen tožbeni zahtevek tožnice, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnici z dnem 31. 7. 2011 nezakonito. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se glede sklepanja, veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom drugače določeno, pri čemer 83. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ) določa, da če je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, ob tem pa 2. odstavek 82. člena OZ ureja skupni namen strank torej nadomeščanje odsotne javne uslužbenke, kar posledično pomeni, da ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, pač pa je tožnici lahko delovno razmerje trajalo do dejanske vrnitve javne uslužbenke A.A., ki se je po ugotovitvah sodišča in kar tudi ni bilo sporno vrnila na delo dne 1. 8. 2012. Ob navedenem pritožbeno navajanje, da tožena stranka ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 ni bila seznanjena, da se bo čas odsotnosti A.A. podaljšal tudi po 31. 7. 2011, pomeni pritožbeno novoto, ki je sicer neupoštevna na podlagi 337. člena ZPP, ki sicer določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti dokazov do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP, v pritožbi ni mogoče navajati, razen če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka sicer sama navaja, da je bil dne 10. 6. 2011 sicer sklenjen dogovor o spremembi dogovora o mirovanju pravic za delavko A.A., ki je podaljšala svoj status mirovanja pravic do dne 31. 7. 2012, kar nedvomno pomeni, da je tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožnici dne 31. 7. 2011 dejansko vedela, da se A.A. vrača dne 31. 7. 2012. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.