Jedro

Ob nasprotujočih ugotovitvah, četudi temelječih na izvedenskem mnenju, je onemogočen odgovor na ključno pravno vprašanje v tej pravdi, ali gre tožencu pripisati izključno odgovornost za nastalo škodo ali pa obstaja morda tudi opustitev tretje osebe, ki ni spornega nadstreška označila z ustrezno prometno signalizacijo oziroma ustreznim prometnim znakom, ki bi opozarjal na višino oziroma prepovedoval vožnjo vozilom, ki presegajo višino nadstreška in v tem primeru za njuno deljeno odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje – v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.813,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.459,80 EUR od 24.12.2003 dalje, vendar ne več kot do višine 1.106,45 EUR in od zneska 1.353,34 EUR od 24.12.2003 dalje do plačila, in nadalje ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 447,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 30.7.2003 dalje do plačila ne obstaja. Nadalje je odločilo, da je zaradi delnega obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke in delnega neobstoja njene terjatve ter zaradi neobstoja celotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 3.813,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.459,80 EUR od 24.12.2003 dalje, vendar ne več kot do višine 1.107,52 UR in od zneska 1.353,34 EUR od 24.12.2003 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe stroške pravdnega postopka v znesku 813,86 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ugotovi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke obstaja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne v sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal obstoja oprostitvenih razlogov objektivne odgovornosti, kot jih določa v času škodnega dogodka veljavni 177. člen ZOR. Dokazni postopek je pokazal, da sta bila vozišče in nadstrešek, na katerem je nastala škoda, nerazsvetljena, nadstrešek je bil brez svetlobnih teles in tudi brez signalizacije in drugih znakov, ki bi označevali morebitni oviri voznikov, kot so potrdile vse zaslišane priče ter izvedenec I. P. Prav tako na vozišču ni bilo nobene signalizacije, ki bi opozarjala na nov režim vožnje. Toženec je vozil v dovoljeni smeri, prehod mimo nadstreška ni bil prepovedan in toženca nihče ni usmeril na drugo cesto. Parkirišče, ki se nahaja ob cesti, je bilo zasedeno, tam je stal osebni avto. Toženec se spominja, da je bil avtomobil zelene barve in da je predstavljal oviro, ki mu je preprečevala, da bi preprečil trk. Sklicuje se na mnenje, ki ga je podal izvedenec P., ko je na zadnji strani mnenja z dne 14.8.2007 v predzadnji alineji zapisal, da voznik v primeru, da je bila površina za parkiranje zasedena, v nastali prometni situaciji trka ni mogel preprečiti. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem njegovega sina U. Š. Toženec se prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležil iz opravičljivih razlogov. Če bi sodišče opravilo njegovo zaslišanje na prvem naroku, kot je predlagal, do nastale situacije ne bi prišlo. Toženec je tudi predlagal vrnitev v prejšnje stanje, vendar je bil predlog s sklepom višjega sodišča zavržen. Kljub temu pa se je pokazalo, da je sodišče na koncu prvega naroka, ne da bi prej zaslišalo toženca in ker je nadalje zavrnilo tudi dokazni predlog za dodatno zaslišanje toženčevega sina, kršilo določila ZPP, saj tožencu ni dalo možnost izjasnitve o pravno pomembnem dejstvu. Toženec pa tega dokaza ni predlagal v odgovoru na tožbo, ker ni videl možnosti rešitve tega primera z vožnjo preko parkirišča. Šele ko je prejel izvedeniško mnenje izvedenca P., je ugotovil, da bi se lahko izognil škodi tudi z vožnjo čez parkirišče, vendar pa tedaj to ni bilo mogoče, saj je bilo parkirišče zasedeno. Toženec je ves čas menil, da se je dolžan voziti s svojim vozilom po označenem voznem pasu, ne pa po parkirnih površinah. Sicer pa mora biti vozni pas prost v vseh časovnih in vremenskih razmerah. Možnost vožnje preko parkirišča je prvič nakazal izvedenec, zato se je toženec glede tega izrekel naknadno. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Neutemeljeno je zavrnjen tudi dokaz s ponovnim ogledom kraja nezgode z izvedencem cestnoprometne stroke. Toženec je pri dodatnem ogledu vztrajal zato, ker izvedenec ni odgovoril na konkretno vprašanje oziroma ni dal jasnega odgovora na trditev tožene stranke, da je nadstrešek v gabaritu ceste in kot takšen ovira, ki je zahtevala ustrezno prometno signalizacijo. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kakšen prehod kakšnih vozil je prepuščal dejansko zgrajeni objekt, prav tako se ni opredelil do dejstva, da v času škodnega dogodka objekt še ni imel uporabnega dovoljenja. Sodišče glede teh vprašanj tudi ni zavzelo prepričljivega stališča. Sodišče je napravilo tudi napačne zaključke glede toženčeve vožnje čez prehod. Toženec je na zaslišanju dne 10.7.2008 povedal, da je bil prehod, ki ga je uporabil, edina možnost, da je prišel iz avstrijske na slovensko stran. Povedal je še, da je bila sicer na razpolago še ena pot, gre za vhod na regionalko, vendar pa tistega dne ta prihod ni bil aktualen, saj je bil zatrpan s snegom. Regionalne ceste ni uporabil zato, ker bi do svojega snežnega pluga po tej cesti potreboval kar 40 km, medtem ko je bila razdalja čez uporabljeni prehod samo 6 km. Zato se je tudi odločil za prehod mimo nadstreška. Navedeni prehod dobro pozna in ga je poznal tudi v času škodnega dogodka. Škodnega dne se je peljal čez prehod s svojim tovornim vozilom po svoj snežni plug na avstrijsko stran. Peljal se je prvič, kot je prepričljivo povedal na glavni obravnavi, in sodišče ni imelo razloga, da tej izpovedbi ne bi sledilo. Ko se je peljal mimo nadstreška prvič iz slovenske na avstrijsko stran se je peljal normalno in ni bilo nobenih problemov in je zato lahko utemeljeno ocenil, da ne bo imel težav s prehodom mimo nadstreška, kljub naloženemu snežnemu plugu. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je bilo po oceni toženca vozilo zaradi tovora višje komaj za 10 do 20 cm, kar dejansko ni bila velika razlika v višini, glede na celotno višino nadstreška tovornjaka s tovorom. Zato ni mogel pričakovati škodnega dogodka. Če bi bila višina nadstreška označena, bi se toženec izognil vožnji mimo nadstreška. Zato mu ni mogoče očitati, da ni ravnal odgovorno. Ravnal je tako, kot bi ravnal povprečno skrben človek. Tudi drugi zaslišani so povedali, da je prišlo do poškodovanja nadstreška tudi s strani drugih voznikov. Tudi že pred vožnjo toženca, da je šlo za poškodovanje s strani poklicnih voznikov, ki bi morali biti še toliko bolj pozorni, saj so bili z vožnjo posebej kvalificirani. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo. Napačno je tudi stališče sodišča, da sporni nadstrešek ni nevarna stvar. Že pred škodnim dogodkom je namreč prihajalo do poškodb na njem, in sicer zaradi njegove nepravilne nameščenosti, saj je segal v gabarit ceste. Ker se je prehod uporabljal in nikjer ni bilo opozorila, da se ne sme, bi morali vozniki biti opozorjeni na višino nadstreška, ali pa usmerjeni na drug prehod, pa temu ni bilo tako. Tudi ob potrebni skrbnosti zato vozniki niso zaznali, da bo prišlo do poškodb. Sodišče bi moralo zato ugotoviti vsaj deljeno odgovornost tožeče in tožene stranke. Zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni kritično ocenilo dejstva, da novi dovoz kritičnega dne ni bil splužen. Moralo bi na podlagi 4. odstavka 177. člena ZOR ugotoviti, v kolikšnem razmerju je Cestno podjetje Kranj, ki je bilo zadolženo za služenje ceste, to prispevalo k nastanku škode. Sodišče se do tega dejstva prav tako ni opredelilo, kar posledično prav tako pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je nadalje nekritično oprlo svojo odločitev glede višine škode na izvedensko mnenje izvedenke M.. Njeno mnenje je pomanjkljivo. Tožena stranka je ves čas vztrajala pri pribavi gradbenega dnevnika, za katerega je tudi izvedenka v svojem osnovnem mnenju zapisala, da se iz gradbenega dnevnika vidi natančnejši potek v času izvedbe in čas izvedbe sanacijskih del. Glede na to, da iz predračuna izhaja, katera dela naj bi bila opravljena, da je izvajalec del močno pretiraval s ceno, zaradi česar so ceno oklestili že v prvotnem predračunu, nadalje pa je določene nepravilnosti ugotovila tudi izvedenka, je bilo za ugotovitev dejanskega stanja v smeri, katera dela so bila dejansko opravljena in zato tudi upravičeno plačana, nujno pridobiti gradbeni dnevnik. Pritožnik se sklicuje na 41. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, in je tožeča stranka v skladu s to določbo upravičena do povrnitve izplačane odškodnine in stroškov le, če ju je utemeljeno plačala. V tej smeri je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Sodišče namreč tudi ni zavzelo stališča glede izvedenskega mnenja izvedenca V. B.. Ta izvedenec je mnenje izdelal na podlagi ogleda z dne 22.6.2001 ter se je dne 24.12.2008 tudi opredelil glede mnenja, ki ga je podala izvedenka M. Njeno mnenje je bilo izdelano izključno na podatkih iz predračuna ter fotografij, saj ogled na kraju samem dne 11.11.2008, devet let po dogodku, pač ni omogočil pridobitve dodatnih informacij. Izvedenec B. pa se je na kraju samem seznanil, katera dela so bila v resnici opravljena, katera pa ne, kar je jasno zapisal tudi v mnenju. Ugotavljal je, da konstrukcija nadstreška ni bila poškodovana do te mere, da bi bili poškodovani nosilni elementi konstrukcije. Pomembna je ugotovitev, da je po razbremenitvi strešne konstrukcije, le-ta sorazmerno lahko premostljiva. Izvedenka tudi ni nedvoumno odgovorila, kakšna je podlaga izračunov v predračunu in še vedno ni pojasnila, zakaj je razlika v cenah po standardnem ceniku iz režijske ure. Pavšalno je navedla, da je cenitev V. B., ki je dolga leta izvedenec in cenilec in dela tudi za sodišča in je torej strokovnjak, prenizka. Sodišče se je neutemeljeno zadovoljilo s to pavšalno oceno, kar je povsem neustrezno. Odpravljene tudi niso nejasnosti v zvezi z vprašanjem režijskih ur oziroma izračunov za dela po standardnem ceniku, na kar je tožena stranka opozarjala že med drugim v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2009. Ves čas je govorila, na kakšen način se je poškodba lahko sanirala, dejala je, da je bil obračunan tudi nadzor, vendar pa dokazni postopek tega ni pokazal, in sicer, da naj bi bila dela opravljena na način, kot ga je podajala izvedenka. Tudi ni jasno, ali je bil nadzor, ki predstavlja pomembno postavko, sploh opravljen. Vse to bi se videlo iz gradbenega dnevnika. Splošno znano je, da se poškodbe v gradbeništvu lahko sankcionirajo na različne načine, kar je povezano tudi s stroški. Znesek, ki ga je izvajalec ponudil po predračunu, je bil korigiran, in dejstvo, da je nepravilne postavke ugotovila izvedenka, še ne ponuja zaključka, da je dejansko stanje glede vrste izvedbe del in cen za ta dela pravilno ugotovljeno. Toženec se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je škoda pravilno obračunane storitve. Za navedena dela ni bila pridobljena nobena konkurenčna ponudba in izvajalec del v času sanacije ni bil edini izvajalec del na tem področju. Ne glede na to, da je G. d.o.o. tudi sicer izdelal sporni nadstrešek, pa to še ne pomeni, da je navedeni izvajalec bil najugodnejši ponudnik tudi za sanacijo škode. Več kot očitno je, da je pripravil obsežen predračun z veliko nepotrebnimi deli, tako da je postal zanimiv za izvajalca. Izvajalec del je vedel, da pripravlja predračun za oškodovanca – Ministrstvo za notranje zadeve, kar predstavlja državo in da je država do takih plačil nekritična in jih ne preverja posebej. Zato je prišlo do razlike v ceni, ki jo je postavilo gradbeno podjetje, bilo pa je ugotovljeno na podlagi korigiranja s strani zavarovalnice in izvedenke M., v primerjavi s ceno, ki jo je ugotovil izvedenec B.. Iz prve strani predračuna je nadalje jasno razvidno, da je DDV v ceni zajet. Zato se pritožnica sprašuje, ali je tožeča stranka izvajalcu plačala dvakrat DDV, saj je iz računa razvidno, da je priznanim stroškom ponovno prištet tudi 19 % DDV, enako pa je DDV prištelo k določenim postavkam tudi sodišče, ko je oblikovalo sodbo. Zato je izračun napačen. Napačen pa je tudi zato, ker seštevek posameznih postavk, ki jih je upoštevalo sodišče, znaša 559.041,90 SIT in ne 564.259,86 SIT, kot ga je obračunalo sodišče in v katerega je že vključen dvakratni DDV. Sodišče se tudi ni opredelilo glede zadnje – 19. postavke v višini 100.000,00 SIT, kjer so zajeta nepredvidena dela. Prav tako se do te postavke ni izrekla izvedenka. Posledično je nepravilen izračun obresti. Napačno je ugotovljen tudi tek obresti, saj je tožeča stranka tožbo vložila dne 29.12.2003 in bi ji torej obresti pripadale od tega dne dalje, ne pa od 24.12.2003, kot je odločilo sodišče. Sodišče je povsem spremenilo zahtevek tožeče stranke ter celo podalo ugotovitveno sodbo, čeprav za to ni bilo nobenih razlogov. Napačno je tudi stališče sodišča glede pobotnega ugovora. Enostavno so povzete navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, manjka pa opredelitev glede vloženih listin, ki so povzeta v dokazni sklep. Tako se sodišče ni opredelilo do računa štev. 32363, z dne 10.7.2003, iz katerega izhaja znesek 149.504,56 SIT, ki jih je obračunal oškodovancu A d.o.o.. Iz zapisnika o ogledu in cenitvi škode, z dne 2.7.2003 je razvidno za kakšno škodo je šlo, zapisnik je podpisan s strani pooblaščenca ZT d.d.. Nadalje je iz poravnave z dne 23.7.2003 razvidno, da je bila ZT toženi stranki pripravljena plačati škodo v višini 107.185,00 SIT, ta znesek pa tožencu ni bil izplačan, saj ga je ista zavarovalnica pobotala v okviru terjatev, ki se obravnava v tej pravdni zadevi. Če je bila ZT kompetentna v pobotanje toženčevega zahtevka z zahtevkom, ki ga ima do toženca tožeča stranka, potem je pobotni ugovor toženca na mestu, saj gre dejansko do upnika in dolžnika v isti osebi. Če pa temu ni tako, pa je toženec že toliko bolj upravičen do plačila navedenega zneska, saj je zavrnitev plačila izvedena nezakonito. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča glede posameznih računskih postavk. Sodba je nejasna in pomanjkljiva ter nerazumljiva in se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče ugotoviti, kaj predstavlja vozišče, po katerem je toženec pripeljal s svojim tovornim vozilom in trčil v nadstrešek stavbe mejnega prehoda. Na 4. strani sodbe sodišče v zadnjem odstavku najprej ugotavlja, da stoji nadstrešek stavbe mejnega prehoda nad priključkom nekategorizirane gozdne ceste na regionalno cesto. Prav tako na podlagi mnenja izvedenca I. P. pa sodišče na 6. strani ugotavlja, da gre za poljsko pot in izvoz iz garaže, kjer ni obvezne prometne signalizacije. Iz fotografij, ki se nahajajo v spisu, pa je sicer jasno razvidno, da gre za asfaltirano vozišče s talnimi oznakami (črtami), ki označujejo vozni pas in ga ločujejo od parkirnih prostorov. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge, ki so ne le nejasni, temveč tudi v medsebojnem nasprotju, pa čeprav temeljijo na ugotovitvah postavljenega sodnega izvedenca. Ob takšnih ugotovitvah pa je onemogočen odgovor na ključno pravno vprašanje v tej pravdi, ali gre tožencu pripisati izključno odgovornost za nastalo škodo, ali pa obstaja morda tudi opustitev tretje osebe, ki ni spornega nadstreška označila z ustrezno prometno signalizacijo oziroma ustreznim prometnim znakom, ki bi opozarjal na višino oziroma prepovedoval vožnjo vozilom, ki presegajo višino nadstreška. Ob povedanem pritožbeno sodišče ne more za sedaj odgovoriti na pritožbeni očitek, da je nadstrešek v gabaritu ceste in kot takšen ovira, ki je zahtevala ustrezno prometno signalizacijo. Ali še drugače povedano: če bi se morda izkazalo, da bi v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (Pravilnik o prometnih znakih na cestah – Ur. list SFRJ, št. 48/81, 59/81 in 14/85), moral biti sporni nadstrešek označen z ustrezno prometno signalizacijo oziroma prometnim znakom, ki bi opozarjal na njegovo višino, potem bi lahko prišla v poštev določba 3. odstavka 206. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navedeno zakonsko določilo je namreč določalo, da odgovarjajo solidarno za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, vendar le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. To pa po logiki nasprotnega razlogovanja pomeni, da če pa je mogoče ugotoviti deleže posameznih povzročiteljev pri nastanku škode, potem napram oškodovancu vsak povzročitelj odgovarja v okviru svojega odgovornostnega deleža. Če bi se torej izkazalo, da je mogoče odgovornost za nastalo škodo porazdeliti med subjektom, ki je opustil dolžno ravnanje postaviti ustrezen prometni znak in tožencem, ki naj ne bi bil dovolj pozoren oziroma skrben pri oceni višine nadstreška, ko se je vračal z naprej obrnjeno dvigalko, potem ne bo mogoče naložiti tožencu poplačila celotne škode.

Ob povedanem je bilo torej treba pritožbi ugoditi iz tega razloga, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej jasno ugotoviti, za kakšno vrsto površine je šlo na mestu, ki se nahaja pred podstreškom, po potrebi tudi s pomočjo že postavljenega izvedenca. Šele potem bo lahko o zadevi pravilno odločilo.

Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen samostojen dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato treba presojati oziroma ugotavljati sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti dokaze, ki pojasnjuje okoliščine v opisanih mereh. Pritožbena obravnava bi zato onemogočila presojo tega vprašanja in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem posegla v ustavno zagotovljeno pravico pritožbe iz 33. člena Ustave RS.

Ker je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti izpodbijano sodbo že iz omenjenega razloga, se z drugimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo.

(1) glej o tej izjemni opustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3 knjiga (305a – 503. člen), Ur. list in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.