Jedro

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik z razlogi, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedel kot razloge, zaradi katerih namerava vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022, glede na 50. člen in prvi odstavek 53. člena, vse ZUstS, nima možnosti za uspeh. Po določbi prvega odstavka 53. člena ZUstS mora namreč ustavna pritožba med drugim vsebovati tudi navedbe o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah in razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve (druga in tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), sicer se ne sprejme v obravnavo. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Ustavnega sodišča (npr. v zadevah Up-666/02, Up-624/02, Up-441/02, in drugih). Tožnik pa v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, zaradi katere namerava vložiti ustavno pritožbo, niti s katerim aktom naj bi bilo poseženo v te njegove pravice in na kakšen način, pač pa je zgolj ponovil razloge, zaradi katerih je vložil že zahtevo za varstvo zakonitosti in do katerih se je Vrhovno sodišče tudi opredelilo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je po pooblaščenem odvetniku pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju toženka) dne 13. 8. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem oziroma za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022. Kot razloge za vložitev ustavne pritožbe je tožnik navedel: "obtoženemu v preiskavi ni bilo prevajano v pravi jezik, ki bi ga razumel, zaslišana ni bila nobena priča obrambe, postopkovnih kršitev". Kot morebitnega izvajalca storitve BPP je predlagal odvetnika A. A. Tožnik je prošnji priložil izvod sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022 z dne 11. 7. 2024.

2.Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z odločbo, Bpp 835/2024 z dne 6. 9. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za dodelitev BPP kumulativno izkazati dva kriterija, in sicer materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju to zakonsko določbo tudi citira.

3.Toženka pojasnjuje, da so razlogi za vložitev ustavne pritožbe določeni v prvem odstavku 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa zakon. Ustavna pritožba mora v skladu s prvim odstavkom 53. člena ZUstS med drugim vsebovati navedbe o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah in o razlogih, s katerimi se utemeljuje kršitve. Ključen pogoj za obravnavo ustavne pritožbe je izčrpanost pravnih sredstev, zato so njen predmet praviloma odločitve Vrhovnega sodišča oziroma v primeru, da Vrhovno sodišče postopka ne konča s sodbo, temveč s sklepom, tudi odločitve višjih sodišč ali Upravnega sodišča. Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, ki bi sodila o pravilnosti ali zakonitosti njihovih odločitev in zato z ustavno pritožbo, ki je namenjena uveljavljanju kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ni mogoče uveljavljati napačne uporabe materialnega ali procesnega prava ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja v postopkih pred sodišči. Ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti s splošnim sklicevanjem na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, ki so bila izčrpana pred vložitvijo ustavne pritožbe, pač pa je treba na podlagi tretje alineje prvega odstavka 53. člena ZUstS izrecno navesti razloge, ki naj bi jo utemeljili. Toženka izpostavlja, da zato lahko odloči o utemeljenosti prošnje za BPP le, če so v prošnji navedeni razlogi za vložitev ustavne pritožbe.

4.V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema vsebino tožnikove prošnje za dodelitev BPP, v kateri navaja, da bo ustavno pritožbo vložil zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022, ker: "obtoženemu v preiskavi ni bilo prevajano v pravi jezik, ki bi ga razumel, zaslišana ni bila nobena priča obrambe, postopkovnih kršitev". Ugotavlja, da s takimi navedbami tožnik ni izkazal objektivnega kriterija za dodelitev BPP, saj ni navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, do katere naj bi prišlo, niti ni navedel s katerim pravnim aktom naj bi mu bile te pravice kršene oziroma na kakšen način naj bi mu bile kršene. Pavšalno navedenih kršitev ni z ničemer utemeljil. Pojasnjuje, da se je Vrhovno sodišče v sodbi obširno in izčrpno opredelilo do vseh zatrjevanih kršitev, tudi glede prevajanja oziroma glede pravice do uporabe lastnega jezika v postopku in ugotovilo, da so ti očitki neutemeljeni. Toženka meni, da tožnik zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni konkteriziral, niti jih ni utemeljil, še manj pa izkazal. Vrhovno sodišče se je v sodbi opredelilo glede zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti in pojasnilo, da je tožnik zgolj našteval dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, kar pa ni bilo mogoče obravnavati kot kršitev pravice do obrambe. Vrhovno sodišče pa se je opredelilo do tistih zavrnjenih predlogov, ki jih je tožnik izpostavil konkretizirano, prav tako tudi do dokaznega predloga tožnika za zaslišanje večjega števila prič. Vrhovno sodišče je presodilo, da obrazložena vsebinska presoja pravnomočne sodbe, po kateri predlagani dokazi niso bili potrebni, spoštuje merila za odločanje o dokaznih predlogih obrambe, zato ne krši tožnikove pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist.

