Jedro

Tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi. Tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov v zvezi z dolžnostjo zagotovitve minimalnega števila parkirnih mest, dolžnostjo zagotovitve smetnjakov, dovoljenim razmerjem med velikostjo gradbene parcele in bruto etažno površino objekta, pridobitvijo soglasja komunalnega podjetja oziroma urbanistične službe ter velikostjo kleti v novogradnji. Tožnik tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki predstavljajo izključno zaščito njegovih dejanskih interesov, torej ugovorov, ki nimajo neposredne podlage v predpisih, ki urejajo gradnjo objektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Postojna je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorici A. d.o.o. dovolila gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 2860/1 in 2859/2, obe k.o. ..., pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja. Iz obrazložitve je razvidno, da se obravnavana lokacija nahaja v prostorski enoti ... in je opredeljena kot območje stanovanj, podrobnejša namenska raba predmetnega prostora je pretežno območje večstanovanjskih stavb in območje urbanih središč. Lokacija se ureja z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za del območja občine Postojna (Ur. l. RS, št. 46/05, dalje Odlok). Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da je investitor zadostil vsem pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja iz določbe 66. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 do 126/07, dalje ZGO-1), med drugim tudi glede zagotovitve dostopa (preko investitorjeve parcele št. 2859/2 k.o. ... do večstanovanjskega bloka na parc. št. 3158 k.o. ...), minimalnega števila parkirnih mest, osenčenja oz. osončenosti (sosednjih objektov), odmika od sosednje parcele (s parc. št. 2882/2 k.o. ...) in predložitve ustreznih soglasij h gradnji ter skladnosti gradnje z Odlokom.

Ministrstvo za okolje in prostor je odločbo št. 35108-100/2009-7-MP z dne 21. 12. 2009 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopenjski upravni akt kot nezakonit iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Smiselno navaja, da obseg njegovih pravic v postopku gradbenega dovoljenja ne more biti omejen zgolj z obsegom služnostne pravice dostopa do ali preko nepremičnine investitorja, temveč ima na podlagi 62. člena ZGO-1 ter 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 do 8/10, dalje ZUP) enake pravice kot stranka postopka. Zatrjuje, da novogradnja ne izpolnjuje minimalnih tehničnih zahtev za graditev objekta, kot jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Ur. l. RS, št. 125/03 do 110/05, dalje Pravilnik) ter posega v njegove pravne koristi in pravice. Stanovalci predimenzionirane gradnje, ki ne bodo imeli na razpolago zadostnega števila parkirnih mest, bodo prisiljeni uporabljati obstoječa parkirna mesta sosednjih stanovalcev, na ta način pa bo tožnik močno omejen pri parkiranju in posledično v izvrševanju svoje lastninske pravice stanovanja na ... Novogradnja tako posega v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine. Investitor je na gradbeni parceli zagotovil deset parkirnih mest, manjkajočih pet pa na sosednjih ulicah, ki so javne površine v lasti občine Postojna. Občina lahko na teh parkiriščih kadarkoli uvede plačevanje parkirnine ali jih celo ukine, pozida ali spremeni namembnost teh zemljišč, kar pomeni, da bodočim stanovalcem ni zagotovljena njihova trajna uporaba. Občina in investitor nista sklenila nobenega sporazuma, poleg tega pa sta ... in ... ulica od novogradnje oddaljeni precej več kot 200 m, vse parkirne površine pa so danes že zasedene. Poleg tega bo zaradi prostorske stiske nemogoče uporabljati tudi parkirna mesta na gradbeni parceli, zato ni izpolnjen pogoj iz 3. člena Pravilnika. Tožnik je v zvezi s tem predlagal ogled, česar pa prvostopenjski upravni organ ni opravil, pritožbeni upravni organ pa se v tovrstne ugovore tožnika ni spuščal. Tožnik navaja tudi, da je v pritožbi opozoril, da v izpodbijanem gradbenem dovoljenju niso predvideni smetnjaki, kot to terja 5. člen Pravilnika, vendar se pritožbeni upravni organ o tem ni izjasnil. Bodoči stanovalci novogradnje bodo prisiljeni uporabljati smetnjake obstoječih sosedov, kar pomeni poseg v tožnikovo izvrševanje lastninske pravice na stanovanju. Hkrati pa investitor ni priložil soglasja komunalnega podjetja, kot to zahteva 65. in 68. člen ZGO-1 ter Pravilnik. Kršitev materialnega predpisa predstavlja tudi razmerje med velikostjo gradbene parcele in bruto etažno površino blokovnega objekta, ki je določeno v 29. členu Odloka. Upravni organ je napačno izračunal faktor izrabe, soglasje urbanistične službe pa ne more nadomestiti te pomanjkljivosti, saj slednja nima nobenih navodil oziroma pooblastil, kaj naj pri takem odstopanju od pravila upošteva. Poleg tega pa urbanistična služba ni dala soglasja, ampak pozitivno mnenje, kar ni mogoče enačiti, torej upravni organ ni razpolagal s soglasjem urbanistične službe. Tožnik tudi meni, da bi investitor moral pridobiti študijo osončenja, saj bo novogradnja glede na umeščenost objekta večino dneva delala senco tožniku, to pa predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico in v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave). Dodaja še, da investitor ni pridobil soglasja sosedov za odmik novogradnje od parc. št. 2882/2 k.o. ..., ki znaša le 2,77 metra. Investitor je predložil soglasje, ki ga je podpisala upravnica bloka ..., za kar ni imela ustreznega pooblastila. Nenazadnje tožnik še navaja, da je investitor v taki prostorski stiski, da tudi kleti ne izpolnjujejo zahtev iz 2. odst. 10. člena Pravilnika, saj je en kletni prostor velik samo 2,8 m2. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, hkrati pa zahteva povrnitev stroškov.

