Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na občinskih cestah, skladno s tretjim odstavkom 15. člena ZVCP-1 pa je takšna prometna ureditev morala biti označena s predpisano prometno signalizacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača odškodnino v znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 do plačila (I. točka izreka). V presežku, za znesek odškodnine 1.800,00 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 668,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, pravočasno pritožbo vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot že v postopku na prvi stopnji izpostavlja, da kot občina ni odgovorna za škodo, nastalo zaradi padca tožeče stranke na občinski cesti kot javni poti, saj je bilo stanje vozišča na tej cesti posledica del v zvezi s prebitjem zaradi izvedbe vodovodnega priključka ter SN kablovoda za vključitev v SNO. Za ta dela je Občinska uprava vlagatelju oziroma investitorju B.Š. - R.Š. s.p. izdala dovoljenje št. 371-00122/2010 0002 64 z dne 9. 6. 2010, v katerem pa je bilo določeno, da je investitor materialno odgovoren za škodo povzročeno uporabnikom ceste zaradi neprimerne tehnologije izvajanja gradbenih del, zraven tako povzročene škode pa ga bremenijo tudi vsi stroški poškodb vozišča, ki ga mora vzpostaviti v prejšnje stanje. Ker pa se sodišče prve stopnje v zmotnem prepričanju, da to za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembno, ni ukvarjalo s vprašanjem, ali je do poškodovanja cestišča prišlo zaradi del, ki jih je v korist svojega objekta opravil R.Š., je po prepričanju pritožbe dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa se zmotno sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 100. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Glede na to, da je citirano zakonsko določilo skladno s 134. členom ZCes-1 začelo veljavi 1. 4. 2011, uporabljati pa se je začelo šele 1. 7. 2011, ob obravnavanem škodnem dogodku (9. 3. 2011) še niti ni bilo v veljavi. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na določbo 100. člena ZCes-1 izrazilo še prepričanje, da bi morala tožena stranka kot lastnica in upravljavka predmetne javne poti poskrbeti za ustrezno prometno signalizacijo, ki bi udeležence v prometu opozarjala na poškodovano cestišče, pa tudi ni ugotavljalo, kdaj je prišlo do poškodovanja predmetnega cestišča oziroma koliko časa po poškodbi cestišča je prišlo do padca tožeče stranke. To vprašanje je po mnenju tožene stranke namreč relevantno, saj občinska uprava izdaja številna dovoljenja za dela na občinskih javnih cestah in zato morebitnih poškodb na cesti v zvezi z deli ne more zaznati takoj, ko te nastanejo, posledično pa tudi ne more takoj poskrbeti za ustrezno prometno signalizacijo. Zmotno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor o soprispevku tožeče stranke k nastanku škode. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožeča stranka ni imela čelade, utrpela pa je udarnino glave. Sodišče prve stopnje se pri tem na 73. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) nepravilno sklicuje, saj se je ta določba prenehala uporabljati že 31. 12. 2004, to je več let pred obravnavanim škodnim dogodkom. Tudi v primeru, ko noben predpis udeleženca v cestnem prometu ne obvezuje k nošenju čelade, po prepričanju pritožbe že iz splošnih načel obligacijskega prava izhaja, da bi morala voznica kolesa s pomožnim motorjem poskrbeti za lastno varnost z nošenjem čelade, saj pomeni vožnja z kolesom s pomožnim motorjem povečano tveganje za nastanek poškodb. Zaradi stališča, da ni podana soodgovornost tožeče stranke, pa se sodišče prve stopnje tudi z vprašanjem, do kakšnih poškodb glave bi prišlo, če bi čelado nosila, ni ukvarjalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Nesprejemljivo je tudi prvostopenjsko stališče, da je bila izboklina na cestišču za tožečo stranko nepričakovana ovira. Seznanjena je namreč bila z dejstvom, da so se pri bioplinarni izvajala dela in bi zato morala voziti bolj previdno. Sama je vendar izpovedala, da je bilo na predmetni cesti in ob njej dosti strojev. Glede na to, da pa poškodba cestišča ni nekaj neobičajnega, pa bi tožeča stranka v skladu s takrat veljavnim prvim in drugim odstavkom 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) morala hitrost in način vožnje prilagoditi lastnostim ceste, tako da bi lahko vozilo obvladovala in ga pred mestom izbokline ustavila. Tudi sicer pa je odškodnina tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena previsoko. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje namreč ni v zadostni meri upoštevalo, da je bilo jemanje analgetikov delno tudi posledica poškodbe tožeče stranke v prometni nesreči 12. 1. 2011, ko je prav tako utrpela udarnino desnega ramena. Zaradi te poškodbe pa je bil tudi bolniški stalež po obravnavani poškodbi daljši. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožene stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba pa bistvenih kršitev določb postopka sicer ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna. Na zaključek o tem pa nepravilna navedba pravne podlage v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ne vpliva.

6. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo 9. 3. 2011 okoli 14. ure, ko se je tožeča stranka s kolesom s pomožnim motorjem peljala po občinski javni cesti Ormož - Pušenci, kjer je na odseku v neposredni bližini bioplinarne samostojnega podjetnika R. Š. zaradi grbine na vozišču padla ter se poškodovala. Utrpela je lažjo udarnino glave ter udarnino desnega ramena. V obravnavani zadevi ni sporno, da je do nezgode prišlo na javni cesti, ki je v lasti in upravljanju tožene stranke - občine. Prav tako pa ni spora o tem, da je bila na kritičnem odseku v posledici izvajanja gradbenih del za potrebe bioplinarne po celotni širini vozišča večja izboklina, 14 do 15 centimetrov dvignjena od nivoja vozišča, na tem območju pa ni bilo nameščene ustrezne prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu opozarjala na poškodovano vozišče oziroma na nevarnost na njem. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa že navedeno utemeljuje zaključek, da tožena stranka za posledice obravnavanega škodnega dogodka odškodninsko odgovarja. Pravilno sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo (135. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

7. Kot izpostavljeno že zgoraj je sporna izboklina na vozišču nastala zaradi izvajanja del v zvezi s prečnim prebitjem občinske ceste zaradi izvedbe vodovodnega priključka ter SN kablovoda za vključitev v SNO za potrebe bioplinarne. Z ozirom, da je tako zatrjevala tožeča stranka že sama, sodišče prve stopnje tega dejstva glede na določbo 214. člena ZPP ni bilo dolžno ugotavljati. Iz spodnje obrazložitve pa je razbrati, da vzrok nastanka izbokline na vozišču, ki je bila po škodnem dogodku tudi nesporno sanirana, za odločitev v predmetni zadevi niti ni odločilnega pomena, kakor pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve).

8. Tožena stranka je v zvezi z izvedbo komunalnih priključkov investitorju B.Š. - R.Š. s.p. izdala dovoljenje št. 371-00122/2010 0002 64 z dne 9. 6. 2010 (priloga B1). Na temelju tega dovoljenja je investitor gradbenih del sicer res prevzel materialno odgovornost za morebitno škodo zaradi poškodb vozišča ter za škodo povzročeno uporabnikom ceste vsled neprimerne tehnologije izvajanja gradbenih del, cestišče pa se je zavezal vzpostaviti v prejšnje stanje. Vendar pa navedeno tožene stranke (občine) kot lastnice in upravljavke javne ceste odškodninske odgovornosti v razmerju do uporabnikov javnih cestnih površin ne razbremenjuje. Določila o prevzemu materialne odškodninske odgovornosti v zgoraj citiranem dovoljenju so sicer podlaga za solidarno zavezo investitorja, kar pa glede na vsebino solidarnih obveznosti, ker vsak dolžnik te obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost, upnik pa lahko zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dokler ni v celoti poplačan (prvi odstavek 395. člena OZ), na utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko ne vpliva. O obsegu odgovornosti za škodni dogodek v notranjem razmerju pa je mogoče razpravljati le v regresnem razmerju med solidarnima zavezancema (404. člen OZ).

9. Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine(1). V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ)(2), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ(4). Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1(5), po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na občinskih cestah, skladno s tretjim odstavkom 15. člena ZVCP-1 pa je takšna prometna ureditev morala biti označena s predpisano prometno signalizacijo. Z ozirom, da je bila tožena stranka po prvi alineji prvega odstavka 16. člena ZVCP-1 tudi izrecno pooblaščena še za sprejem dodatnih pogojev in ukrepov v primeru izvajanja del na cesti, naslovno sodišče nima pomislekov o tem, da je njena odškodninska odgovornost za posledice obravnavanega škodnega dogodka podana. Z ozirom, da tožena stranka zatrjevanj tožeče stranke o tem, da na spornem cestnem odseku ni bila nameščena kakršnakoli prometna signalizacija, ki bi udeležence v prometu opozarjala na nevarnost za vozišču, ni prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz prepričanja (214. člen ZPP), da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki so ji jo z namenom zagotavljanja varnosti prometa na občinskih cestah nalagala že zgoraj citirana materialnopravna določila.

10. Enak zaključek kot zgoraj pa ob uporabi 163. člena OZ(3), ki ureja odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena, narekujejo tudi dolžnostna ravnanja tožene stranke kot upravljavke javne ceste, v okviru katerih je bila tožena stranka na tej cesti obvezana zagotavljati varne razmere za odvijanje prometa (prvi odstavek 5. člena(6) in 1. alineja prvega odstavka 8. člena(7) ob škodnem dogodku veljavnega Zakona o javnih cestah - ZJC, vse v zvezi z 82. členom(8) tega zakona). Vzdolž celotne širine vozišča nahajajoča se večja izboklina, ki je 14 do 15 centimetrov dvignjena od nivoja vozišča in ob dnevni svetlobi komaj razvidna, o čemer se je mogoče prepričati ob vpogledu v fotografije v prilogi A4 in A7, ker ta tudi po prepričanju naslovnega sodišča izhajajoč iz standarda normalno skrbnega udeleženca v cestnem prometu predstavlja objektivno nevarnost na nastanek poškodb, bi namreč terjala vsaj postavitev ustreznih opozorilnih tabel, ki bi zagotavljale, da udeleženci v prometu nevarnost na cestišču še pravočasno zaznajo in ustrezno prilagodijo način vožnje. Takšnih ukrepov tožena stranka nedvomno ni zagotovila, trditev o tem, da tega ni mogla storiti iz upravičenih razlogov na njeni strani, pa v postopku na prvi stopnji ni postavila, kakor izpostavlja že sodišče prve stopnje (23. točka obrazložitve). Pritožbena zatrjevanja, da tožena stranka ni mogla takoj poskrbeti za ustrezno prometno signalizacijo, saj zaradi številnih dovoljen za dela na občinskih javnih cestah morebitnih poškodb na cesti v zvezi z deli ne more zaznati takoj, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP in niso upoštevna. Ker sodišče v pravdnem postopku skladno z razpravnim načelom odloča zgolj na osnovi pravočasno ponujenega procesnega gradiva (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 212. členom ZPP, vse v zvezi z 286. členom ZPP), sodišče prve stopnje podlage za presojanje utemeljenosti tako zatrjevanega ekskulpacijskega razloga ni imelo. Na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v tej povezavi (koliko časa po poškodbi cestišča je pršilo do padca tožeče stranke) tožena stranka zato neutemeljeno opozarja.

