Jedro

Za obravnavo prošnje za azil, ki jo vloži državljan države, ki je članica EU, je kot materialno pravo treba uporabiti določbe Protokola o azilu za državljane držav članic Evropske unije (Uradni list RS, št. 27/04, MP št. 24/04) oziroma njegovega edinega člena, ki določa primere, v katerih se taka prošnja lahko sprejme v vsebinsko obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 5. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 - UPB2), ker so državljani varne izvorne države (1. točka izreka), ter jim v skladu s 1. odstavkom 93.c člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 108/02 - UPB in št. 93/05) določila rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je pravilno odločila, ko je kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje tožnikov, ki so državljani Republike Madžarske, ki je, kot Republika Slovenija, država članica EU od 1.5.2004 dalje. Po določbi edinega člena Protokola o azilu za državljane držav članic Evropske unije (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 24/04, v nadaljevanju Protokol) se zaradi ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin v državah članicah Evropske unije države članice za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne izvorne države. Zato se lahko vsaka prošnja za azil, ki jo vloži državljan ene od držav članic, v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek le v naslednjih primerih: a) če država članica, katere državljan je prosilec, po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe uporabi določbe člena 15 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sprejme ukrepe, na podlagi katerih obveznosti iz te konvencije na njenem ozemlju ne veljajo: b) če je bil sprožen postopek iz člena F.1(1) Pogodbe o Evropski uniji in dokler Svet ne odloči o tem: c) če je Svet na podlagi člena F.1(1) Pogodbe o Evropski uniji ugotovil, da država članica, katere državljan je prosilec, huje in vztrajno krši načela iz člena F(1): d) če država članica sprejme enostranski sklep glede prošnje državljana druge države članice; v takšnem primeru se nemudoma obvesti Svet; pri obravnavanju prošnje se izhaja iz domneve, da je očitno neutemeljena, ne da bi pri tem kakorkoli in ne glede na primer vplivali na pristojnost odločanja države članice. Po določbi člena F(1) - sedaj člen 6 Pogodbe o Evropski uniji temelji Unija na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, na načelih, ki so skupna vsem državam članicam, po določbi člena F.1(1) - sedaj člen 7 pa lahko svet v sestavi voditeljev držav ali vlad na predlog ene tretjine držav članic ali Komisije in po pridobitvi privolitve Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši načela, omenjena v členu 6(1), potem ko je pozval vlado zadevne države članice, naj predloži svoje pripombe. Sodišče prve stopnje navaja še, da je azil oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti zaradi razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št. 9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Če se vodi pospešeni postopek po določilih 2. odstavka 35. člena ZAzil, se odloča zgolj na podlagi prošnje za azil in v takem primeru tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da ji prosilca za azil ni treba še posebej zaslišati. Tožniki pa tudi v tožbi ne predlagajo nobenega konkretnega dokaza, razen zaslišanja tožnikov, in niti ne navajajo, kako bi izvedba takšnega dokaza (zaslišanje strank) lahko pripeljala do drugačne odločitve.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navajajo, da so, čeprav je njihova država v Evropski uniji, v njej ogroženi in preganjani zaradi narodne pripadnosti in veroizpovedi. Po narodnosti so Romi in pripadajo verski skupnosti Jehove priče, zaradi česar so v matični državi preganjani. Ne dobijo stalnega prebivališča, hišo pa so jim hoteli leta 2005 požgati. Če bi se vrnili v matično državo, bi mu vzeli otroke, prav tako pa nimajo kje bivati. Tožnica A.R. ima velike težave, saj so jo že večkrat poskusili posiliti.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Po določbi 5. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države.

V obravnavani zadevi ni sporno, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da so tožniki državljani Republike Madžarske, od koder so tudi prišli v Republiko Slovenijo. Prav tako ni sporno, da je Republika Madžarska (tako kot Republika Slovenija) s 1.5.2004 postala članica Evropske unije. Glede na navedene dejanske okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi kot materialno pravo treba uporabiti določbo Protokola, kot sta to pravilno storila tožena stranka in sodišče prve stopnje. Po citirani določbi Protokola so se države članice med seboj dolžne obravnavati kot varne izvorne države, prošnje za azil državljanov države članice pa se v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek zgolj pod točno določenimi pogoji, kot izhajajo iz Protokola (točke a, b, c edinega člena Protokola). V obravnavani zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča Republiko Madžarsko šteti za varno izvorno državo, kot to določa Protokol, niti v podatkih upravnih spisov niti v tožbi oziroma pritožbi pa niso izkazane okoliščine, ki bi lahko odkazovale na uporabo Protokola v točkah a, b in c edinega člena. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da se v obravnavanem primeru prošnje tožnikov zavrnejo kot očitno neutemeljene, ker tožniki prihajajo iz varne izvorne države (5. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Pavšalni pritožbeni ugovori tožnikov, da so na Madžarskem ogroženi in preganjani zaradi narodne pripadnosti in veroizpovedi, pa na drugačno stališče pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker tožniki niso navedli, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče v uradnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 3. odstavka 72. člena ZUS. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in je odločilo na seji, za kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila podlaga, je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.