Jedro

ZVKD-1 ne določa obveznosti pridobitve kulturnovartsvenega soglasje le v primerih, ko gre za postavitev objektov v smislu ZGO-1. Prav tako ni pomemben namen, zaradi katerega je bil poseg izveden. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi navaja, da gre zgolj za »tehnično oviro«, ki preprečuje psom vstop na zemljišče in prestavlja oporo grmičkom in navijalkam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 115. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), tožniku naložil, da mora najkasneje v roku 15 dni od dneva vročitve te odločbe pristojni organ zaprositi za kulturnovarstvene pogoje za že izvedeni poseg postavitve ograje in peščenega nasutja na zemljiščih parc. št. 1345 in 1348, obe k.o. ..., ki ležita na območju, vpisanem v registru kulturne dediščine kot enota kulturne dediščine z imenom: Novo mesto – Območje gradu Grm (EŠD ...) in ga o pridobitvi kulturnovarstvenih pogojev obvestiti v sedmih dneh po prejemu, sicer oziroma, če bo njegova vloga pravnomočno zavrnjena ali zavržena, bo odredil sanacijo stanja in rok za izvedbo tega ukrepa. Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi navaja, da je 3. 12. 2015 po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled, v katerem je ugotovil, da je bila na zemljišču s parc. št. 1345 k.o. ... in delno tudi na zemljišču s parc. št. 1348 iste k.o., ob obstoječem objektu nekdanje vrtnarije, na površini v približni tlorisni izmeri 25,00 m x 50,00 m, postavljena nova ograja, ki jo sestavljajo leseni nosilni stebrički, približne višine 1,50 m – 1,80 m, med katerimi je napeta žična mreža in da je na dveh mestih izvedeno nasutje peska, s katerim je bil obstoječi travnik spremenjen v utrjeno površino.

3. Nadalje je ugotovil, da gre za poseg na zemljišču, ki je vpisano v registru kulturne dediščine kot enota kulturne dediščine z imenom: Novo mesto – Območje gradu Grm (EŠD ...), za katerega je po prvi alineji prvega odstavka 28. člena ZVKD-1 treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, če to obveznost določa prostorski akt. V obravnavnem primeru obveznost pridobitve kulturnovarstvenih pogojev določa Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Grad Grm (Uradni list RS, št. 9/11, v nadaljevanju OPPN) v prvem odstavku 13. člena in tretjem odstavku 15. člena. Ker ni sporno, da tožnik navedenega soglasje ni pridobil, gre za nedovoljen poseg v dediščino, kot ga opredeljuje 21. točka prvega odstavka 3. člena ZVKD-1. Ukrep utemeljuje na prvem odstavku 115. člena ZVKD-1. 4. Ministrstvo za kulturo je z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da obravnavni nepremičnini ležita na območju kulturne dediščine, za poseg v katero je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Sklicuje se na 47. člen OPPN. Zavrača tožnikov ugovor, da je edini veljavni akt o zaščiti v Mestni občini Novo mesto Odlok o razglasitvi iz leta 1992 z utemeljitvijo, da je bil navedeni odlok edini, ki je določal kulturne spomenike, medtem ko sta enote kulturne dediščine, ki niso bile razglašene za spomenik, urejala tudi OPN in OPPN. Zavrača ugovor, da je bila enota kulturne dediščine Novo mesto – Območje gradu Grm (EŠD ...), vpisana brez pravne podlage, in se sklicuje na četrti odstavek 5. člena Pravilnika o registru kulturne dediščine (Uradni list RS št. 66/09, v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje tudi, zakaj kulturnovarstvenega soglasja ni treba pridobiti samo za objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in se sklicuje na 27. točko prvega dostavka 3. člena ZVKD-1. Poudarja, da pristojnost inšpektorja na podlagi ZVKD-1 ni presoja, ali je poseg dopusten in skladen z varstvenim režimom za kulturno dediščino, ampak ali je investitor posega ravnal skladno z določbami ZVKD-1, torej konkretno, ali je za poseg v kulturno dediščino pridobil kulturnovarstveno soglasje. Ker je bil tožnik z vsemu ugotovitvami, ki so v zadevi bistvene, v skladu petim odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) seznanjen z zapisnikom, in mu je bila dana možnost, da se do njih opredeli, tudi niso bila kršena pravila postopka.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter sodišču predlaga, naj sodišče odločbi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa v celoti odpravi, toženki pa naloži, naj mu plača stroške postopka.

