Jedro

Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva popravek za drugega. Če je tako, ima tožnica pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu oziroma da pred istim forumom predstavi javnosti svojo plat zgodbe. Tako bo imela tožnica nasproti mediju z objavo popravka enakopravnejši položaj, ustvarjeno bo ravnotežje in varovano načelo enakosti orožij.

Tudi v pritožbi uveljavljani odklonitveni razlog za objavo popravka iz šeste alineje 31. člena ZMed ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedene določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (števila besed ali vrstic) besedila obvestila in popravka in da je treba navedeno določilo povezati z določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da v tedniku X., v fizični in elektronski verziji medija, objavi popravek tožeče stranke z naslednjo vsebino: "Popravek: Farsa v državnem zboru

Vsebina članka objavljenega dne 23. 3. 2024 pod gornjim naslovom vsebuje napačno navedeno dejstvo, da "... še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega lahko zgodi? 70 milijonov!" Kupci SIJ-a niso nakazali ničesar preveč. Podjetje Dilon d.o.o., je za 55,35 % delež Slovenski industriji jekla moralo odšteti 105 milijonov evrov. Od tega je zagotovilo 35 milijonov evrov lastnih sredstev. Preostali del kupnine, 70 milijonov evrov, naj bi kot posojilo Dilonu zagotovil konzorcij slovenskih bank. Ker je Dilon dvomil v pravočasno zagotovitev kreditnih virov s strani konzorcija slovenskih bank, je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov evrov lastnih sredstev. Ko je bil bančni kredit v enaki višini, torej 70 milijonov evrov, odobren in sredstva nakazana na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov lastnih sredstev povrnjenih kupcu SIJ-a.

SIJ - Slovenska industrija jekla, d.d."

Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka navedeno besedilo popravka objaviti najkasneje v drugi izdaji tednika X. od prejema te sodbe (tako v fizični kot elektronski obliki), na način, da bo popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava povsem enako vrednost kot članek, na katerega se nanaša (v izogib dvomu: v elektronski verziji v rubriki "Uvodnik", v fizični verziji pa na drugi strani tednika, na kateri je objavljen uvodni prispevek), ter pri tem jasno označiti, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe in citirati njen izrek. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da tožena stranka krije stroške postopka.

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je bila prodaja SIJ-a v letu 2007 predmet ene izmed najbolj obsežnih revizij s strani Računskega sodišča, ki je v revizijskem poročilu prišlo do jasnih zaključkov, ki jima revidiranca - Vlada RS in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, nista ugovarjala. Zapis v objavljenem besedilu v celoti temelji na jasnih ugotovitvah revizije o tem, da je bil postopek prodaje SIJ-a obremenjen s hudimi napakami. Meni, da s spornim člankom ni bilo poseženo v interes tožeče stranke na tak način, da bi imela pravico o sporni problematiki podati svoje stališče. Adresat spornega članka je ravnanje določene politike in politikov pri preteklem vodenju države oziroma pri razpolaganju z državnim premoženjem, ki koruptivna ravnanja očita trenutni koaliciji oziroma predsedniku Vlade Republike Slovenije. Sporni zapis se tako ne nanaša na esenco SIJ-a kot pravne osebe, t. j. na njeno poslovanje oziroma poslovodstvo in/ali lastnike. Nanaša se izključno na postopek prodaje SIJ-a oziroma udeležbo A. A. kot politične predstavnice SDS v tem procesu. Navedba v članku, da "... je naslednji primer, nad katerim visijo sence, prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu ...", zato v javnosti pri povprečnem bralcu ni mogla ustvariti negativne slike o SIJ-u, niti o tem, da je koruptiven njen lastnik in da je tudi njeno poslovanje koruptivno oziroma nezakonito in nepravilno, kot to napačno ugotavlja sodišče. Nikjer ni zapisano, da je bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje koruptiven, da je poslovanje SIJ-a koruptivno oziroma nezakonito. Sodišče bi torej moralo zavrniti tožbeni zahtevek že na podlagi ugotovitve, da se tožbeni zahtevek po objavi popravka ne dotika omenjenega nosilnega sporočila objavljenega besedila, da ne izkazuje prizadetosti interesa in popravlja nekaj, kar se ne nanaša nanj. Enotna je sodna praksa, da ni mogoče zahtevati poprave nečesa, kar se ni neposredno, konkretno in osebno nanašalo na tožnika, niti ne more zahtevati objave popravka za drugega. Meni še, da je bil popravek zahtevan v nesorazmerno dolgem besedilu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v avtonomijo izdajatelja medija in odgovornega urednika, da svobodno odločata o vsebinskem konceptu oziroma o programski shemi medija ter hkrati v pravico lastnikov medija do svobodne gospodarske pobude.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da članek, v zvezi s katerim je tožnica uveljavljala svojo pravico do popravka, govori o tem, da je stranka SDS sklicala sejo o korupciji, da so bile predmet razprave očitki korupcijskih ravnanj strank Gibanje Svoboda, SD in Levica ter predsednika vlade, da so bili v članku našteti primeri korupcijskih afer stranke SDS, med njimi tudi prodaja tožnice, in da je bila z navedbami v članku prizadeta njena pravica in interes. V članku je bilo namreč navedeno, da je eden od primerov, nad katerim visijo sence, prodaja slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu, da je prodajo vodila A. A. iz stranke SDS, da se še danes zdi neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov EUR preveč, avtor članka pa se je spraševal, kako je to mogoče.

