Jedro

Podani so pogoji za izdajo odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Tožnik namreč ne prereka, da svoj radijski program oddaja z radijske frekvence 91,0 MHz, torej z druge frekvence, kot mu je bila dodeljena s prejšnjo ODRF, prav tako ne prereka, da ima Republika Slovenija pravico do uporabe frekvence 88,9 MHz z lokacije Č. in da razpolaga z drugimi frekvencami na lokaciji C., vse to pa so okoliščine, ki izkazujejo, da je bila izdaja izpodbijane odločbe utemeljena iz razloga učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist in ker to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka po uradni dolžnosti tožniku kot imetniku dodelila za čas veljavnosti od 9. 1. 2017 do 26. 3. 2019 za program Radio A. radijske frekvence, centralno frekvenco: 91,0 MHz s tam navedenimi omejitvami ter dodatno radijsko frekvenco 105,9 MHz s tam navedenimi omejitvami (1. točka izreka), odločila, da mora tožnik na dodeljeni frekvenci oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) (2. točka izreka), da se s to odločbo razveljavi odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF) št. 658990 z dne 29. 1. 2009 (3. točka izreka), da je tožnik dolžan izvesti prilagoditev v skladu s prvo točko izreka te odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc do 9. 4. 2017 (4. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedla, da frekvenčni pas za FM zvokovno radiodifuzijo od 87,5 do 108,0 MHz ureja Zakon o ratifikaciji območnega sporazuma o uporabi pasu 87,5 MHz do 108,0 MHz za FM zvokovno radiodifuzijo (Območje 1 in del Območja 3, v nadaljevanju sporazum GE84). Na frekvenci 91,0 MHz, s katero sicer na podlagi sporazuma GE84 razpolaga Republika Slovenija, je v nasprotju z le-tem oddajala italijanska radijska postaja, zato je bila tožniku s prejšnjo ODRF dodeljena frekvenca 91,2 MHz na lokaciji B. Glede na tehnične značilnosti oddajanja s frekvence 91,2 MHz to pomeni manjše območje pokrivanja s signalom na tej frekvenci. Tožniku je bila s prejšnjo ODRF dodeljena še frekvenca 88,9 MHz na lokaciji C. z namenom omilitve motenja sprejema frekvence 91,2 MHz. Toženka je ugotovila, da ima Republika Slovenija pravico do uporabe frekvence 88,9 MHz na lokaciji Č., da danes Republika Slovenija razpolaga z drugimi frekvencami, ki jih je možno uporabiti na lokaciji C., zato uporaba frekvence 88,9 MHz predstavlja neučinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra. V nadaljevanju je citirala drugi odstavek 24. člena, prvi in drugi odstavek 57. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ugotovila, da je glede na ugotovitve dejanskega stanja (med drugim oddajanje italijanske radijske postaje na frekvenci 91,2 MHz, oddajanje tožnika na frekvenci 91,0 MHz) zaključila, da ne obstajajo več razlogi, ki so narekovali izdajo prejšnje ODRF, zaradi česar je lahko tožniku v zvezi z oddajanjem na lokaciji B. ugodila in spremenila ODRF. Sprejem na frekvenci 91,0 MHz na lokaciji B. namreč ni moten oziroma jakosti potencialno motilnih signalov, ki izvirajo iz mednarodno neusklajenih italijanskih radijskih postaj ne presegajo vrednosti, ki so določene kot zaščitna razmerja med koristnim in motilnim signalom, tožniku pa lahko ob upoštevanju omejitve na oddajni lokaciji B. na tej frekvenci dovoli uporabo vertikalne polarizacije. Pojasnila je še, da se s spremembo tehničnih parametrov radijske postaje spremenijo tudi okoliščine, ki vplivajo na določitev območja prekrivanja, ki je priloga te odločbe. Tožnik sam pa je s spremembo frekvence spremenil tehnične parametre radijske postaje. Glede na rezultate novih meritev z dne 14. 12. 2016 pa je še odločila, da bi dodatna frekvenca 105,9 MHz lahko omilila vpliv motenj oziroma omogočila kakovostnejši sprejem radijske postaje s frekvence 91,0 MHz, tožnik pa je tudi navedel, da je frekvenca 105,9 MHz bolj ''čista'' kot frekvenca 88,9 MHz. Toženka je še razveljavila prejšnjo odločbo ter določila rok za prilagoditev.