6. V tožbi med drugim navaja, da se izpodbijane odločbe ne da izvršiti, zato je nična. Ker na predmetnih parcelah niso bili izvedeni nedovoljeni posegi, pa je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer še doda, da je lastnica parcele 1345 Mestna občina Novo mesto. Ugovarja tudi pristojnosti prvostopenjskega organa. Nejasen in nerazumljiv pa je tudi izrek odločbe ter spada na področje pravne pomoči. Utemeljuje, zakaj ograja in nasutje peska niso objekti (v smislu Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO) in dodaja, da za njihovo postavitev ni treba nobenega dovoljenja. Gre zgolj za postavitev ovire pred psi in opore grmičkom in zelenim ovijalkam. Meni tudi, da je vpis v evidenco Register nepremičnin kulturne dediščine nezakonit, ker v njem ni naveden akt zaščite, kot določa Pravilnik o vpisu v register, poleg tega je v proceduri nov odlok o zaščiti, ki to EŠD obravnavane parcele povsem ukinja. Edini pravni akt zaščite je tako odlok iz leta 1992 (Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto, Ur. l. št. 38/92, v nadaljevanju Odlok iz leta 1992), ki obravnavnih parcel ne obravnava, niti ni v zemljiški knjigi nobenega vpisa o njihovi zaščiti oz. niso bile izdane nobene odločbe. Pojasnjuje, kako je Zavod za varstvo kulturne dediščine samovoljno razširil področje zaščite (še na 8 dodatnih parcel) ter bil tako stranka v postopku izdelave prostorskega akta, kot soglasodajalec za posege na tem področju. Zato meni, da je predmetno območje vpisano v register nepremičnin brez pravne podlage, s čemer ZVKD omejuje lastninsko pravico na prizadetih parcelah. Opozarja tudi na napake pri sprejetju odlokov, v katerem lastniki niso bili seznanjeni z namero ZVKD, da zaščiti ceotno območje. Predlaga, da sodišče vpogleda v listine iz upravnega spisa in zasliši pričo A.A. ter njega.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe ter se sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. Pojasnjuje, da je tožnik 29. 1. 2016 res vložil vlogo z naslovom »vloga za ureditev skladno z odločbo«, ki jo je organ štel kot vlogo za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev. Ker ni bila popolna, jo je zavrgel. Navaja, da Odlok iz leta 1992 kot območje kulturnega spomenika navaja izključno Grad Grm (EŠD ...), območje kulturne dediščine, na katerem ležita sporni nepremičnini, pa je določeno v OPPN (47. člen). Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njenim razlogom in razlogom drugostopenjske odločbe ter se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Sklicevanje na razloge izpodbijane odločbe je v obravnavnem primeru še posebej na mestu, upoštevaje identičnost navedb tožbe v predmetnem upravnem sporu in navedb, ki jih je tožnik v upravnem postopku podal v svoji pritožbi. Že na tožnikove pripombe je bilo po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ustrezno in korektno ogovorjeno, še toliko bolj to velja za drugostopenjsko odločbo, s katero je bilo izčrpno odgovorjeno na vse pritožbene argumente, čemur tožnik s tožbo konkretizirano ne nasprotuje, temveč svoje argumente v pretežni meri le ponavlja.

10. Prvi odstavek 28. člena ZVKD-1 med drugim določa, da je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje med drugim tudi za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt. 11. Po 22. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1 so "nepremična dediščina" nepremičnine ali njihovi deli z vrednotami dediščine, vpisani v register dediščine.

12. "Poseg v dediščino" (v nadaljnjem besedilu: poseg) po definiciji iz 27. točke prvega odstavka 3. člena ZVKD-1 pomeni vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, pri čemer ni potrebno, da gre za postavitev objekta v smislu opredelitve, kot je izhajala iz Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), kot zmotno meni tožnik. ZVKD-1 izrecno loči primere, ko gre za vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, od primerov, ko gre za poseg, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov. Iz navedenega izhaja, da ZVKD-1 ne določa obveznosti pridobitve kulturnovartsvenega soglasje le v primerih, ko gre za postavitev objektov v smislu ZGO-1. Prav tako ni pomemben namen, zaradi katerega je bil poseg izveden. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi navaja, da gre zgolj za »tehnično oviro«, ki preprečuje psom vstop na zemljišče in prestavlja oporo grmičkom in navijalkam.

