Jedro

Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje) ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi**

1. Tožeča stranka je kot nosilka obveznosti iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja od tožene stranke zahtevala povrnitev izplačil, ki jih je izvršila na račun D. P., ki je bil pri tožeči stranki zavarovan. Povzročitelj prometne nesreče je bil zavarovan pri toženi stranki. Tožeči stranki je 2013 ter 2014 nastala škoda zaradi izplačevanja nadomestil za invalidnost v višini 2.888,84 EUR, 2011 zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 381,78 EUR, 2012 v višini 509,28 EUR, 2013 v višini 508,44 EUR in 2015 v višini 514,20 EUR, skupaj 1.913,70 EUR. Tožeča stranka v celoti zahteva plačilo škode v višini 4.802,54 EUR s pripadki in s stroškovno posledico.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo (l. št. 74) v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 1.848,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v preostalem delu, za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 65,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da med pravdnima strankama ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil huje telesno poškodovan zavarovanec tožeče stranke (5. točka obrazložitve). Prav tako ni sporna upravičenost zahtevka iz naslova škode, nastale s plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (8. točka obrazložitve).

Med pravdnima strankama pa je sporno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke povrnitev škode nastale z izplačevanjem nadomestila za invalidnost, plačanih 2013 in 2014, saj ni jasno, ali se v konkretnem primeru uporabijo določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ali določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Sporna je tudi višina zahtevka iz naslova škode, nastale s plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Prvostopenjsko sodišče je kot materialno podlago za svojo odločitev uporabilo določbe ZOZP. V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, da je zakonodajalec šele v 190.a členu ZPIZ-2 (ki je pričel veljati z dnem 1. 1. 2016) uredil odgovornost zavarovalnice za škodo zavodu, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

**Pritožba tožeče stranke (II. in III. točka izreka)**

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Izpodbijala jo je zaradi napačne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog po tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), podredno ter nekonkretizirano pa se je pritožila tudi zoper stroške postopka. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka (v nadaljevanju: pritožnica) ni zahtevala.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**Odločitev o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prepričanju pritožnice je sodišče materialnopravno zmotno presojalo, da je tudi za čas od uveljavitve ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013, potrebno primarno uporabiti določbe ZOZP in ne ZPIZ-2, saj le-ta v določbi prvega odstavka 190. člena določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. Omejitev, ki je bila določena z določbo 18. člena ZOZP, ki je veljala v času veljavnosti ZPIZ-1, tako od uveljavitve ZPIZ-2 dalje ne velja več, spremembo pa je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine. Pritožnica izpostavlja tudi določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

7. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določbe ZOZP in ZPIZ-2, ni utemeljen. Višje sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je 190. a člen ZPIZ-2,1 začel veljati šele 1. 1. 2016 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPIZ-2B (Ur. l. RS, št 102/2015, v nadaljevanju: novela ZPIZ-2). Zato ga sodišče prve stopnje pri odločanju v konkretnem primeru glede na načelno prepoved povratne veljave pravnih aktov ne more uporabiti. Predmet tožbenega zahtevka je namreč znesek izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bila na račun zavarovanca tožeče stranke izplačana od 2011 do 2014, torej pred začetkom veljavnosti novele ZPIZ-2. Višje sodišče prav tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da šele v zvezi s 190.a členom novele ZPIZ-2 predstavlja določba drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 lex sprecialis proti 18. členu ZOZP.2

8. V prvostopenjskem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da so obveznosti tožene stranke, vtoževane v tem postopku, nastale in zapadle pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2 in tožena stranka pred uveljavitvijo navedene novele tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena novele ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov deloma zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.3

9. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 190a. člen ZPIZ-2 (Odgovornost zavarovalnice za škodo zavodu) določa: Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

2 Primerjaj enako stališče v sodni praksi: VSL Sodba I Cpg 456/2016 z dne 24.5.2017, VSL sodba in sklep II Cpg 1259/2016 z dne 21.2.2017. 3 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 25. 7. 2017 s sodbo opr. št. III Ips 33/2017 že razsodilo, da določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.