Jedro

Bistveni del zahteve kot vloge, s katero vlagatelj začne denacionalizacijski postopek, je zahtevek, s katerim opredeli zahtevano premoženje. Premoženje, katerega vrnitev zahteva, mora vlagatelj opredeliti s podatki, na podlagi katerih je mogoče zahtevano premoženje identificirati. Zahtevek mora biti izrecen, saj je to predmet odločanja in o njem organ, ki postopek vodi, izda odločbo (202. člen ZUP/86). Zahtevka ne more nadomestiti listina, na kateri zahtevek temelji oziroma se z njo dokazuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije, št... z dne 5. 12. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 30. 7. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da pripada upravičencu AA odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 19.584,95 DEM za podržavljeno nepremičnino parc. št. 597/11 (pravilno 579/11) v izmeri 731 m2, k.o. B, ki jih je dolžna Slovenska odškodninska družba, d.d. izročiti v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe BB kot skrbnici za posebne primere. Tožena stranka je v svoji odločbi presodila, da je ta odločitev pravilna, vendar da jo je prvostopni organ utemeljil z napačnimi razlogi. Po njenem mnenju ni pomembno, ali je bila vloga za denacionalizacijo iz leta 1992 sploh vložena. Prvostopni organ je z dopisom z dne 28. 3. 1995 vlagateljico pozval, da odpravi pomanjkljivosti zahteve za denacionalizacijo z dne 17. 2. 1993. V tej zahtevi vlagateljica ni navedla parc. št. 579/11, ki je bila podržavljena po istem pravnem temelju in z isto odločbo kot parc. št. 580/11, k vlogi pa je priložila zemljiškoknjižne in katastrske podatke tudi za to parcelo. Ker ni bilo jasno, ali je zahtevala tudi vrnitev parc. št. 579/11, jo je prvostopni organ v skladu z načelom pomoči neuki stranki pozval, da odpravi pomanjkljivosti, kar je vlagateljica storila z dopisoma z dne 6. 7. 1995 in 6. 12. 1995. Iz slednjega izhaja, da je zahtevala tudi zemljišče parc. št. 579/11. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbeni ugovor, da je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 579/11 vložena nepravočasno. Ni se tudi strinjala z mnenjem pritožnice, da bi vlagateljica v pravočasno vloženi vlogi z dne 17. 2. 1993, v kateri je natančno opredelila vse zahtevane nepremičnine, navedla tudi parc. št. 579/11, če bi jo tedaj zahtevala. K tej zahtevi je namreč priložila tudi zemljiškoknjižni izpisek za to parcelo, kar je po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v vlogi z dne 17. 2. 1993, ki je bila podana pravočasno, vlagateljica ni zapisala zahteve za vrnitev parc. št. 579/11, temveč le zahtevo za vrnitev parc. št. 580/11 in drugih nepremičnin, ki jih je natančno opredelila. Če bi imela namen zahtevati tudi parc. št. 579/11, bi tudi to parcelo opredelila na enak način. Tega pa ni storila, temveč je vrnitev parc. št. 579/11 zahtevala šele v vlogi z dne 29. 11. 1995. Čeprav je pravočasno vloženi zahtevi priložila dokumentacijo, ki se nanaša na parc. št. 579/11, to ne pomeni, da je za to parcelo pravočasno vložila nepopolno zahtevo, saj ZDen točno določa, kaj mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi in predlagala, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Stranka z interesom, BB, je v odgovoru na tožbo navedla, da se tožeča stranka sklicuje le na njeno vlogo z dne 17. 2. 1993, ne pa tudi na prvo vlogo z dne 10. 12. 1992, ki jo je postopoma specificirala, kot je to zahtevala upravna enota. V tej vlogi je zahtevala vrnitev nacionaliziranega premoženja brez kakršnekoli specifikacije, kar pomeni, da je bil s strani upravičenca pravočasno dan zahtevek za vrnitev vsega premoženja, ki je bilo podržavljeno. Upravna enota je tudi potrdila, da je ta vloga evidentirana v seznamu vloženih zahtev. Opozarja, da je bilo v navedenih letih veliko število obravnav, zahtev, pomot in podobno, kar pomeni, da se država sme motiti, mali neuki človek pa ne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 5. 3. 2003. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka napačno ocenila, da je vlagateljica zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 579/11 k.o. B vložila pravočasno, ker je ob ugotavljanju tega dejstva v zvezi z vlogo z dne 17. 2. 1993 nepravilno razlagala in uporabila predpise.

ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) v prvem odstavku 62. člena predpisuje, kaj mora zahteva za denacionalizcaijo vsebovati; vlagatelj mora navesti podatke o premoženju, na katerega se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se vrnitev zahteva. Bistveni del zahteve kot vloge, s katero vlagatelj začne denacionalizacijski postopek, je zahtevek, s katerim opredeli zahtevano premoženje. Premoženje, katerega vrnitev zahteva, mora vlagatelj opredeliti s podatki, na podlagi katerih je mogoče zahtevano premoženje identificirati. Zahtevek mora biti izrecen, saj je to predmet odločanja in o njem organ, ki postopek vodi, izda odločbo (202. člen ZUP/86). Zahtevka ne more nadomestiti listina, na kateri zahtevek temelji oziroma se z njo dokazuje. Takšna listina je dokazno sredstvo za utemeljevanje zahtevka.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je vlagateljica z vlogo z dne 17. 2. 1993 zahtevala, da se vrne nacionalizirano premoženje, ki ga sestavljajo nepremičnine, katere je opisala z vrsto rabe, parcelno številko, številko vložka, v katerem so vpisane v zemljiški knjigi in s katastrsko občino. V tej vlogi zahtevka za vrnitev parc. št. 579/11 k.o. B ni podala.

Sodišče se ne more strinjati s toženo stranko, da ta zahteva ni bila jasna, in je zato moral prvostopni organ vlagateljico pozvati, da se opredeli tudi o tem, ali zahteva vrnitev parc. št. 579/11. Zahteva ni jasna, če ni mogoče razbrati, kaj vložnik zahteva. V zahtevi z dne 17. 2. 1993 pa je tudi po mnenju sodišča vlagateljica postavila popolnoma jasen zahtevek, saj je določno navedla, katere nepremičnine zahteva (da je predmet denacionalizacije parc. št. 580/11, je navedla tudi v svojem dopisu z dne 3. 7. 1995). Če je vlogi priložila zemljiškoknjižne izpiske in katastrske listine, ki vsebujejo tudi podatke o parc. št. 579/11 (sodišče ugotavlja, da v predloženih upravnih spisih listina o opisnih katastrskih podatkih za staro stanje parc. št. 579/11 datira z dne 6. 4. 2001 - l. št. 158 - iz leta 1992 oziroma prej so le kopije katastrskih načrtov, ki prikazujejo parc. št. 580/11 ali parc. 580/11 in 579/11), njen zahtevek, postavljen v vlogi, zato ni bil nejasen in nesposoben za obravnavo. Zato poziva upravne enote z dne 28. 3. 1995 ni mogoče šteti kot poziv za razčiščevanje nejasne vloge. Zahtevek za vrnitev parc. št. 579/11, ki ga je na podlagi tega poziva vlagateljica dala v vlogi z dne 29. 11. 1995, vloženi pri upravni enoti dne 6. 12. 1995, je treba obravnavati kot spremembo zahtevka (130. člen ZUP), dopustnost le-te pa presojati po 64. členu ZDen. V tej določbi določen rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo, ki se je za fizične osebe iztekel dne 7. 12. 1993, je po pravni naravi materialni prekluzivni rok, ki se ne more podaljšati. Ker pa je tožena stranka štela, da je vlagateljica z vlogo, vloženo dne 6. 12. 1995, vrnitev v tej vlogi zahtevane parc. št. 579/11 pravočasno uveljavljala, je napačno uporabila materialno pravo. Zato je moralo sodišče njeno odločbo odpraviti in ji zadevo vrniti v ponovni postopek, v katerem bo v zvezi s pritožbo tožeče stranke ponovno presodila pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da je tožena stranka napačno uporabila določbe materialnega prava. Na podlagi drugega odstavka in v smislu tretjega odstavka istega člena je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.