6.Pravica do objave popravka je ustavna pravica povezana s pravico do svobode izražanja. Ta je temeljno načelo demokratične družbe. Izhaja iz svobode mišljenja, idej, mnenj, vesti. Pravica je zagotovljena vsakomur - posameznikom, pravnim osebam, združenjem. Razširjena je na vse oblike izražanja. Vsakdo mora biti svoboden pri seznanjanju drugih s svojimi dojemanji in pri poskusih, da jih z dobrimi argumenti prepriča v svobodni in odprti razpravi.1 V okviru te pravice je posebej poudarjena svoboda tiska. Ta je v demokratičnih državah aksiomatični postulat, izhodiščna vrednota in konstitutiven element demokracije.2 Pravica do objave popravka predstavlja delno in posredno izjemo od načelnega varstva svobode izražanja. Določena je v 40. členu Ustave Republike Slovenije, način njenega uresničevanja pa je predpisan z Zakonom o medijih, ZMed3 (določila šestega oddelka prvega poglavja ZMed). Z navedenimi določili je posamezniku, organizaciji ali organu zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadeti osebi je s tem dana možnost, da se na enakovrednem medijskem mestu odzove na novinarsko obvestilo, tako, da se predstavi njena plat zgodbe (audiatur et altera pars)4, s čemer se varuje njen zasebni interes, ko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Namen pravice do popravka je v varstvu osebnostnih pravic prizadete osebe, pa tudi v zagotavljanju pravice javnosti do uravnotežene, celovite in objektivne informiranosti.5 Uresničevanje navedene pravice zaradi omenjenega varstva osebnostnih pravic omogoča posege v avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, da svobodno odločajo o vsebinskem konceptu oziroma programski shemi medija ter načinu in obliki objave posameznih prispevkov.6 Izvrševanje pravice do popravka torej nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, ne le svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave RS) ampak tudi pravico svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Gre za kolizijo ustavnih pravic, zato je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Pravice do objave popravka pa ne gre enačiti s pravico do dostopa do medija. Od slednje jo loči močna osebnostna nota: pravica do popravka je namreč pogojena z neposredno osebnostno prizadetostjo pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva.7 Gre za temeljni vsebinski pogoj za uveljavljanje pravice do popravka. Ta pogoj in odklonilni razlogi iz 31. člena ZMed dajejo sodišču ustrezen prostor za presojo, ki bo zagotavljala, da na eni strani ta pravica ne bi postala pravica do dostopa do medija in da na drugi strani ne bi ostala prazna.

7.Toženec je v postopku kot bistveni ugovor izpostavil, da glede spornega zapisa ni izpolnjen omenjeni izhodiščni pogoj za uveljavljanje pravice popravka, t. j. prizadetost pravice ali interesa tožnice. Menil je tudi, da je izpolnjen odklonilni razlog iz šeste alineje 31. člena ZMed, po katerem lahko odgovorni urednik odkloni objavo popravka, če je ta nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se popravek nanaša. V pritožbi vztraja, da s spornim člankom ni bilo poseženo v interes tožnice na tak način, da bi imela pravico o sporni problematiki podati svoje stališče. Prvostopenjsko sodišče je takšen ugovor pravilno zavrnilo.

8.Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca8, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva popravek za drugega. Če je tako, ima tožnica pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu oziroma da pred istim forumom predstavi javnosti svojo plat zgodbe. Tako bo imela tožnica nasproti mediju z objavo popravka enakopravnejši položaj, ustvarjeno bo ravnotežje in varovano načelo enakosti orožij.

9.Na tožničino pravico do popravka tudi ne vpliva okoliščina, da gre za časovno odmaknjeno dejanje, saj se pravica do objave popravka veže na čas posega v pravice ali interese prizadetega, torej na čas objave obvestila oziroma članka. V članku pa tudi ni zapisa, da se je večinski lastnik tožnice spremenil, kar bi lahko pogojevalo drugačno presojo.

10.Tudi v pritožbi uveljavljani odklonitveni razlog za objavo popravka iz šeste alineje 31. člena ZMed ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedene določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (števila besed ali vrstic) besedila obvestila in popravka in da je treba navedeno določilo povezati z določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu. To je tožnica tudi storila, ko je najprej zanikala, da so pri njeni prodaji kupci državi nakazali preveč, nato pa navedla še dejstva oziroma okoliščine, s katerimi je bistveno dopolnila navedbe v objavljenem obvestilu, ko je navedla, kam je kupec nakazal 70 milijonov EUR in zakaj mu je bil navedeni znesek vrnjen. Na ta način zahtevani popravek tvori enakovredno zvezo s člankom, na katerega se odziva. Jasno je tudi, da je popravek, ki se obrazloženo odziva na pavšalne trditve v novinarskem besedilu, kakršne so v obravnavanem primeru, že po naravi stvari obsežnejši in daljši od tega dela besedila obvestila.

11.Glede na navedeno je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Odločitev o zavrnitvi toženčevega zahtevka za povrnitev stroškov pritožbe, je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe o glavni stvari. Toženec pa je dolžan tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po določbah Odvetniške tarife v znesku 279,99 EUR (sestava pritožbe 375 točk, materialni stroški 7,5 točk, 22% davek na dodano vrednost).

-------------------------------

1Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, uredil Matej Avbelj, 2019, str. 372.

2Prav tam, str. 372.

3Ur. list RS, št. 35/01 s spremembami.

4Vprašanje resničnosti navedb v obvestilu je z vidika pravice do popravka nepomembno. Neutemeljene so zato tiste pritožbene trditve, s katerimi toženec poskuša utemeljiti resničnost trditev navedenih v članku.

5Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-95/09, Up 419/09 z dne 21. 10. 2010.

6Komentar Ustave Republike Slovenije, str. 392.

7Prav tam, str. 393.

8Za materialnopravno sfero tožnice je bistveno, kakšen vtis si o pravilnosti in zakonitosti njenega poslovanja ustvari povprečen bralec (primerjaj Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2023).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-6 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 39, 40, 76