Jedro

Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego namreč sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Revidentka utemeljeno navaja, da je škoda iz tega naslova obstajala še v času, ko je pri tožniku živela njegova sestra in mu brezplačno nudila ustrezno pomoč.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v: - II. točki izreka spremeni tako, da se poslej glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati (za obdobje od 29. 12. 2007 do 22. 8. 2012) znesek 12.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska: - 224,79 EUR od 6. 1. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 2. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 3. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 4. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 5. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 6. 2008 dalje do plačila, - 224,79 EUR od 6. 7. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 8. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 9. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 10. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 11. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 12. 2008 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 1. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 2. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 3. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 5. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 6. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 7. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 8. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 9. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 10. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 11. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 12. 2009 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 1. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 2. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 3. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 4. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 5. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 6. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 7. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 8. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 9. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 10. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 11. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 12. 2010 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 1. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 2. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 3. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 4. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 5. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 6. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 7. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 8. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 9. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 10. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 11. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 12. 2011 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 1. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 2. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 3. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 4. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 5. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 6. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 7. 2012 dalje do plačila, - 216,06 EUR od 6. 8. 2012 dalje do plačila; - v III. točki izreka pa spremeni tako, da se poslej glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 216,06 EUR od 23. 8. 2012 dalje, izplačljivo (5.) petega dne v mesecu za tekoči mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, v roku 15 dni.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati izgubljen zaslužek za obdobje od 1. 11. 2002 do 28. 12. 2007 v višini 17.147,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in znesek 15.840,00 EUR za obdobje od 29. 12. 2007 do 22. 8. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačevanje mesečne rente v višini 296,06 EUR od 23. 8. 2012 dalje, plačljivo petega dne v mesecu za tekoči mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Tožena stranke je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči dokazno oceno glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovo škodo gradili izrazito v korist tožnika, do dokaznih predlogov toženke pa se se sploh nista opredelili. Ponovno opozarja na judikat Vrhovnega sodišča VII Ips 10/97, v katerem je sodišče postavilo strožje standarde za presojo izkazanosti možnosti ponovne zaposlitve. V zvezi z višino zaslužka tožnika pred škodnim dogodkom izpostavlja neskladje med tožbenimi navedbami in tem, kar je tožnik izpovedal v postopku, česar sodišči nista dokazno ovrednotili. Meni, da sta sodišči dokazno breme glede nastanka in višine škode nezakonito prevalili s tožnika na toženo stranko. Tudi v zvezi s predložitveno dolžnostjo dokazne listine v postopku (odločba ZPIZ) je sodišče le-to nezakonito prevalilo na revidentko, nezakonito pa je sodišče zavrnilo tudi izvedbo dokaza s poizvedbami pri CSD o dohodkih tožnika. Meni tudi, da je stališče pritožbenega sodišča v zvezi z upoštevanjem toženkinega navajanja splošno znanih dejstev zmotno. Argumentira, zakaj je zmotno tudi stališče sodišč v zvezi z zastaranjem zahtevka za plačilo odškodnine za tujo pomoč. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus izhaja, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi oktobra 2002, v kateri je utrpel pretres možganov in posledično postkomicijski sindrom z izraženo simptomatiko organske blodnjave in kompresijski zlom teles X, XI, XII prsnega vretenca in večkratni odprti zdrobljeni zlom obeh kosti leve goleni, s pridruženo hudo poškodbo mišic, kože in podkožja leve goleni. Tožnik po nesreči lahko opravlja lažja fizična dela in sicer za krajši čas. Nekaj mesecev pred nezgodo, junija 2002, je tožnik prekinil pogodbo o delu pri družbi E., d. o. o., kjer je mesečno v povprečju zaslužil 437,66 EUR in do prometne nezgode delal na črno kot rezač papirja, za kar je dobil 600,00 SIT na uro, delal pa je doma tudi tako, da je obdeloval njivo in sadovnjak ter gojil živali.

