Jedro

Za presojo utemeljenosti terjatve je odločilno, da se je tožena stranka zavezala posredniku plačati pol posredniške provizije in da ni uspela dokazati, da sta se tožeča stranka in prodajalec glede višine posredniške provizije in eventualne obveznosti, da poplača le prodajalec, dogovorila drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 2005/01178 z dne 18. 01. 2006 v 1. točki izreka za 16.028,27 EUR (3.841.014,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 08. 2005 do plačila in v 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe). Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. točki izreka za zamudne obresti od glavnice na dan 18. 08. 2005 in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Toženo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 734,90 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Tožena stranka se je zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela (1. in 3. točka izreka) pravočasno pritožila in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v prvi vrsti očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo določb Zakona o nepremičninskem posredovanju (Ur. l. RS, št. 42/2003 z dne 09. 05. 2003). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o nepremičninskem posredovanju spoznati za nično v skladu z določbo 3. odstavka 5. člena prej citiranega zakona, ker je tožeča stranka zaračunala provizijo tako naročitelju - prodajalcu, kot tudi toženi stranki kot kupcu in zavrniti tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo 2% provizije.

V 5. členu Zakona o nepremičninskem posredovanju je zakonodajalec omejil najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje na največ 4% pogodbene cene (1. odstavek 5. člena). Omejitev najvišjega dovoljenega procenta provizije velja tudi v primeru dogovora, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki kupoprodajne pogodbe (2. odstavek 5. člena). Če je pogodba v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 5. člena zakona, je nična (3. odstavek 5. člena).

Tožena stranka bi uspela uveljaviti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava le, če bi zatrjevala, da si je tožeča stranka izgovorila od prodajalca in kupca provizijo, ki presega 4% pogodbene cene. V takem primeru bi bila pogodba o posredovanju po določbi 3. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju nična. V obravnavanem primeru pa pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka v Splošnih pogojih poslovanja, ki jih je tožena stranka prejela in se je imela možnost z njimi tudi seznaniti, določila provizijo za posredovanje v višini 4% pogodbene vrednosti, niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja tožeča stranka pravico zaračunati polovico provizije od naročitelja, polovico pa od tretjega. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da predstavlja vtoževani znesek polovico dogovorjene provizije, to je 2% od pogodbene cene nepremičnine, z DDV. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da je tožeča stranka od prodajalca in kupca nepremičnine, za posredovanje pri tem poslu, zaračunala obema višjo od zakonsko maksimirane provizije, s tem pa tudi ne za uporabo določb zakona o ničnosti posredniške pogodbe.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ni bilo sklenjenega posebnega dogovora, da si bosta stranki prodajne pogodbe delili posredniško pogodbo in da tako določilo ni zapisano v prodajni pogodbi, ki jo je sestavila tožeča stranka, niso utemeljene. Prodajna pogodba nima določb o tem, kdo bo plačal tožeči stranki provizijo. Predmet razdelitve stroškov provizije ima podlago v sklenjenih dogovorih med tožečo stranko kot posrednikom s prodajalcem kot naročiteljem in med tožečo stranko ter kupcem kot tretjim. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo zavezo tožene stranke, da si bo s prodajalcem razdelila plačilo posredniške provizije, v pogodbi, ki jo je podpisala s tožečo stranko. Po seznanitvi s Splošnimi pogoji, po katerih ima posrednik pravico zahtevati pol od 4% provizije od kupca in pol od prodajalca, je imela tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča možnost podati posredniku izjavo, da pod takimi pogoji ni zainteresirana za ogled in nakup nepremičnine, česar pa ni storila.

Njeno stališče, da je bila zahteva tožeče stranke, da poda zavezo, da bo v primeru nakupa nepremičnine plačala polovico posredniške provizije, nemoralna in zato nična, ni utemeljeno, ker tožeča stranka ni zahtevala od vsake pogodbene stranke celotno 4% provizijo, pač pa od vsake polovico. Za presojo utemeljenosti terjatve tudi ni odločilno, da je tožena stranka svojo zavezo, da bo plačilo provizije delila s prodajalcem, podala v pogodbi, ki je po svojem naslovu pogodba o posredovanju za kupca in ne v posebnem dogovoru. Odločilno je, da se je zavezala plačati pol posredniške provizije in da ni uspela dokazati, da sta se tožeča stranka in prodajalec glede višine posredniške provizije in eventualne obveznosti, da jo plača le prodajalec, dogovorila drugače. Ponujena dokazna ocena izjave priče R., v smislu, da je le ta potrdil trditve tožene stranke o neobstoju dogovora o delitvi provizije, pritožbenega sodišča ne prepriča. Čeprav je priča izpovedala, da ne ve za dogovor o delitvi provizije, taka izjava ni bila odločilna. Ker priča ni točno vedela povedati o višini dogovorjene provizije, na podlagi njene izjave sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da je posrednik s prodajalcem dogovoril le 2% provizijo, s kupcem pa 4%, od katere plača vsaka stranka pol, kar bi bila lahko relevantna okoliščina za zavrnitev tožbenega zahtevka. S tem pa se izkaže, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da posredniku za posredovanje, ki ga je opravil za prodajalca, tožena stranka kot kupec ni dolžna plačati polovice dogovorjene provizije.

Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene pritožbene trditve tožena stranke in ker sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb postopka, na kateri pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).