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka kršila sedmi odstavek 57. člena ZEKom-1. Z izpodbijano odločbo je toženka spremenila frekvenco in tehnične parametre oddajanja, a čimer se je območje pokritosti občutno zmanjšalo (kar je grafično prikazano v priloge izpodbijane odločbe in grafični primerjavi pokritosti v obdobju pred in po izpodbijani odločbi). Iz območja pokritosti so izpadli večji kraji. Toženka je to obrazložila z navedbami, da je tožnik prostovoljno sam spremenil tehnične parametre oddajanja na lokaciji B. (poleg spremembe frekvence tudi sprememba sevalnega diagrama iz neusmerjenega na usmerjenega) in tako zmanjšal območje pokrivanja radijske postaje, kar pa ni relevantno, saj je toženka tista, ki določi tehnične parametre oddajanja. Tožnik je bil namreč brez svoje krivde prisiljen v začasno spremembo navedenih parametrov oddajanja (o čemer je bila toženka večkrat obveščena). Tožnik je skladno z ODRF z dne 29. 1. 2009 oddajal radijski program Radio A. preko neusmerjenega antenskega sistema, s katerim je v celoti pokrival območje, ki je bilo določeno, dokler ga upravljavec oddajnika B. ni obvestil, da mu obstoječega načina oddajanja na pretvorniku B. ne more več zagotavljati. Tožnik tako ni imel izbire, kot da začasno preide na usmerjeni antenski sistem. Ker tak sistem ne zagotavlja območja pokritosti, ki tožniku pripada, si je tožnik od te spremembe oddajanja dalje prizadeval zagotoviti pokrivanje območja po ODRF. Med drugim je tožnik predlagal toženki dodelitev dodatne frekvence na oddajni točki ..., vendar o tem toženka ni odločala. Ob tem tudi ni odveč dodati, da se tožnik strinja z v izpodbijani odločbi spremenjeno radijsko frekvenco oddajanja iz 91,2 MHz na 91,0 MHz, ki v skladu s sporazumom GE84 pripada Republiki Sloveniji. Možnost dejanske uporabe te frekvence je namreč dosegel tožnik sam z dogovorom z italijansko postajo, ki je oddajala na tej frekvenci, in pristojnimi italijanskimi organu Uveljavitev te spremembe pa ne predstavlja kakršnegakoli razloga za spremembo preostalih tehničnih parametrov oddajanja na lokaciji B. Toženka tudi ni navedla, iz katerega razloga po sedmem odstavku 57. člena ZEKom-1 je spremenila ODRF z dne 29. 1. 2009, prav tako ni obrazložila, zakaj se poleg frekvence oddajanja spreminjajo tudi ostali tehnični parametri oddajanja ter še posebej kako je ta sprememba in s tem zmanjšanje območja pokritosti skladno z načelom učinkovite rabe radiofrekvenčnega spektra. Taka obrazložitev ne zadosti standardu obrazložitve po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zmanjševanje območja slišnosti radijskega programa Radio A. pa je problematično tudi s stališča uresničevanja ciljev javnega interesa, ki naj bi jih zasledovala toženka. V javnem interesu je, da je območje RS čim bolj pokrito z radijskimi programi in s njihove programske vsebine na voljo čim večjemu številu prebivalcev (24. člen ZEKom-1). Tako tudi sama toženka v odločbah, št. 38111-47/2014/10, 38111-4372014/10, ki jih je potrdilo naslovno sodišče s sodbo, I U 339/2015 z dne 25. 8. 2015 (podobno v sodbi U 913/2008). To pa velja v tej zadevi še toliko bolj, ker ima Radio A. status radijskega programa posebnega pomena. Je namreč katoliški radijski program, nezanemarljiv del populacije v RS pa je katoliške veroizpovedi, zaradi česar se od organov pričakuje, da ta del populacije spremlja tudi program s katoliškimi vsebinami. Zato bi se lahko toženki očitalo, da z odločbo omejuje prebivalce, ki bodo izpadli iz območja pokritosti, pri uresničevanju verske svobode, zagotovljene po Ustavi RS in Zakonu o verski svobodi. Glede na povedano je tožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, ki naj ji sodišče naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, prerekala tožbene navedbe, povzela razloge izpodbijane odločbe in dodala, da drži, da tožnik uporablja obstoječo infrastrukturo upravljavca na lokaciji B., kar pa ne pomeni, da tožnik ne bi smel in mogel sam postaviti ustreznega antenskega sistema in namestiti svoje opreme, če mu obstoječa oprema ne bi odgovarjala. Prav tako ne drži, da toženka ni obravnavala njegove vloge za dodelitev dodatne radijske frekvence na lokaciji ..., saj je tožnik to vlogo umaknil in je toženka zato postopek ustavila. V zvezi z navedbami tožnika o ne-uresničevanju ciljev javnega interesa, omejevanja verske svobode, svobode izražanja verskega prepričanja pa je toženka še navedla, da tožnik s tem ne uveljavlja svojih pravic, zlasti pa ne v tem postopku po 57. členu ZEKom-1. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Tožnik je v obširni pripravljalni vlogi še dodal, da toženka ni navedla oziroma razloga, ki bi v konkretni zadevi vplival na zmanjšanje območja pokrivanja ob spremembi radijske frekvence. Dejstvo pa je, da razlogi za zmanjšanje območja pokritosti ne obstajajo, ker gre za minimalno spremembo v frekvenci. Tako tudi ODRF z dne 28. 7. 2014, 5. 11. 2014 in 2. 2. 2015, ki jih tožnik prilaga kot dokaz. Trenutno dejansko stanje pa je tudi popolnoma nerelevantno za izdajo take odločbe glede na 24. člen ZEKom-1. Ni pa jasno, kako je v javnem interesu, da prebivalci v tožbi navedenih krajev ne bi imeli več možnosti poslušati Radia A.. V zvezi s spremembo antenskega sistema je še dodal, da postavitev lastnega radijskega oddajnika terja velik denarni vložek, pridobitev nepremičnin in dovoljenj, zato to ni realna možnost tožnika. Vztrajal je pri svojem predlogu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporna odločba, izdana po uradni dolžnosti, o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, s katero je bila tožniku dodeljena centralna frekvenca 91,0 MHz na oddajni lokaciji B., z dodatno radijsko frekvenco 105,9 MHz na oddajni lokaciji C. 8. V poglavju 2.3 Postopek po opravljenem javnem razpisu ZEKom-1 so predpisane materialnopravne določbe in določbe za postopanje toženke po opravljenem javnem razpisu za dodelitev radijskih frekvenc. Tako je v 51. členu predpisana vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, v 57. členu pa so predpisani pogoji za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Tako je določeno, da lahko Agencija odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc spremeni po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika (prvi odstavek). Po uradni dolžnosti se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc spremeni, če: 1. se spremeni razporeditev radiofrekvenčnih pasov oziroma uporaba radijskih frekvenc, 2. se pojavijo javne potrebe, ki jih ni mogoče zadovoljiti drugače, 3. je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist, 4. se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje, 5. to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence, 6. se spremeni ime imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ali ime programa, 7. je to potrebno zaradi povezovanja imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc v širšo regionalno ali nacionalno programsko radijsko ali televizijsko mrežo, ki je vpisana pri pristojnem organu v skladu z zakonom, ki ureja medije, 8. je to potrebno zaradi izvajanja predpisov EU s področja elektronskih komunikacij (drugi odstavek). Agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo za razveljavi. V novi odločbi lahko agencija določi tudi obseg in rok prilagoditve. V primerih iz drugega odstavka tega člena lahko agencija odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc z novo odločbo tudi v celoti razveljavi in določi novo vsebino (peti odstavek). Imetnik spremenjene odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ima pravico do dodelitve drugih primerljivih radijskih frekvenc, ki tehnološko omogočajo izvajanje enakovrednih storitev, če razlogi za spremembo niso nastali po njegovi krivdi. Radijske frekvence z enakovrednim območjem pokrivanja se dodelijo z odločbo po upravnem postopku brez javnega razpisa (sedmi odstavek). Imetnik spremenjene odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije iz prejšnjega odstavka ima pravico do dodelitve dodatnih radijskih frekvenc na območju pokrivanja iz odločbe, ki se spreminja, če na enakovrednih radijskih frekvencah ni mogoče opravljati storitev pričakovane kakovosti zaradi motenja sprejema. Dodatne radijske frekvence se dodelijo z odločbo po upravnem postopku brez javnega razpisa (osmi odstavek).

9. Iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednje ugotovitve: - da tožnik (kljub izdani odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc z dodeljeno centralno frekvenco na 91,2 MHz na oddajni lokaciji B.) oddaja na frekvenci 91,0 MHz, - da je zaradi sprememb antenskega sistema na oddajni lokaciji B. prešel na oddajanje iz neusmerjenega antenskega sistema (dipoli) na usmerjeni sistem treh yagi anten, zaradi česar je prišlo do nižje jakosti signala v smereh stran od glavne smeri in da to pomeni manjše območje pokrivanja s signalom na frekvenci 91,2 MHz z lokacije B., - da je bila tožniku z ODRF dodeljena dodatna radijska frekvenca 88,9 MHz na lokaciji C. zaradi omilitve motenja sprejema frekvence 91,2 MHz, in - da ima Republika Slovenija pravico do uporabe frekvence 88,9 MHz na lokaciji Č., vendar ob izdaji ODRF leta 2006 ni razpolagala z drugimi primernimi frekvencami na lokaciji C., zaradi česar je bila tožniku dodeljena, sedaj pa z drugimi frekvencami na tej lokaciji (tj. lokaciji C.) razpolaga, vse to pa pomeni, da predstavlja uporaba frekvence 88,9 MHz na lokaciji C. neučinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra. Glede na zgoraj citirano drugo in peto alinejo drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, ki jo je toženka tudi povzela v svoji odločbi, je tako tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da so podani pogoji za izdajo odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Tožnik namreč ne prereka, da svoj radijski program oddaja z radijske frekvence 91,0 MHz, torej z druge frekvence, kot mu je bila dodeljena s prejšnjo ODRF, prav tako ne prereka, da ima Republika Slovenija pravico do uporabe frekvence 88,9 MHz z lokacije Č. in da razpolaga z drugimi frekvencami na lokaciji C., vse to pa so okoliščine, ki izkazujejo, da je bila izdaja izpodbijane odločbe utemeljena iz razloga učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist in ker to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence. Tožnik tako nima prav, da toženka razlogov za izdajo odločbe ni navedla, saj njena obrazložitev vsebuje relevantne razloge v skladu z 214. členom ZUP.

10. Tožnikov glavni ugovor je, da se je z izdajo te odločbe zmanjšalo območje pokritosti radijske postaje, s čimer naj bi toženka kršila sedmi odstavek 57. člena ZEKom-1. Sodišče temu ugovoru ne more pritrditi.

11. Nesporno namreč je, da je tožnik sam pričel z oddajanjem na frekvenci 91,0 MHz z lokacije B. (po tem ko je tožnik (res sicer) sam dosegel dogovor o umiku italijanske radijske postaje s te frekvence), četudi mu je bila dodeljena frekvenca 91,2 MHz z iste lokacije, torej je prišlo do neuporabe dodeljene radijske frekvence, kakor tudi, da je prešel na drugačen antenski sistem treh yagi anten, kar pomeni drugačen sevalni diagram. Tožnik sicer ugovarja, da je bil v spremembo antenskega sistema prisiljen, ker je vezan na obstoječo infrastrukturo upravljavca na lokaciji B. RTV Slovenija, kar pa tudi popolnoma ne drži, saj bi si tožnik lahko postavil lastni ustrezni antenski sistem in namestil svojo opremo, če mu prilagoditev sistemu ne bi ustrezala, ne glede na visoke stroške in težave pri pridobitvi ustreznih dovoljenj (kar sicer tožnik zgolj pavšalno navede), ki bi jih ne-prilagoditev novemu oziroma vztrajanje pri obstoječem sistemu terjala. Sodišče pa tudi sledi razlagi toženke, da se s spremembo frekvence spremenijo tudi tehnični parametri, ki so določeni za to frekvenco, teh pa ne spremeni oziroma ne določi toženka po svoji želji, temveč se ti spremenijo zaradi skupka vplivov faktorjev in okoliščin oziroma v odvisnosti od pogojev za posamezno frekvenco in oddajno lokacijo v naravi in jih mora toženka upoštevati. Zato ne drži, da toženka določi tehnične parametre neodvisno od spremembe radijske frekvence za oddajanje. Enako pa velja tudi za območje pokrivanja analogne zvokovne radiodifuzne postaje, saj ta ni samostojen in tehnično neodvisen parameter, temveč - kot je pojasnila toženka v odločbi in čemur sodišče tudi sledi - določa območje, kjer jakost koristnega signala radijske postaje dosega vrednost, ki je določena kot minimalna električna poljska jakost za kakovosten sprejem in kjer vpliv geografsko in frekvenčno sosednjih radijskih postaj ne presega predpisanih mejnih vrednosti. Navedeno pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in zato tožnikov ugovor, da odločba ne vsebuje razlogov glede na sedmi odstavek 57. člena oziroma razlogov, zakaj je prišlo do spremembe tehničnih parametrov, ni utemeljen. Iz povedanega pa tudi sledi, da ker je prišlo do spremembe odločbe iz razlogov na tožnikovi strani, torej po njegovi krivdi (samoiniciativna sprememba oddajanja z druge radijske frekvence in sprememba antenskega sistema), toženki ni mogoče očitati kršitve sedmega odstavka 57. člena ZEKom-1, ker je v posledici spremembe (radijske frekvence in tehničnih parametrov) prišlo do spremembe območja pokritosti. Prav tako tožnik ne v postopku, kot tudi v tožbi, ne prereka, da se z dodeljeno frekvenco 91,0 MHz z oddajne lokacije B. (za katero je sam že večkrat izrazil željo, da se mu jo dodeli) in dodatno dodeljeno frekvenco 105,9 MHz z oddajne lokacije C. strinja.