Tožnik je znotraj roka za vložitev tožbe tožbo enkrat še dopolnil z navedbo, da je izrek izpodbijane odločbe v tč. 8 (prometna infrastruktura) neizvršljiv, ker iz njega ne izhaja obveznost iz 3. člena Pravilnika glede petih parkirnih mest, ki bi morala biti zagotovljena že ob sami izdaji odločbe. Ker izrek ni določen (pro futuro) je neizvršljiv, to pa je razlog za ničnost, skladno z določbo 279. člena ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Stranka z interesom A. d.o.o. na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v tej zadevi v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, skladno z določbo 2. odst. 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10, dalje ZUS-1). Zgolj v pojasnilo strankam pa sodišče še dodaja: Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe je tožnik (skupaj z ostalimi etažnimi lastniki večstanovanjskega bloka ..., ki stoji na parc. št. 3158 k.o. ...) v postopku sodeloval kot stranski udeleženec, saj se je varovala (zgolj) njegova pravica dostopa do nepremičnine preko gradbene parcele investitorja. Območje za določitev strank v upravnem postopku namreč ni segalo na parc. št. 3158 k.o. .... Ob tem sodišče še dodaja, da navedena služnostna pravica sicer ni bila vpisana v zemljiški knjigi, vendar je upravni organ ugotovil, da se izvršuje že vrsto let. Iz pridobljenih upravnih spisov pa izhaja, da je investitor z navedenimi etažnimi lastniki (med njimi tudi s tožnikom), dne 6. 1. 2009 sklenil pogodbo o stvarni služnosti, s katero je investitor etažnim lastnikom ... dovolil vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi poti na parc. št. 2859/2 k.o. ...

V skladu s prvim in drugim odst. 43. člena ZUP oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

V obravnavani zadevi to pomeni, da tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi. Med te pogoje spada umestitev gradnje v prostor, njeno arhitekturno oblikovanje, njena komunalna oskrba, pa tudi skladnost projekta s pogoji prostorskega akta, razen kolikor ti pogoji hkrati pomenijo individualne pravice tožnika. Navedeno pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov v zvezi z dolžnostjo zagotovitve minimalnega števila parkirnih mest (saj ne zatrjuje, da bi jih investitor nameraval postaviti na njegove nepremičnine), dolžnostjo zagotovitve smetnjakov, dovoljenim razmerjem med velikostjo gradbene parcele in bruto etažno površino objekta, pridobitvijo soglasja komunalnega podjetja oziroma urbanistične službe ter velikostjo kleti v novogradnji.

Po drugi strani pa tožnik tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki predstavljajo izključno zaščito njegovih dejanskih interesov, torej ugovorov, ki nimajo neposredne podlage v predpisih, ki urejajo gradnjo objektov. Navedeno pomeni, da tožnik ne more uveljavljati, da bodo zaradi novih stanovalcev še dodatno obremenjena parkirna mesta na javnih površinah v bližini občine, oziroma dodatno obremenjeni smetnjaki.

Nenazadnje pa tožnik tudi ne more uveljavljati koristi tretjih oseb. Tako npr. v zvezi s tožbenimi navedbami, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom glede predpisanih odmikov od parc. št. 2882/2 k.o. ..., tožnik ne uveljavlja svojega pravnega interesa, temveč pravni interes etažnih lastnikov ..., ki so lastniki navedene parc. št. 2882/2 k.o. ...

V zvezi s tožnikovimi navedbami, da bi investitor moral pridobiti študijo osončenja, saj bo novogradnja glede na umeščenost objekta večino dneva delala senco (njegovemu) bloku na ..., pa sodišče ugotavlja, da sence objekta ne bodo padale na sosednje objekte. To je ugotovil prvostopenjski organ, ki je opravil ogled zemljišča z nameravano gradnjo in ugotovil, da le ta ne bo vplivala na osončenje. Tožnik sicer zatrjuje nasprotno, vendar pa so njegove trditve pavšalne in jih ni podkrepil z nobenim dokazom (ki bi izkazoval širše vplivno območje ob predvidenega), zato sodišče tudi te tožnikove ugovore zavrača kot neutemeljene.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe v tč. 8 (prometna infrastruktura) neizvršljiv in zato ničen (3. tč. 1. odst. 279. člena ZUP). Izrek izpodbijane odločbe v tej točki je določen in izvršljiv ter je skladen s Pravilnikom, kar je pojasnila že tožena stranka v drugostopenjski odločbi Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 1. odst. 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odst. 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, ker so vsa pravno relevantna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe.

K točki 2 izreka: Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na 4. odst. 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.