Jedro

Neutemeljeni pripor v trajanju 83 dni je tožnika hudo prizadel. Sodišči prve in druge stopnje sta verjeli tožniku in njegovi ženi, ko sta opisovala okoliščine, v katerih je tožnik prestajal pripor in sicer najprej osamitev, nato pa sozaporništvo z osebami iz socialnega obrobja. Trpljenje, ki ga je tožnik prestajal, je vplivalo tudi na njegovo zdravje. To je potrdil zdravnik izvedenec. Tožnik sam posebno poudarja izgubo ugleda v svojem okolju, kar ga je kot odvetnika osebno in poklicno najbolj prizadelo. Duševne bolečine, ki jih je prestal tožnik v zvezi z vsem tem, ga opravičujejo do prisojene odškodnine v znesku 800.000,00 SIT. Dodaten razlog za utemeljenost prisojene odškodnine je tudi ta, da mora tožnik zaradi trajanja kazenskega postopka izredno dolgo čakati na satisfakcijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1,200.013,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 108.778,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek, ki je bil ustavljen s sklepom Temeljnega sodišča v K., enote v ..., opr. št. K 112/90 z dne 28.6.1990. Zaradi tega kazenskega postopka je bil tožnik v priporu od 18.12.1984 do 31.3.1985. Ta pripor je bil glede na ustavitev kazenskega postopka neupravičen. Tožniku je priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti v znesku 1,200.000,00 SIT. Ugodilo je še zahtevku za izgubljen dohodek v nominalnem znesku 13,00 SIT, ostale zahtevke za povrnitev premoženjske škode pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank. Na pritožbo tožene stranke je znižalo odškodnino za duševne bolečine na 800.000,00 SIT, na tožnikovo pritožbo pa je razveljavilo zavrnilni del prvostopne sodbe za 1,340.000,00 SIT, kolikor je tožnik uveljavljal odškodnine zaradi zasega denarja. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Upoštevalo je ugotovitve sodbe prve stopnje o okoliščinah, ki so pomembne za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, vendar je štelo znesek 800.000,00 SIT za primeren glede na trajanje pripora in druge ugotovljene okoliščine.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za duševne bolečine bistveno zniža. Navaja, da odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih sodišča odločajo v odškodninskih sporih. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista zadosti upoštevali subjektivnih in objektivnih kriterijev za določitev odškodnine, posebno še ne okoliščine, da je bil tožnik že kaznovan zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Poleg tega ni izkazano, da je bil tožnik vajen visokega standarda. Opozarja, da prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih.

Tožnik v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe. Navaja, da je bil v kazenskem postopku, ki ga omenja tožena stranka, oproščen pred Vrhovnim sodiščem Hrvatske s sodbo z dne 21.5.1974. Glede svojega standarda se sklicuje na ugotovitev, da je zaslužil okoli 3.000 DEM mesečno. Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je neutemeljeni pripor v trajanju 83 dni tožnika hudo prizadel. Sodišči prve in druge stopnje sta verjeli tožniku in njegovi ženi, ko sta opisovala okoliščine, v katerih je tožnik prestajal pripor in sicer najprej osamitev, nato pa sozaporništvo z osebami iz socialnega obrobja. Trpljenje, ki ga je tožnik prestajal, je vplivalo tudi na njegovo zdravje. To je potrdil zdravnik izvedenec. Tožnik sam posebno poudarja izgubo ugleda v svojem okolju, kar ga je kot odvetnika osebno in poklicno najbolj prizadelo. Duševne bolečine, ki jih je prestal tožnik v zvezi z vsem tem, ga opravičujejo do prisojene odškodnine v znesku 800.000,00 SIT. Dodaten razlog za utemeljenost prisojene odškodnine je tudi ta, da mora tožnik zaradi trajanja kazenskega postopka izredno dolgo čakati na satisfakcijo. Končno, prisojeni znesek ostaja v okvirih sodne prakse in tudi ni v nasprotju z merili, po katerih sicer sodišča določajo odškodnino za nepremoženjsko škodo (200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Primerjave so mogoče samo z upoštevanjem posebnosti vsakega primera. Zneski prisojenih odškodnin, ki jih navaja tožena stranka, brez poznavanja okoliščin in brez upoštevanja realne vrednosti denarja v različnih časovnih obdobjih, ne morejo služiti za presojo skladnosti prisojene odškodnine s siceršnjo sodno prakso.

Revizija oporeka ugotovitvi, da je bil tožnik vajen visokega standarda in visokih dohodkov, češ da te okoliščine niso dokazane. Toda sodišče prve stopnje je ugotovilo tožnikove dohodke pred priporom in po njem in je torej svojo ugotovitev o visokem standardu oprlo na te podatke. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve potrdilo. Revizija z nasprotnimi trditvami izpodbija dejansko stanje, kar pa glede na določbo 3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadalnjem ZPP) ni mogoče. Enako velja za revizijsko trditev, da je bil tožnik že prej kaznovan. Tega sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili in tega tožena stranka tudi ni zatrjevala. Gre torej za trditev, ki nima opore v podatkih spisa in je zato revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče ni odločalo o stroških revizijskega postopka, ker jih tožnik v revizijskem odgovoru ni uveljavljal.