12. Tožnik je v tožbi tudi ugovarjal, da je predlagal dodelitev dodatne radijske frekvence z oddajne lokacije ..., o čemer naj toženka ne bi odločila, nato pa po prejetju odgovora na tožbo, s katerim je toženka sodišču posredovala tudi sklep o ustavitvi postopka, št. 38111-10/2016/10 z dne 9. 6. 2016, zaradi umika te vloge tožnika, v pripravljalni vlogi spremenil ugovor, da je res vlogo umaknil, ker toženka o njej ni odločila v zakonsko določenem roku iz drugega odstavka 35. člena ZEKom-1, niti ne v štirih mesecih, kot tudi, ker je pridobil neuradno informacijo, da bo toženka vlogo zavrnila. Sodišče tožniku glede na povedano zgolj pojasnjuje, da bi lahko vložil ustrezna pravna sredstva, če je menil, da je rok za izdajo ustreznega akta že potekel (tožba zaradi molka organa pred naslovnim sodiščem - 28. člen ZUS-1), na presojo zakonitosti te odločbe pa razlogi tožnika o vložitvi te vloge in njenemu umiku ne morejo vplivati.

13. Ugovor tožnika, da je zmanjševanje območja pokritosti kritično tudi z vidika varovanja javnega interesa, ker bo poleg zmanjševanja pokritosti območja Republike Slovenije z radijskimi programi prišlo tudi do omejevanje pravice do verske svobode poslušalcev Radia A. kot radijskega programa posebnega pomena, pa sodišče tudi zavrača. Primarno že zato, ker tožnik ne more uveljavljati ugovora, ki se nanaša na varovanje javnega interesa, temveč je to pristojnost toženke, ki mora med drugim skrbeti tudi za to, da se radiofrekvenčni spekter kot omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in in gospodarsko vrednostjo upravlja učinkovito in nemoteno (24. člen ZEKom-1). Za to - torej učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra - pa je v tem primeru tudi šlo. Toženka pa zato s svojo odločitvijo tudi ni odločila v nasprotju s citirano sodno prakso. Ugovora glede kršitve pravice do verske svobode pa tožnik že zato ne more uveljavljati, saj ta ne izhaja iz njegove sfere, temveč iz sfere poslušalcev njegovega radijskega programa, ne glede na to pa sodišče še dodaja, da v tem upravnem sporu, ko je predmet presoje odločbe po 57. členu ZEKom-1, te navedbe na pravilnost njene izdaje ne vplivajo. Pri tem zato tudi ni pravno relevantno, da ima tožnik pridobljen status nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena (odločba Ministrstva za kulturo, št. 006-448/2003 z dne 15. 10. 2004), saj pridobitev oziroma izguba takega statusa ni vezana na postopek spremembe odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Če pa tožnik želi s svojim radijskim programom doseči še večje število poslušalcev, pa lahko vloži ustrezno vlogo (oziroma kandidira na javnem razpisu) za pridobitev še drugih radijskih frekvenc, ko bodo te na razpolago.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zastopnika tožnika, ker so že podatki spisa (v katere vpogled je tožnik tudi predlagal) dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1.