Jedro

V zadevi ni sporno, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje nanaša tudi na parcelo št. 472/1, ki je v lasti tožnika. Ker v zadevi tudi ni sporno, da se je tožnik o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, lahko prvič seznanil šele po izdaji izpodbijane odločbe, ko mu je bila odločba poslana v vednost, je očitno, da mu pred njeno izdajo ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35105-103/2011-MOP/11-01031389 z dne 7. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.d. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta RTP 1010/10/20 kV Bežigrad, na zemljišču parc. št. 477/9 k.o. …, ki obsega tam navedene objekte in posege. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se zahtevek prizadete stranke nanaša na rekonstrukcijo obstoječega objekta RTP 110/10/20 kV Bežigrad, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 6. 11. 1980. Predmet predmetne rekonstrukcije pa je dograditev obstoječega objekta za 20 kV, stikališče s komodo, dograditev novega 110 kV polja s priključitvijo energetskega transformatorja, dostopna asfaltirana pot za dostop do 110 kV polja, ureditev meteorne kanalizacije in elektro kabelske kanalizacije z jaški za 20 kV in 0,4 kV kable do novega stikališča, vse znotraj obstoječega ograjena območja RTP Bežigrad ob Baragovi cesti v Ljubljani.

Toženka je ugotovila, da se območje obravnavane gradnje nahaja v funkcionalni enoti BE – Bežigrad, na enoti urejanja BE - 366 z namensko rabo E – območje energetske infrastrukture, ki se ureja z občinskim prostorskim načrtom Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju OPN), ki v 11. členu med drugim določa, da je na navedenih območjih dovoljena gradnja distribucijskih elektroenergetskih vodov in distribucijskih komunikacijskih omrežij. Ugotovila je, da je zahtevek investitorja v skladu z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom in da iz urbanističnih razlogov ni ovir za izdajo tega dovoljenja. Pravico graditi prizadete stranke na obravnavanih zemljiščih je utemeljila na pogodbi o prenosu pravice uporabe zemljišča z dne 23. 4. 1980, pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice dostopne poti z dne 20. 6. 2012 med Mestno občino Ljubljana in prizadeto stranko in potrdila UE Ljubljana z dne 12. 11. 2012, da je začet postopek za ustanovitev služnosti v javno korist na zemljišču parc. št. 472/1 k.o. ….

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je lastnik zemljišča parc. št. 472/1, po katerem ima nameravani objekt predviden dostop. Meni, da prizadeta stranka na navedeni parceli ni izkazala pravice graditi. Meni pa tudi, da so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo mogoče preveriti, na kakšnem temelju toženka ugotavlja, da gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta. Iz odločbe namreč ne izhaja, ali je bilo za prejšnji objekt pridobljeno uporabno dovoljenje. Prav tako ni mogoče preveriti, ali gre zgolj za rekonstrukcijo, ali pa gre za dela, ki ta okvir presegajo. Uveljavlja tudi, da so bile bistveno kršene določbe postopka, saj tožnik ni imel možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožnika je izpodbijana odločitev samovoljna in arbitrarna ter posega v pravice iz 14. in 22. člen Ustave RS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v dopolnitev postopka in novo odločanje, njemu pa povrne stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Med drugim navaja, da je tožniku kot lastniku zemljišča, po katerem poteka dostop do stikališča, priznala status stranskega udeleženca ter da mu je z vročitvijo izpodbijane odločbe dala možnost varovanja njegovih pravic in interesov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj ni pravilno stališče tožnika, da ni izkazana pravica graditi na njegovi nepremičnini in se pri tem sklicuje na 59.a člen Energetskega zakona. Kot neresničen ocenjuje tudi pritožbeni ugovor, da prizadeta stranka ni pridobila uporabnega dovoljenja za obstoječi objekt. Meni, da izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine iz 214. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi se interesi, mora imeti glede na drugi odstavek tega člena vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Po tretjem odstavku navedenega člena organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Navedeno pomeni, da organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki so pomembne za izdajo odločbe. Navedeno izrecno določa četrti odstavek 146. člena ZUP.

Če stranki ali stranskemu udeležencu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

V zadevi ni sporno, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje nanaša tudi na parcelo št. 472/1 k.o. …, ki je v lasti tožnika. Da ima tožnik zaradi tega status stranskega udeleženca v predmetnem postopku, priznava tudi toženka v odgovoru na tožbo.

Ker v zadevi tudi ni sporno, da se je tožnik o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, lahko prvič seznanil šele po izdaji izpodbijane odločbe, ko mu je bila odločba poslana v vednost, je očitno, da mu pred njeno izdajo ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. S takšnim postopanjem je toženka bistveno kršila pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijano odločbo odpravilo brez presoje ostalih tožbenih navedb. V ponovnem postopku bo morala toženka tožniku pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, tožnik pa bo lahko uveljavljal tudi ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, med drugim tudi ugovor, ki se nanaša na izkazanost prizadete stranke pravice graditi, toženka pa bo nanje morala odgovoriti v odločbi.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka, ki pa je v postopku sodelovala na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).