Jedro

Tudi če je bil kaznovani zaradi "dvojnih meril" tržne inšpekcije v opravičljivi pravni zmoti, s tem še ni izključena njegova odgovornost za storjeni prekršek (13. člen ZP).

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega B.L. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodnica za prekrške v Celju je z odločbo o prekršku z dne..., spoznala samostojnega podjetnika B.L. za odgovornega prekrškov po 13. členu Zakona o trgovini in 4. točki 30. člena Zakona o standardizaciji in mu določila za prvonavedeni prekršek denarno kazen v znesku 155.000,00 SIT, za drugonavedeni prekršek pa v znesku 255.000,00 SIT ter mu nato izrekla enotno denarno kazen 410.000,00 SIT. Republiški senat za prekrške je, z uvodoma navedeno odločbo, ob reševanju pritožbe zagovornika kaznovanega, razveljavil odločbo organa prve stopnje glede prvonavedenega prekrška (in v odločitvi o enotni kazni), glede drugonavedenega prekrška pa spremenil pravno opredelitev prekrška tako, da je kaznovanega spoznal za odgovornega prekrška po 9. točki 1. odstavka 46. člena Zakona o trgovini in mu za ta prekršek izrekel denarno kazen v znesku 180.000,00 SIT, sicer pa je v nespremenjenih delih potrdil odločbo organa prve stopnje.

Zoper to odločbo organa druge stopnje - v delu v katerem je postala pravnomočna - je zagovornik kaznovanega B.L. dne... vložil zahtevo za sodno varstvo iz razlogov po 1. in 2. točki 203. členu Zakona o prekrških (ZP) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi je predlagal, da naj vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oziroma spremeni; do odločitve o tej zahtevi pa naj odloži izvršitev pravnomočne odločbe.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo o prekršku je bil kaznovani B.L. spoznan za odgovornega, "ker je kot samostojni podjetnik kršil določilo 23. člena zakona o standardizaciji, s tem, da je imel 15.9.1995 v svoji prodajalni mesa v prodaji posamezne vrste mesa brez oznake kategorije mesa". Takšno dejanje ima tudi po oceni vrhovnega sodišča vse zakonske znake prekrška iz 9. točke 1. odstavka 46. člena Zakona o trgovini. Da mora deklaracija mesa, ki je v prometu, vsebovati tudi označbo kategorije mesa, je namreč določeno v 5. členu Pravilnika o kakovosti mesa klavne živine in divjadi (Uradni list RS, št. 28/94). Tako imenovani shematski prikaz kategorij posameznih vrst mesa, ki mora biti v prodajalni na vidnem mestu (73. člen citiranega pravilnika), torej ne nadomešča deklaracije mesa.

Navedba zagovornika, da je bilo stanje v prodajalni kaznovanega povsem enako, kot je bilo pri predhodnih inšpekcijskih pregledih (opravljenih v letu 1992 in 1993) in da naj bi takrat inšpektor izrecno navedel, da je takšno deklariranje mesa v skladu z zakonom, ni upoštevna. Tudi če je bil kaznovani zaradi "dvojnih meril" tržne inšpekcije v opravičljivi pravni zmoti, s tem še ni izključena njegova odgovornost za storjeni prekršek (13. člen ZP). Vprašanje, ali je šlo za opravičljivo pravno zmoto, pa je tudi dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet zahteve za sodno varstvo. Že od novele ZP iz leta 1991 (Ur. list RS, št. 10/91) se namreč z zahtevo za sodno varstvo ne more izpodbijati pravilnost in popolnost dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni odločbi o prekršku.

Glede na to, da je organ druge stopnje spremenil le pravno opredelitev prekrška, ne pa tudi konkretizirani opis izvršitvenega dejanja, kot je bil naveden v predlogu za uvedbo postopka o prekršku in v odločbi o prekršku organa prve stopnje, ni utemeljena trditev zagovornika, da je bil kaznovani spoznan za odovornega za prekršek, za katerega postopek zoper njega sploh ni bil uveden, oziroma da je organ druge stopnje prekoračil zahtevek. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke 1. odstavka 186. člena ZP, ki jo zagovornik (po vsebini) uveljavlja v zahtevi za sodno varstvo.

Denarna kazen predpisana v 1. odstavku 46. člena Zakona o trgovini je bila v letu 1993 dvakrat zvišana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Ur.l. RS, št. 13/93 - 25. člen in Ur.l. RS, št. 66/93 - 3. člen). Ob upoštevanju teh sprememb je bila za ta prekršek predpisana denarna kazen od 13.500,00 SIT do 540.000,00 SIT (in ne od 4.500,00 SIT do 360.000,00 SIT kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe). Ker je bila B.L. izrečena kazen v mejah predpisanih z zakonom, ni utemeljena zagovornikova trditev, da v Zakonu o trgovni ni predvidena tako visoka denarna kazen, kot je bila izrečena kaznovanemu. Primernost izrečene kazni pa ne more biti predmet zahteve za sodno varstvo.

Po povedanem v zahtevi za sodno varstvo uveljavljene kršitve zakona niso podane, oziroma niso razlog iz 203. člena ZP. Zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno (4. odstavek 204. člena ZP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 2. odstavka 200. člena ZP za predlagano odložitev izvršitve pravnomočne odločbe o prekršku.