Jedro

V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi morala tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je ravno v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da za potrebe gospodujočega zemljišča s parc. št. 977/1 in 977/2, k. o. x, obstaja v korist vsakokratnega lastnika služnostna pravica skladiščenja lesa – hlodovine in služnostna pravica vožnje s traktorjem po obstoječi makadamski poti, vse na parc. št. 977/4, k. o. x., ki je v lasti tožencev. Obenem je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin s parc. št. 977/1 in 977/2, k. o. x., mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice skladiščenja lesa – hlodovine in služnostne pravice vožnje s traktorjem po obstoječi makadamski poti. Tožnikoma je naložilo, da toženki povrneta pravdne stroške v višini 756,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je tožnica s svojo izpovedbo, ki so jo potrdile tudi nekatere zaslišane priče, izkazala dvajsetletno dobo skladiščenja hlodovine na parceli, ki je last toženke. Pritožnika menita, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič J. Dr. in U. K., ki bi vedela izpovedati o izvrševanju in o dogovoru glede služnosti, kar se odraža v zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. V pritožbi izpostavljata, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo dokaza z zaslišanjem strank. Po njuni oceni toženka ni dokazala, da jima je prepovedala skladiščenje lesa in je v zvezi s tem zahtevala tudi posredovanje policije. Izpovedba toženkinega moža, da so v letu 2000 in 2003 klicali policijo, je neresnična. Moža toženke bi bilo treba oceniti kot pristransko pričo. Sodba nima dokazne ocene o tem, zakaj verjame le izpovedi moža toženke, ne verjame pa izpovedbam prič, ki sta jih predlagala tožnika. Obstajajo tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in kar izhaja iz zapisnikov o izvedbi dokazov. Ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, da sta bila tožnika ves čas priposestvovalne dobe v dobri veri, kakor tudi, da neupravičen zahtevek toženke z dne 3. 5. 2007 ni prekinil dobrovernosti tožnikov.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni podala odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), enako določbo pa ima tudi Stvarnopravni zakonik v 217. členu, se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Tožnika zatrjujeta, da sta služnost skladiščenja lesa – hlodovine in vožnjo s traktorjem po obstoječi makadamski poti, vse na parc. št. 977/4, k. o. x., ki je last toženke, izvrševala 20 let, in sicer od 15. 5. 1990 do 12. 7. 2010, ko je toženka na sporni del parc. št. 977/4, k. o. x. v. navozila 200 m3 zemlje. Prvostopenjsko sodišče se je sicer ukvarjalo z vprašanjem, ali se je zatrjevana stvarna služnost dejansko izvrševala ter s časom izvrševanja. V ta namen je zaslišalo številne priče, ki sta jih predlagali pravdni stranki, vendar pa je svojo odločitev oprlo na nepravilno materialnopravno izhodišče, da bi morala tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca, zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Priposestvovalcu ni treba izvrševati služnosti na pravnem naslovu, potrebnem za njeno pridobitev. Zato pa je temu primerno daljša doba, potrebna za nastanek priposestvovanja (2).

Ker je prvostopenjsko sodišče zavzelo nepravilno stališče, da bi morala tožnika izkazati dobroverno 20-letno izvrševanje služnosti, je utemeljen pritožbeni očitek v zvezi s površno oziroma pomanjkljivo dokazno oceno. Prvostopenjsko sodišče se je nepravilno oprlo zgolj na dopis toženke iz leta 2007 (priloga B7), s katerim je zahtevala takojšnje prenehanje motenja posesti na parc. št. 977/4, k. o. x., ni pa se opredelilo do navedb tožnikov, ki sta zatrjevala, da sta na predmetni dopis odgovorila. V odgovoru naj bi navedla, da imata pravico do skladiščenja na podlagi dogovora, predložila pa sta tudi izjave sosedov. Na njun dopis toženka ni odgovorila, tožnika pa naj bi še naprej nemoteno skladiščila les - vse do motilnega dejanja.

Pritožba pravilno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame le izpovedbi toženkinega moža glede posredovanja policistov v letu 2000 in 2003, pri čemer pa v zvezi s tem sodba nima dokazne ocene glede zaslišanja prič. Prvostopenjsko sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sploh ni ugotavljalo skladiščenja lesa in voženj preko parc. št. 977/4, k. o. x. v. po letu 2007. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja, ali je toženka po letu 2007 dovolila dejansko izvrševanje služnosti in se temu tudi po prejemu zatrjevanega dopisa iz leta 2007 ni upirala ter je tako pristajala na njen nastanek.

Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se prvostopenjsko sodišče opredeli do časa dejanskega izvrševanja zatrjevane stvarne služnosti, pa tudi do vprašanja nasprotovanja tožencev. V zvezi s tem pa naj upošteva metodične napotke za dokazno oceno; presodi naj vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter upošteva uspeh celotnega postopka. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primer, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka zaradi načela ekonomičnosti postopka ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe in dokazno oceno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temeljni na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZPP).

(2) Juhart, M. in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 903.