13. Glede na dejanske ugotovitve inšpektorja, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, da je bila na zemljišču s parc. št. 1345 k.o. ... in delno tudi na zemljišču s parc. št. 1348 iste k.o., ob obstoječem objektu nekdanje vrtnarije, na površini v približni tlorisni izmeri 25,00 x 50,00 m, postavljena nova ograja, ki jo sestavljajo leseni nosilni stebrički, približne višine 1,50 m – 1,80 m, med katerimi je napeta žična mreža in da je na obravnavnem zemljišču na dveh mestih izvedeno nasutje peska, s katerim je bil obstoječi travnik spremenjen v utrjeno površino, gre tudi po presoji sodišča v obravnavnem primeru za »poseg« v smislu prej citiranih določb ZVKD-1. Pravilna pa je po presoji sodišča tudi ugotovitev toženke, da gre za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora (EŠD ...), za katero prostorski akt določa obvezno pridobitev kulturnovarstevnih pogojev. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja neprerekana ugotovitev toženke, da se predmetni parceli nahajata na enoti kulturne dediščine Območju gradu Grm, EŠD ..., vpisani v Register kulturne dediščine, za katero OPPN v 47. členu določa obvezno pridobitev kulturnovarstevnih pogojev.

14. Glede na to, da tožnik ne navaja, da mu ne bi bilo znano, na kateri poseg se odločba nanaša, niti ni bistveno, ali je pravilna ugotovitev inšpektorja, da se poseg delno nahaja tudi na parceli 1348, ali pa je v celoti izveden na parceli 1345, kar v tožbi navaja tožnik, pri čemer, kot rečeno, ni sporno, da se obe navedeni parceli nahajata na enoti kulturne dediščine Območju gradu Grm, EŠD ..., vpisani v Register kulturne dediščine. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost navedenega vpisa v register, na katera je pretežno odgovoril že drugostopenjski organ, pa sodišče še dodaja, da predmetni vpis ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato tožnik v tem postopku njegovi zakonitosti ne more oporekati. Bistvo je, da so se predmetni posegi nahajali na območju registrirane nepremične dediščine, za katere OPPN določa obveznost pridobitve kulturnovarstvenih pogojev, ki v obravnavnem primeru niso bili pridobljeni, kar ni sporno. Sodišče zato predlaganih dokazov v zvezi z navedenim tožbenim ugovorom ni izvajalo.

15. Prav tako ni predmet tega upravnega spora ureditev v prostorskem aktu. Poleg tega tožnik sam navaja, da ni lastnik nepremičnine, na kateri se nahaja sporen poseg. Zato za izpodbijanje ureditve v prostorskem aktu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino, niti ne bi izkazoval pravnega interesa. Enako velja za izpodbijanje vpisa v Registru kulturne dediščine.

16. Ker tudi ni sporno, da je tožnik investitor predmetnega posega, in kot tak na podlagi 1. alineje 112. člena ZVKD-1 inšpekcijski zavezanec, je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na prvem odstavku 115. člena ZVKD-1, ki med drugim določa, da če inšpektor ugotovi, da se izvaja ali se je izvedel nedovoljen poseg v arheološke ostaline, registrirano dediščino ali spomenik, z odločbo odredi med drugim tudi pridobitev kulturnovarstvenih pogojev, če le-ti niso bili pridobljeni pred izvedbo posega. Tožbeni ugovor, da tožnik ni zavezanec in da prvostopenjski organ za izdajo izpodbijane odločbe ni bil pristojen, je zato neutemeljen.

17. Glede tožbenega ugovora, da je izpodbijana odločba nična, ker se je ne da izvršiti, pa sodišče ugotavlja, da ga tožnik ni obrazložil, kar pomeni, da ni navedel razlogov, iz katerih izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti. Teh razlogov pa tudi ni ugotovilo sodišče. Kot rečeno, je izpodbijan ukrep skladen s prvim odstavkom 115. člena ZVKD-1, ki inšpektorju med drugim nalaga odreditev pridobitve kulturnovarstvenih pogojev, če le-ti niso bili pridobljeni pred izvedbo posega. Če je tožnik takšno zahtevo dal, pa je bila ta kot nepopolna zavržena, pa to še ne pomeni, da je odločba neizvršljiva, kot zmotno navaja tožnik.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče že iz tega razloga ne bi moglo zaslišati tožnika in priče A.A., katerih zaslišanje tožnik prvič predlaga v tožbi. Poleg tega sta ta dva dokazna predloga povsem nekonkretizirana, saj tožnik ne pojasni, katera dejstva z njimi sploh dokazuje. Ostali dokazi, ki naj se po predlogu tožnika izvajajo na glavni obravnavi, so vpogled v listine v spisu, tj. v izpodbijano odločbo, pritožbo, odločbo drugostopenjskega organa o pritožbi in sklep z dne 4. 3. 2016, katerega relevanten del je povzet v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar sodišče preizkusi v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Ker torej dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi, niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi (na primer zemljiškoknjižni izpiski), poleg tega pa nekateri predstavljajo tudi neupoštevno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.