Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obs. Š.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.4.1998 je bil obs. Š.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.6.1998 pritožbo zagovornika obs. Š.H. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. Š.H. je dne 29.9.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obsojenec trditev o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podkrepil z navedbami, ki bi kazale na to, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju, pač pa oporeka le zaključkom v zvezi z dejanskim stanjem, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi izpovedb prič in izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva obs. Š.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Iz vsebine zahteve obs. Š.H. za varstvo zakonitosti je razvidno, da v njej ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke E.Š. ter na izpovedbo priče R.Z., ni pa upoštevalo njegovega zagovora ter izpovedb prič A.B., P.G. in B.C., ki so izpovedale povsem drugače kot priča R.Z., njihove izpovedbe pa tudi niso v skladu z izvedenskim mnenjem, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enak razlog uveljavlja tudi z navedbami o tem, da je izvedenec prometne stroke napačno ugotovil hitrost vožnje soudeleženca prometne nesreče R.M. ter da skica, ki so jo izdelali policisti, ne ustreza dejanskemu stanju, zaradi česar tudi ni pravilno ugotovljeno mesto trčenja. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti skuša obs. Š.H. izpodbiti dokazno oceno, obrazloženo v razlogih pravnomočne sodbe sodišča, na podlagi katere je ugotovilo, da je obsojenec zaradi vožnje v nasprotju z določilom 4. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo ter s tem storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ. Obs. Š.H. torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. V zvezi z njegovo navedbo, da je predlagal drugega izvedenca prometne stroke, je treba še dodati, da je sicer zagovornik obs. Š.H. res predlagal, da se poleg zaslišanja prič M.M. in K.G. postavi drug izvedenec prometne stroke, sodišče pa tem dokaznim predlogom ni ugodilo, vendar pa je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. V pravnomočni sodbi so torej v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP navedeni razlogi o tem, zakaj sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank, zaradi česar tudi glede tega ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri obs. Š.H. sicer uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi sklicuje. Zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).