11. Neutemeljeno pa tožena stranka uveljavlja tudi soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Ni namreč izkazala, da tožeča stranka pri vožnji na spornem cestnem odseku ni ravnala s potrebno previdnostjo, trditveno in dokazno breme o tem pa je bilo na njeni strani (215. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP). Tožeča stranka je sicer izpovedala, da je bilo na spornem cestnem odseku običajno veliko avtomobilov in delovnih strojev zaradi izvajanja gradbenih del za potrebe bioplinarne, vendar pa je zaslišana pojasnila tudi, da je prav iz tega razloga sicer uporabljala drugo pot, kritičnega dne pa se je za vožnjo mimo bioplinarne odločila ravno zato, ker tega dne vozil in strojev, kar bi eventualno narekovalo večjo pozornost pri vožnji, na cesti ni bilo. Z ozirom, da je tožena stranka s fotografijami v prilogi A4 in A7 prepričljivo izkazala, da je bila sporna izboklina ob dnevnem času praktično neopazna, saj je bila popolnoma enake barve kot vozišče (priča F. Š. je pojasnil, da so pod cesto vrtali luknjo in je cesto tako napelo, da je nastala grbina), je sodišče prve stopnje njenim zatrjevanjem, da poškodbe cestišča ob približevanju kritičnemu mestu ni mogla predhodno zaznati in se ji izogniti, upravičeno sledilo. Trditev o tem, da naj bi tožena stranka vozila z neprilagojeno hitrostjo ali sicer na način, ki se pri upravljanju kolesa s pomožnim motorjem z vidika normalo skrbnega voznika ne pokaže kot običajen, pri čemer ni odveč dodati, da je hitrost vožnje s kolesom s pomožnim motorjem že na tehnični način omejena zgolj na 25 km/h, pa tožena stranka v predmetnem postopku ni postavila. Četudi je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2014 sama navedla, da je sporno pot sicer poznala, pa tožena stranka tudi zatrjevanj o tem, da je bila tožeča stranka s sporno poškodbo cestišča seznanjena že pred obravnavanim škodnim dogodkom, ni ponudila. Sicer je nesporno, da tožeča stranka ob škodnem dogodku ni nosila zaščitne čelade, vendar pa z ozirom, da uporaba te pri vožnji s kolesom s pomožnim motorjem ob času škodnega dogodka skladno s prvim ter tretjim odstavkom 84. člena takrat veljavnega ZVCP-1(9), upoštevaje zakonsko opredelitev kolesa s pomožnim motorjem v 48. točki prvega odstavka 23. člena istega zakona(10), ni bila obvezna, o soprispevku tožeče stranka k nastanku škode s podlago v zaključku o opustitvi dolžne skrbnosti na njeni strani ni mogoče govoriti.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja višine tožeči stranki z izpodbijano sodbo priznane odškodnine. Sodišče prve stopnje je temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine, kjer je v ospredju subjektivno doživljanje oškodovanke, ter načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera (179. člen OZ), po prepričanju sodišča druge stopnje namreč pravilno realiziralo. Pri odmeri višine odškodnine je v ozir vzelo strokovne zaključke izvedenca medicinske stroke, s katerimi je izpovedbo tožeče stranke glede posledic poškodovanja ustrezno objektiviziralo.

