Jedro

Pri obračunu nadomestila za uporabo avtorskih del je treba upoštevati tudi 8,5 % davek na dodano vrednost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni: - v točki II izreka tako, da ostane sklep o izvršbi VL 116479/2010 z dne 26. 8. 2010 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 1.845,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 do plačila in v delu, s katerim so odmerjeni stroški izvršilnega zneska na znesek 80,28 EUR.

- v točki IV izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 310,90 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve odločbe dalje.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh stroške pritožbenega postopka 357,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 116479/2010 z dne 26. 8. 2010 obdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 1.704,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 do plačila in v delu, s katerim so odmerjeni stroški izvršilnega postopka na znesek 80,28 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 246,21 EUR nadaljnjih stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in sicer glede odločitve sodišča, da ji ne priznava davka na dodano vrednost od zahtevanih terjatev v višini 8,5 %. Navaja, da je zavezanka za DDV, zato ga je upravičena zaračunati, tožena stranka pa ga je dolžna kot uporabnik storitev plačati. Sklicuje se na določbe ZDDV-1 in opozarja, da tu ne gre za vprašanje, kdo mora plačati DDV po računu, ki ga izda izvajalec storitve. Tega mora brez dvoma plačati uporabnik. Tožeča stranka je zavezanec za DDV in ga mora odvesti v proračun državi, vendar to ne pomeni, da mora tudi nositi strošek DDV-ja. Ne gre za prevalitev bremena plačila DDV na uporabnika, pač pa za plačilo DDV-ja po računu, izdanem s strani davčnega zavezanca uporabniku za dobavljene storitve, od katerih bo potem davčni zavezanec odvedel davek po 76. členu ZDDV-1 v proračun. Poudarja tudi, da tožena stranka nikoli ni osporavala plačila DDV. Višini tožbenega zahtevka je tekom celotnega postopka ugovarjala zgolj in izključno le v zvezi z veljavnostjo tarife, zaradi česar je sodišče kršilo razpravno načelo. Odločitev o stroških postopka ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka v pritožbi ugovarja višini prisojenega zneska in navaja, da je previsok za 84,58 EUR. Sodišče je pri izračunu avtorskega honorarja za restavracije tožene stranke nepravilno uporabilo tarifo iz pravilnika 1998, saj so tarife za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo nižje za 30 %. Da gre v primeru teh restavracij za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo, je splošno znano, nenazadnje je znižanje tarife upoštevala tudi tožeča stranka sama v vtoževanih računih. Sodišče je nepravilno izračunalo avtorski honorar za poslovni prostor S. v M. ter prekoračilo tožbeni zahtevek glede izračuna avtorskega honorarja za poslovni prostor Restavracija I. po računu št. 09300044271. Tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških, ker ni obrazložen.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) upravlja z avtorskimi pravicami. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskih honorarjev od tožene stranke, ki je v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo iz avtorsko varovanega repertoarja. Nadomestilo avtorskega honorarja za uporabo glasbeno varovanih avtorskih del zahteva na podlagi 23-ih računov za mesec maj 2009. Pri obračunu nadomestila za posamezni poslovni prostor po tarifi iz pravilnika, sprejetega v letu 1998, pa sodišče ni upoštevalo in tožeči stranki ni priznalo 8,5 % davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), z obrazložitvijo, da Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne daje podlage za prevalitev davčne obveznosti na uporabnika (toženko), pravdni stranki pa takšne prevalitve pogodbeno nista predvideli (pogodba ni bila sklenjena). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodbi v tem delu materialnopravno napačno odločitev. V določbah ZDDV-1 namreč ni podlage za nepriznavanje DDV tožeči stranki po stopnji 8,5 % od davčne osnove za dobavo blaga in storitev, ki je predpisana v drugem odstavku 41. člena ZDDV-1. DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav kateregakoli blaga oziroma storitev, razen tistih, ki so iz obdavčitve izrecno izvzeti. Plačuje se posredno, prek cene, ki jo potrošniki plačujemo za določeno blago oziroma storitve. Kot sicer pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka davčni zavezanec, njene storitve pa so predmet obdavčitve (tretji in peti člen ZDDV-1). To pomeni, da mora pri svojem poslovanju spoštovati predpise o DDV in v povezavi s posameznim poslom, ki ga opravi v okviru svoje dejavnosti, obračunati DDV ob izdaji računa (81. in 82. člen ZDDV-1). To velja tudi v primeru, če uporabnik z njo ne želi skleniti ustrezne pogodbe za javno priobčevanje glasbenih avtorskih del iz njenega repertoarja. Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se prav tako šteje, da prejme in dobavi storitve sam (16. člen ZDDV-1). Obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je storitev opravljena (33. člen ZDDV-1). Določba 76. člena ZDDV-1, ki jo omenja sodba, določa, kdo so plačniki DDV, kar je tožeča stranka nedvomno kot davčna zavezanka in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z zakonom. Zato tožnica tudi utemeljeno opozarja na nelogičnosti, do katerih bi prišlo, če ne bi izstavila računa z DDV ter na obsežno sodno prakso, ki je doslej DDV priznavala.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja kot zmoten obračun nadomestila za avtorske honorarje v njenih restavracijah, ker sodišče pri izračunu ni upoštevalo za 30 % nižje tarife po Pravilniku, sprejetem v letu 1998, ki velja za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo. Tožena stranka tekom postopka tega dejstva namreč ni zatrjevala, niti ne gre za splošno znano dejstvo. Tudi iz računov tožeče stranke za avtorske honorarje ni razvidno, da bi tovrstno znižanje cene sama priznavala. Prav tako tožena stranka nima prav, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek pri izračunu avtorskega honorarja za poslovni prostor restavracije I. po računu 0930044271. Po navedenem računu je namreč zahtevala avtorski honorar za restavracijo in prodajalno v skupnem znesku 114,09 EUR, z izpodbijano sodbo pa ji je bil po tem računu priznan nižji znesek. Prav ima pritožba tožene stranke le v tistem delu, ko uveljavlja napačen izračun avtorskega honorarja za poslovni prostor S. v M., in sicer, da ji je sodišče naložilo 3,48 EUR previsok znesek.

7. Sodišče prve stopnje je zato spremenilo izpodbijano sodbo glede glavnice, ki znaša 1.702,00 EUR, ob upoštevanju DDV pa 1.845,80 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločilo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Obe pravdni stranki izpodbijata stroškovno odločitev kot neobrazloženo, vendar jo je po presoji pritožbenega sodišča mogoče preizkusiti ob upoštevanju stroškovnikov pravdnih strank v spisu, iz katerih je razvidna odmera stroškov tožeče stranke 623,87 EUR in tožene stranke 455,15 EUR ter ob upoštevanju uspeha 65% ustrezno pobotanje pravdnih stroškov. Glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pa je uspela s 71 % svojega tožbenega zahtevka. Po pobotanju odmerjenih stroškov ji je zato tožena stranka dolžna povrniti 310,90 EUR stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

9. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela, tožena stranka pa le v minimalnem delu, ji je dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (sodna taksa, nagrada za postopek, materialni stroški in DDV) v znesku 357,50 EUR.