Jedro

Pri odločanju o postavitvi osebe pod skrbništvo mora biti sodišče pozorno tudi na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, saj ta določa, drugače kot prej veljavni 211. člen ZZZDR, da skrbnika za posebne primere ni mogoče imenovati, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Glede na okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da bodo koristi in pravice tožnice ustrezno in hitreje varovane z imenovanjem skrbnika za poseben primer, ki ga po določbi 268. člena DZ v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD. Ker se tožnica pritožuje zgolj v smeri, da sploh ne potrebuje skrbnika za poseben primer (torej še manj skrbnika za odrasle), se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer, ali pa za postavitev trajnejše oblike skrbništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za zastopanje tožnice v tej pravdni zadevi imenovalo skrbnika za poseben primer Center za socialno delo. (v nadaljevanju CSD).

2. Tožnica v pritožbi navaja, da ne potrebuje nobenega skrbnika, saj je sama sposobna skrbeti za ta pravdni postopek. Poleg tega pa ima tudi pooblaščenega odvetnika, ki ji strokovno pomaga. Mnenje izvedenca psihiatra je napačno. Od vložitve tožbe dalje se je psihično stanje tožnice bistveno izboljšano, zato ni razumljivo, da izvedenec še vedno trdi, da tožnica na pravnem področju ni sposobna sama skrbeti za svoje pravice. Iz izvedeniškega mnenja je nadalje razvidno, da je pri tožnici nastopila duševna bolezen po incidentu, ki ga je imela s tožencem, kar bo imelo vpliv na višino odškodnine.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka in CSD odgovora na pritožbo nista podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici postavilo CSD za skrbnika za poseben primer, ker je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožnica v tem pravdnem postopku zaradi vpliva psihične bolezni (paranoidna shizofrenija) že od vložitve tožbe v decembru 2013 ni sposobna razumeti pomena in posledic svojih dejanj in tudi na pravnem področju ni sposobna skrbeti sama za svoje pravice. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Če iz okoliščin konkretnega primera posumi, da ta procesna predpostavka ni izpolnjena, mora po uradni dolžnosti v tej smeri opraviti ustrezne poizvedbe in izvesti dokaze.

6. Zaključek o procesni nesposobnosti tožnice je prvostopenjsko sodišče dovolj zanesljivo ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki je mnenje izdelal po pregledu tožnice, pisno odgovoril na pripombe pravdnih strank, ob zaslišanju pa ugotovitve še dodatno pojasnil. Dokazni postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa je bil izpeljan dovolj skrbno, zato ni dvoma, da mora biti tožnica v tem postopku ustrezno zastopana. Pritožbene trditve o napačnem mnenju izvedenca, ter da je tožnica ob pomoči odvetnika sama sposobna skrbeti za ta pravdni postopek in ne potrebuje nobenega skrbnika, je zato potrebno zavrniti. V nasprotju z mnenjem izvedenca je tudi stališče pritožbe, da naj bi bilo psihično stanje tožnice od vložitve tožbe dalje bistveno izboljšano.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo določbe Družinskega zakonika (DZ), ki se je v celoti začel uporabljati od 15. 4. 2019. Skrbništvo odrasle osebe ureja v določbah 252. do 266. člena, skrbništvo za posebne primere pa v določbah 267. do 279. člena. Namen skrbništva za posebne primere je zagotavljanje pravnega varstva osebam, ki iz različnih razlogov tega ne morejo same. Zagotavlja se varstvo njihovih pravic in koristi, tako premoženjskih kot tudi osebnostnih, v vseh primerih, ki jih ni možno uvrstiti pod skrbništvo za odrasle oziroma skrbništvo za otroke.1 Skrbnika za posebni primer se po določbi prvega odstavka 267. člena DZ imenuje tistih v posebnih primerih, ko gre za osebe, ki sicer iz različnih razlogov ne morejo skrbeti za svoje pravice in koristi, vendar ne gre za trajnejše razmerje. Postopek postavitve pod skrbništvo je v izključni pristojnosti sodišča, medtem ko je imenovanje skrbnika za poseben primer tudi v pristojnosti centra za socialno delo. Pri odločanju o tem mora biti sodišče pozorno tudi na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, saj ta določa, drugače kot prej veljavni 211. člen ZZZDR, da skrbnika za posebne primere ni mogoče imenovati, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Glede na okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da bodo koristi in pravice tožnice ustrezno in hitreje2 varovane z imenovanjem skrbnika za poseben primer, ki ga po določbi 268. člena DZ v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD.3 Ker se tožnica pritožuje zgolj v smeri, da sploh ne potrebuje skrbnika za poseben primer (torej še manj skrbnika za odrasle), se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer, ali pa za postavitev trajnejše oblike skrbništva.4

8. Ker po oceni pritožbenega sodišča niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Več o tem prof. Suzana Kraljić, Družinski zakonik s komentarjem, komentar k 267. in 268. členu. 2 Tožba v tej zadevi je bila vložena 27. 12. 2013. 3 VS RS sklep II Ips 35/2019. 4 Ob smiselni uporabi določbe 359. člena ZPP bi bila takšna odločitev za tožnico glede na pritožbene trditve bolj neugodna.