5.Toženka nadalje pojasnjuje, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik ponovno in posplošeno zatrjeval take procesne kršitve, kot jih je zatrjeval že v zahtevi za varstvo zakonitosti (uporaba jezika v postopku, zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik, ter druge nedoločene postopkovne kršitve). Te navedbe po vsebini ne predstavljajo razlogov, ki jih lahko tožnik uveljavlja z ustavno pritožbo, pač pa je imel možnost zatrjevane kršitve uveljavljati z rednim in izrednim pravnim sredstvom (zahtevo za varstvo zakonitosti), kar je tudi storil. Vrhovno sodišče se je do njegovih navedb izčrpno in argumentirano opredelilo, tožnik pa ne zatrjuje konkretnih kršitev, do katerih naj bi prišlo pri odločanju.

6.Toženka utemeljuje, da tožnik z ustavno pritožbo iz razlogov, ki jih navaja v prošnji za dodelitev BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh in je zato njegova prošnja nerazumna. Dodaja, da zakonska možnost vložitve ustavne pritožbe, če ima ta le majhno objektivno verjetnostjo za uspeh in je bil prosilec deležen poštenega sojenja, še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP za vložitev ustavne pritožbe. V postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja namreč ni več vezana na absolutno potrebo po dodelitvi BPP, kot to velja za kazenski postopek na prvi stopnji, ko je dodelitev BPP pogojena s težo kaznivega dejanja, z zagroženo kaznijo ter z zahtevnostjo kazenskega postopka, pač pa je treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku. Ker je toženka presodila, da teh možnosti tožnik z ustavno pritožbo nima, je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot nerazumno, torej je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP in zato ni presojala, ali izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij.

7.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022 v celoti ugodi, kot izbranega odvetnika pa imenuje odvetnika A. A., oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v predmetnem postopku.

8.V tožbi navaja, da je za dodelitev BPP zaprosil za kazenski postopek, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe, saj je zaprt v ZPKZ Koper ter je brez premoženja in dohodkov. Toženki očita, da ga ni pozvala na dodatna pojasnila v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP, čeprav ji je pojasnil razloge za njeno vložitev, zato je izpolnjen vsebinski pogoj za odločanje o njegovi prošnji. Toženka se ne more postaviti v vlogo sodišča in vsebinsko odločati, ali ima tožnik možnosti za uspeh v postopku in ustavno pritožbo vnaprej obsoditi na neuspeh. Očita ji, da je s tem prekoračila svoja pooblastila. Navaja, da bo ustavno pritožbo vložil zaradi kršitve 2., 14., 21., 22., 24. in 62. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kar je uveljavljal že v pravnih sredstvih.

9.Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za BPP. Če mu BPP ne bo odobrena, bo moral sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

10.Toženka je sodišču predložila spis zadeve Bpp 835/2024, odgovora na tožbo pa ni podala.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila in utemeljila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve (ki med strankama tudi ni sporno, saj mu tožnik v tožbi ne oporeka) v celoti raziskala, svojo odločitev pa oprla na relevantne materialne predpise. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, zato sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13.Iz tožnikove prošnje izhaja, da je zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022 (ki jo je prošnji tudi priložil). Navedel je, da namerava ustavno pritožbo vložiti zato, ker naj mu v postopku ne bi bilo prevajano v jezik, ki bi ga razumel, ker ni bila zaslišana nobena priča obrambe in zaradi postopkovnih kršitev.

14.Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila z utemeljitvijo, da s tako prošnjo tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