13. Dejstvo, da tožena stranka prvostopenjske odmere odškodnine za posamezno obliko z izpodbijano sodbo priznane nepremoženjske škode po višini, razen v kolikor navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevajo, da je bilo jemanje analgetikov delno tudi posledica poškodbe tožeče stranke v prometni nesreči 12. 1. 2011, ko je prav tako utrpela udarnino desnega ramena, zaradi te poškodbe pa je bil bolniški stalež po obravnavani poškodbi daljši, sicer obrazloženo ne prereka, narekuje zgolj pritožbeni preizkus zadeve v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Na tej osnovi pa naslovno sodišče zaključuje, da glede na ugotovitve izvedenskega mnenja o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter strahu, vključno s katalogom nevšečnosti, ki jih je tožeča stranka trpela v teku zdravljenja, kar vse podobno povzema že izpodbijana sodba v 36. in 37. točki obrazložitve, tožeči stranki odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.800,00 EUR ni priznana previsoko. Obseg škodnih posledic, ki so po stališču izvedenca medicinske stroke v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, kar sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve pravilno razmejuje in pritožba povzema, ob ustrezni objektivizaciji subjektivnega doživljanja oškodovanke namreč narekuje odmero odškodnine v tej višini. V višini 300,00 EUR pa je tožeči stranki pravilno priznano tudi zadoščenje iz naslova strahu. Hipni strah zmerne intenzitete, ki ga je utrpela v zanjo nepričakovanem škodnem dogodku in se je v nekaj sekundah pomiril (primarni strah), ter blažja zaskrbljenost za izid zdravljenja vse do njegovega zaključka (sekundarni strah) tako priznan znesek namreč opravičujejo.

14. Z ozirom na obrazloženo je tožeči stranki odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 2.100,00 EUR, kar ustreza 2,08 povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji za mesec marec 2015 (1.008,10 EUR), po prepričanju sodišča druge stopnje odmerjena znotraj pravnega standarda pravične in primerne denarne odškodnine. Skladna je namreč tudi z objektivno podobnimi primeri drugih nepremoženjskih škod(11). Pritožbenim prizadevanjem za njeno znižanje zato ni mogoče slediti.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožena stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Smiselno enako naslovno sodišče tudi v sodbi I Cp 1226/2008 z dne 19. 11. 2008. Op. št. (2) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 246/2009 z dne 8. 6. 2009. Op. št. (3) : 163. člen OZ: »Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.« Op. št. (4) : Prvi odstavek 131. člena OZ: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« Op. št. (5) : ZCes-1 je v veljavi od 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011 (134. člen Zces-1).

Op. št. (6) : Prvi odstavek 5. člena ZJC: »Javne ceste morajo biti grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, na primer slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene.« Op. št. (7) : 1. alineja prvega odstavka 8. člena ZJC: » Vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega: vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: redno vzdrževanje javnih cest).« Op. št. (8) : Prvi, drugi in tretji odstavek 82. člena ZJC: »(1) Občina sprejme odlok o občinskih cestah, v katerem uredi upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih cest ter nadzorstvo nad občinskimi cestami, in kategorizira občinske ceste najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona. (2) Do sprejetja odloka iz prejšnjega odstavka se za urejanje razmerij v zvezi z lokalnimi cestami, s cestami, s katerimi so po določbi 10. člena zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87) gospodarile komunalne organizacije, ter z javnimi potmi smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na državne ceste. (3) Občina določi način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest v enem mesecu po sprejetju odloka iz prvega odstavka tega člena.« Op. št. (9) : Prvi odstavek 84. člena ZVCP-1: »Voznik in potnik na kolesu z motorjem, motornem kolesu, trikolesu, lahkem štirikolesu in štirikolesu brez zaprte kabine, mora med vožnjo nositi na glavi pripeto homologirano zaščitno motoristično čelado.« Tretji odstavek 84. člena ZVCP-1: »Oseba, mlajša od 14 let, mora imeti med vožnjo kolesa na glavi pripeto zaščitno kolesarsko čelado, med vožnjo kolesa z motorjem pa homologirano motoristično čelado. Enako velja tudi za otroka, ki se na kolesu ali kolesu s pomožnim motorjem vozi kot potnik.« Op. št. (10) : 48. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1: »Kolo s pomožnim motorjem je enosledno vozilo (kolo, skiro ipd.) s pomožnim motorjem, katerega delovna prostornina motorja z notranjim izgorevanjem ne presega 50 ccm in katerega hitrost na ravni cesti je konstrukcijsko omejena na največ 25 km/h.« Op. št. (11) : Povzetek odločb Vrhovnega sodišče RS o nepremoženjski škodi II Ips 239/2006 in II Ips 712/2006.