Jedro

V predmetnem postopku, ko je prišlo do zavrženja tožbe, je glede na primarno načelo končnega uspeha v pravdi uzakonjeno v 154. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka iz razlogov 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku St 2559/2018 pravilno prerekal prijavljeno terjatev tožene stranke, ki je prijavila ločitveno pravico na nepremičninah do celote, čeprav je do 51/100 solastnica navedenih nepremičnin A.F. S sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic je sodišče pod točko I odločilo, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 22. 11. 2019. Iz slednjega pa je razvidno, da mora tožbo za ugotovitev prerekane ločitvene pravice vložiti upravitelj. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je bila napotitev stečajnega sodišča napačna, razlogov za slednje ne navaja in je zato sodbo v tem delu nemogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je glede odločitve o stroških odločilno načelo končnega uspeha, s čemer pa se tožeča stranka ne strinja. Tožba je bila vložena upravičeno, ob vložitvi tožbe je imela tožeča stranka pravni interes, saj bi v nasprotnem primeru slednje imelo bistvene posledice v stečajnem postopku. Tožena stranka bi lahko prijavljeno ločitveno pravico umaknila takoj po objavi končnega seznama, iz katerega je razvidno, da stečajni upravitelj prijavljeno ločitveno pravico prereka do deleža 51/100. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob vložitvi tožbe tožeča stranka imela pravni interes, zaradi okoliščin, nastalih med postopkom pa slednjega več nima. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Kot že navedeno, bi tožena stranka prijavljeno ločitveno pravico lahko umaknila takoj po objavi končnega seznama in torej še preden je tožeča stranka vložila tožbo. Tako pa je tožena stranka prijavljeno ločitveno pravico v stečajnem postopku umaknila šele po prejemu tožbe. Tožba ne bi bila potrebna, v kolikor bi tožena stranka ob prijavi ločitvene pravice ravnala s potrebno skrbnostjo, saj iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnica nepremičnin ID znak 653383/3 in ostalih do 51/100 A.F. in ne tožeča stranka. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo priglašene pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Stečajni upravitelj bi lahko namreč toženo stranko tako kot jo je opozoril, da je potrebno prijaviti ločitveno pravico, opozoril tudi na to, da je stečajni dolžnik lastnik nepremičnine le do 49/100. Tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo pojasnila, zakaj je prišlo do priglasitve ločitvene pravice na celotnih nepremičninah in ne zgolj na deležu 49/100. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Pregled zadeve pokaže, da je v predmetni zadevi tožeča stranka vložila tožbo, ker je upravitelj toženi stranki prerekal njeno ločitveno pravico na vseh nepremičninah do deleža 51/100, ker je stečajni dolžnik lastnik zgolj do deleža 49/100 nepremičnin, v preostalem delu pa je lastnica nepremičnin A.F. V odgovoru na tožbo je tožena stranka pojasnila, da je v stečajnem postopku že umaknila prijavljeno ločitveno pravico v deležu 51/100, kar je v lasti A.F. in ne stečajnega dolžnika. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za predmetno tožbo in ker mora stranka imeti pravni interes ves čas postopka, za odločitev o pravdnih stroških pa je odločilen le končni uspeh v pravdi, je predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev, da 51/100 nepremičnin ni predmet stečajnega postopka, ker niso v lasti stečajnega dolžnika. Tako nepremičnine v deležu 51/100 niti niso bile predmet stečajnega postopka, saj stečajni dolžnik lastnik teh nepremičnin ni bil. Stečajni upravitelj tako ločitvene pravice na nepremičninah, ki niso spadale v stečajni postopek, niti ni mogel prerekati oziroma niti priznati. Zato že iz tega razloga tožeča stranka pravnega interesa na predmetnem postopku ni imela.

8. V predmetnem postopku, ko je prišlo do zavrženja tožbe, je glede na primarno načelo končnega uspeha v pravdi uzakonjeno v 154. členu ZPP. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, je v zadevi odločujoč kriterij za odločitev o stroških postopka končni uspeh v postopku. Slednje pa pomeni, da čeprav bi tožeča stranka ob vložitvi tožbe imela pravni interes, zaradi kasnejših okoliščin pa je "slednjega izgubila" in ima to za posledico zavrženje tožbe in dolžnost tožeče stranke, da nasprotni stranki povrne stroške postopka oziroma ni upravičena do stroškov postopka, ki so nastali njej. V kolikor bi sodišče zavzelo drugačno stališče, bi slednje lahko privedlo do tega, da bi se sodišče ukvarjalo s vprašanjem, ali je bila tožba utemeljeno vložena oziroma ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen, zgolj zaradi odločitve o pravdnih stroških, čeprav se pravda končna, ne da bi sodišče o tožbenem zahtevku meritorno odločilo, kot je to v konkretnem primeru.

9. Namen ZPP o pravdnih stroških pa takšnega interesa nedvomno ne zasleduje.1 Tožeča stranka se tudi neutemeljeno zavzema za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka ne glede na izid pravdnega postopka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ne gre spregledati dejstva, da stečajni postopek teče nad dolžnikom M.K., ki je lastnik nepremičnin, na katerih je priglašena ločitvena pravica tožene stranke le do deleža 49/100 in se bodo v tem obsegu tudi nepremičnine v stečajnem postopku prodajale in tudi že iz tega razloga je bila vložitev tožbe na delež 51/100, ki ni predmet stečajnega postopka niti predmet ločitvene pravice nad M.K., povsem nepotrebna.

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da z vidika odločitve o pravdnih stroških zavrženje tožbe pomeni neuspeh tožeče stranke in je zato v predmetnem postopku bilo potrebno uporabiti določbe o povrnitvi pravdnih stroškov iz 154. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka, ki v pravdi propade, nositi sama svoje stroške postopka.

11. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožena stranka krije stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

1 VSM sklep I Cpg 199/2019, VSL sklep I Cpg 265/2017 z dne 12. 4. 2017.