15.Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik z razlogi, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedel kot razloge, zaradi katerih namerava vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022, glede na 50. člen in prvi odstavek 53. člena, vse ZUstS, nima možnosti za uspeh. Po določbi prvega odstavka 53. člena ZUstS mora namreč ustavna pritožba med drugim vsebovati tudi navedbe o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah in razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve (druga in tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), sicer se ne sprejme v obravnavo. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Ustavnega sodišča (npr. v zadevah Up-666/02, Up-624/02, Up-441/02, in drugih). Tožnik pa v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, zaradi katere namerava vložiti ustavno pritožbo, niti s katerim aktom naj bi bilo poseženo v te njegove pravice in na kakšen način, pač pa je zgolj ponovil razloge, zaradi katerih je vložil že zahtevo za varstvo zakonitosti in do katerih se je Vrhovno sodišče tudi opredelilo. Sodišče ne sledi tožniku, ki zatrjuje, da bi ga morala toženka pozvati k dopolnitvi njegove prošnje. Po določbi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP uporablja v postopkih odločanja o prošnjah za dodelitev BPP, se namreč stranko poziva k dopolnitvi vloge, če je ta nepopolna ali je nerazumljiva. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP pa je bila (formalno) popolna in je bila razumljiva, zato pozivanje k njeni dopolnitvi ni bilo potrebno, na tožniku pa je bilo dokazno breme, da v vlogi navede vse argumente, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo za dodelitev BPP. Tožena stranka je zato odločila na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča ter pravilno ugotovila, da so tožnikove navedbe zgolj pavšalne ter da z njimi ni izkazal, da bi bilo v kazenskem postopku poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščin, s katerim aktom naj bi bilo poseženo in na kakšen način. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je svoji vlogi priložil tudi "BPP pritožbo" (prvi odstavek obrazložitve tožbe), vendar pa ni povsem razumljivo, katero pritožbo je imel s tem v mislih. Kolikor je imel v mislih ustavno pritožbo, ta prošnji za dodelitev BPP ni bila priložena, izvod ustavne pritožbe, ki jo je tožnik priložil tožbi, pa je datiran z dnem 19. 9. 2024, kar je po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba (sodišče pa pravilnost odločitve presoja po pravnem in dejanskem stanju na dan izdaje izpodbijane odločbe). To pomeni, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP temeljila zgolj na navedbah, kaj namerava uveljavljati v ustavni pritožbi in sodbi Vrhovnega sodišča.

16.Tožnik tudi v tožbi ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih se ne strinja z izpodbijano odločbo, temveč zgolj posplošeno zatrjuje, da bo ustavno pritožbo vložil zaradi kršitve 2., 14., 21., 22., 24. in 62. člena Ustave in 5. ter 6. člena EKČP, pa četudi je dokazno breme na njegovi strani. Take pavšalne navedbe zato po presoji sodišča ne morejo omajati izpodbijane odločitve. Zgolj na ravni pavšalnih in z ničemer izkazanih navedb ostajajo tudi tožnikove trditve, da naj bi bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je namen ZBPP sicer res uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (prvi odstavek 1. člena ZBPP), vendar to še ne pomeni, da vsaka zavrnitev prošnje za dodelitev BPP že sama po sebi pomeni tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. O tem, da bi bil diskriminiran glede na druge prosilce za BPP, pa tožnik ni navedel nobenih konkretnih pojasnil niti ni predlagal izvedbe dokazov, s katerimi bi to izkazoval, do nekonkretiziranih navedb pa se sodišče ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati.

17.Glede tožnikovega očitka, da se je toženka postavila v vlogo sodišča in vsebinsko odločala o tem, ali ima tožnik možnosti za uspeh z ustavno pritožbo, sodišče pojasnjuje, da prosilec za BPP izpolnjuje objektivni kriterij za dodelitev te pomoči, če izkaže izpolnjevanje dveh pogojev: da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Da bi sodišče ocenilo izpolnjevanje obeh pogojev objektivnega kriterija, mora v primerih, ko to ne izhaja iz prošnje oziroma zadeve same po sebi, opraviti osnovno vsebinsko oceno razumnosti oziroma smiselnosti zadeve. Toženka v obravnavani zadevi ni presojala, ali ima tožnik možnost, da uspe z ustavno pritožbo, ki jo bo vložil, pač pa je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022 in navedb tožnika v prošnji za dodelitev BPP zgolj ugotovila, da tožnik z navedbami, ki niso konkretizirane, v postopku z ustavno pritožbo ne more uspeti. Toženka je namreč pri odločanju razpolagala le s sodbo in tožnikovimi navedbami, v katerih pa tožnik ni niti zatrjeval, da naj bi bilo poseženo v njegove ustavno zavarovane človekove pravice in temeljne svoboščine niti s katerim aktom naj bi bilo to storjeno niti na kakšen način. Taka presoja torej ni presoja v smislu prejudiciranja odločitve Ustavnega sodišča, pač pa presoja, da s takimi navedbami, kot jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji, ne more uspeti, čemur pritrjuje tudi prej navedena sodna praksa Ustavnega sodišča. Zaključek tožene stranke, da prošnja tožnika za dodelitev BPP ni razumna, je zato utemeljen. Hkrati ta zaključek pomeni, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP in je zato tožena stranka ravnala prav, ko ni presojala, ali izpolnjuje subjektivni kriterij, saj morata biti za dodelitev BPP oba kriterija izpolnjena kumulativno. Tožbeni ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v zvezi z izpolnjevanjem subjektivnega kriterija za dodelitev BPP, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi in se sodišče do njih ni opredeljevalo..

18.Iz navedenih razlogov sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožnikovo tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je odločalo le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) - tožnik že v tožbi, toženka pa v dopisu z dne 30. 9. 2024.

K točki II izreka

19.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je stroške postopka priglasil v tožbi, toženka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je, ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

20.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah BPP po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.