Jedro

Odločitev o vstopu tožnikov v postopek, ki je že pravnomočno končan, očitno ne more v ničemer izboljšati pravnega položaja tožnikov v tem postopku, zato sodišče ugotavlja, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevi obeh tožnikov za vstop v postopek inšpekcijskega nadzora nad zavezancem A. d.o.o. Iz obrazložitve izhaja, da dejstvo, da je bil tožnikoma priznan status stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja družbi A. d.o.o. še ne pomeni, da izkazujeta tudi pravni interes za vstop v inšpekcijski postopek. Takega pravnega interesa tudi sicer nista izkazala, brez tega pa glede na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nimata pravice do udeležbe v postopku.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep, iz obrazložitve pa izhaja, da tožnika kot nevladni organizaciji ne moreta izkazati pravne koristi v smislu 43. člena ZUP, saj je ena od njenih značilnosti, da gre za osebno (lastno) korist, ki je tožnika ne izkazujeta. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) zato status nevladnih organizacij glede pravice do sodelovanja v postopku ureja posebej in jim izrecno omogočil vstop v postopke za izdajo okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja, ne pa tudi v inšpekcijske postopke. Zato tožnika v takem postopku ne moreta doseči statusa stranskega udeleženca zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je bila v predmetnem inšpekcijskem postopku sicer izdana odločba, za kakršno se zavzemata tudi sama, vendar je inšpekcijski zavezanec zoper to odločbo vložil pritožbo, v primeru neugodno rešene pritožbe pa bo verjetno sprožil tudi upravni spor. Tožnika imata status delovanja v javnem interesu, kar pomeni,da imata po tretjem odstavku 137. člena ZVO-1 celo zakonsko določeno pravico zastopanja interesov ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. To določbo je treba razlagati tudi v smislu 9. člena Aarhuške konvencije, saj je vključitev v inšpekcijski postopek za tožnici edino pravno sredstvo, ki ga lahko uporabita za zaščito javnega interesa v nadzoru pristojne inšpekcijske službe oz. pred pasivnostjo inšpekcijskega organa. Delovanje obeh tožnikov v javnem interesu glede predmeta obravnavanja inšpekcijskega postopka je izkazano s številnimi primeri, zato menita, da izkazujeta tudi pravni interes za vstop v ta postopek. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in jima dovoli vstop v postopek oz. podrejeno naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, v vsakem primeru pa zahtevata tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni dovoljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Obstoj pravnega interesa spada med t.i. procesne predpostavke, torej pogoje za začetek in tek upravnega spora, ki morajo biti izpolnjeni ves čas postopka in so predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče na podlagi vpogleda v vpisnik ugotavlja, da je bila z njegovo sodbo opr. št. I U 869/2015 z dne 7. 1. 2016 zavrnjena tožba tožnika A. d.o.o. zoper odločbo inšpektorja za okolje št. 0618-494/2015/9 z dne 27. 2. 2015, v zvezi z odločbo ministrstva za okolje in prostor št. 0613-13/2015/2 z dne 21. 5. 2015. S tem je bil pravnomočno končan inšpekcijski postopek, na katerega se je nanašala zahteva obeh tožnikov za vstop, ki je bila zavrnjena s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora.

8. Odločitev o vstopu tožnikov v postopek, ki je že pravnomočno končan, očitno ne more v ničemer izboljšati pravnega položaja tožnikov v tem postopku, zato sodišče ugotavlja, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe. Pri tem sodišče dodaja še, da ne iz jasnega in izrecnega tožbenega predloga, ne iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnika kakorkoli zahtevala izdajo ugotovitvene sodbe.

9. V zadevi torej ni več izpolnjena procesna predpostavka iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo v skladu s to zakonsko določbo zavrglo.

10. Če sodišče tožbo zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.