7. Podlago za presojo temelja tožnikovega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določbi prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določba drugega odstavka 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas). Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.(1)

8. V zvezi z škodo zaradi izgubljenega zaslužka je sodišče prve stopnje dokazno oceno, da je tožnik z ustrezno verjetnostjo dokazal, da bi se, če ne bi utrpel poškodb v prometni nesreči, dne 16. 10. 2002 ponovno zaposlil pri bivšem delodajalcu in bi prejemal dohodek v višini kot pred odpovedjo zaposlitve, utemeljilo na izpovedbi priče A. P. in N. K., ter na izpovedbi tožnika, zaslišanega kot stranke. Sodišče je utemeljilo, zakaj je poklonilo vero prvi priči in ne drugi priči, kar izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe v točkah 10-13 in drugostopenjske sodbe v točkah 7-9. Da je zaslišanje priče N. K. predlagal tožnik in ne toženka, kot je to zapisalo sodišče druge stopnje, ni vplivalo na materialnopravno pravilnost končne odločbe. Nedovoljeni so revizijski očitki v zvezi s sprejeto dokazno oceno, da bi se tožnik ponovno zaposlil na starem delovnem mestu, če ne bi bilo prometne nesreče, ker pod preobleko procesne kršitve izpodbijajo dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

9. Če delavec zaradi delne izgube delovne sposobnosti ne more več opravljati del, ki ustrezajo njegovi strokovni usposobljenosti, mu po ustaljeni sodni praksi sodišč pripada pravica do povračila gmotne škode zaradi izgube razlike osebnega dohodka, ki se v pravilu prisodi v obliki denarne rente. V konkretnem sporu je bilo ugotovljeno, da so tožnikove delovne zmožnosti zmanjšane, ter da zaradi tega trpi premoženjsko prikrajšanje. Sodišči tudi nista ugotovili, da bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Zmotna uporaba materialnega prava tako ni podana. Bodoča škoda, ki jo je utrpel tožnik, je z zadostno verjetnostjo izkazana v višini, kot sta jo prisodili sodišči prve in druge stopnje, v primeru spremembe delovnopravnega statusa oškodovanca pa toženi stranki zakon nudi podlago za spremembo prisojene rente v določbi 175. člena OZ.

10. V zvezi z predložitvijo odločbe ZPIZ in poizvedb pri CSD ter presojo splošno znanih dejstev je že pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo na pritožbene očitke toženke (točka 10 in 15-17 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), in se revizijsko sodišče, v izogib ponavljanju, na njih v celoti sklicuje.

11. Glede zahtevka za odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno zmotno presodili utemeljenost ugovora zastaranja. Tudi zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči ima odškodninsko naravo in ga s tem zadevajo - ob ugovoru zastaranja - posledice iz prvega odstavka 352. člena OZ. Tožnik je za obseg svojih prikrajšanj psihične in fizične narave dokončno izvedel konec septembra 2006, ko je nastopilo končno stanje glede njegove delazmožnosti (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ta okoliščina, ki jo sodišči druge in prve stopnje sprejemata v okviru dejanskih ugotovitev, na revizijski stopnji ne more biti več preizkušena. Tožnik je tožbo vložil 28. 12. 2007, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči pa je postavil 22. 8. 2012, ko se je od tožnika odselila njegova sestra, ki mu je do tedaj brezplačno nudila ustrezno pomoč. Revidentka utemeljeno navaja, da je škoda iz tega naslova obstajala že v času, ko je pri tožniku živela njegova sestra in mu brezplačno nudila ustrezno pomoč. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego namreč sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani.(2) V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve(3) , saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Ker je bil tožbeni zahtevek za plačevanje odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči postavljen šele 22. 8. 2012, je triletni zastaralni rok že potekel. Ker sta sodišči druge in prve stopnje s tem v zvezi zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka. V preostalem delu pa je revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka).

12. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, saj delni uspeh vsake od pravdnih strank v revizijskem postopku ni vplival na odločitev o stroških.

Op. št. (1): Glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (2): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013; prim. tudi dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 212. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 441/2000 z dne 24. 1. 2001.