Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času opravljanja višje vrednotenega dela manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ki so za to isto delo prejemali višje plačilo. Toženka mu je omogočila opravljanje višje vrednotenega dela kljub odsotnosti potrebne (stopnje) izobrazbe, kar ni manj ugodno obravnavanje. Do višjega plačila oziroma do enakega plačila za to isto višje vrednoteno delo pa je bil upravičen tudi tožnik in ga je prejel, čeprav na podlagi pravnomočne sodbe. Ker za ta čas ni bil manj ugodno obravnavan kot drugi delavci, ki so opravljali enako višje vrednoteno delo, toženka ni kršila prepovedi diskriminacije tožnika in zato ni podana njena odškodninska odgovornost na tem temelju.

Z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela tožnika ni prišlo do spremembe v vsebini njegove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki je med strankama ves čas opravljanja višje vrednotenega dela obstajala, tista, ki je bila (v pisni obliki) sklenjena. Toženka mu je zato povsem pravilno in zakonito odredila opravljanje dela, ki je bilo skladno z vsebino njegove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.200,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.""

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. in V. točka izreka).

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 1.200,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanih 3.000,00 EUR in tek obresti v primeru zamude že od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva njene vročitve (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj povrne tožniku 1.955,85 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z obrestmi (III. točka izreka); zavrnilo je tek obresti v primeru zamude že od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva njene vročitve (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 68,20 % (V. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in zoper zanjo neugodno odločitev o stroških postopka v III. ter V. točki izreka, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da niti iz listin niti iz izpovedi prič ne izhaja, da bi bil tožnik v času, ko je opravljal delo operativnega vodje CA, diskriminiran. Sodišče svoje odločitve v tem delu ni dokazno podprlo in je ni konkretizirano obrazložilo. Zgolj okoliščina, da je opravljal delo strokovnega koordinatorja in ne servisnega tehnika, še ne zadošča za ugotovitev diskriminacije. Izplačilo razlik v plači je prejel, kar zanj predstavlja denarno restitucijo, dvakrat pa toženka ne more odgovarjati zaradi iste okoliščine. Navedbe tožnika v tretji pripravljalni vlogi ne zadoščajo za ugotovitev diskriminacije. Predložil ni nobenega dokaza z navedbo težav za obdobje pred letom 2018. Zdravnika je obiskal šele po tem, ko ga je toženka premestila, oziroma ko mu je zagotovila delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi v letu 2018. Toženka ga ne bi mogla zaposliti na delovnem mestu strokovni koordinator, ker ni izpolnjeval pogoja izobrazbe, kar je objektivna in ne osebna okoliščina. Izobrazba je predstavljala odločilen pogoj za delo na delovnem mestu strokovni koordinator, zato različno obravnavanje na njeni podlagi ne predstavlja diskriminacije. Nadalje navaja, da premestitev v Oddelek za razvoj informacijskih rešitev, v katerem bi tožnik dejansko opravljal delo v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi, ne predstavlja diskriminatornega ravnanja. S tem, ko je opravljal višje vrednoteno delo, ni prenehala veljati sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženka je tudi sicer uspela dokazati poslovni razlog za premestitev. Podredno ugovarja višini prisojene odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti ravnanja toženke in zato sprejelo napačno odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodno odločbo Pd 99/2018 z dne 28. 1. 2022 ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, v katerem se je nanašala na izročitev spremenjene pogodbe o zaposlitvi, ugodilo pretežnemu delu tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi plačila po dejanskem delu (od marca 2013 do januarja 2019) in za plačilo razlike nadomestila za neizrabljeni letni dopust, preostali del teh dveh tožbenih zahtevkov pa je zavrnilo, enako tudi tožbene zahtevke za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka in odpravnine zaradi tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je s sodno odločbo Pdp 438/2022 z dne 25. 11. 2022 na podlagi pritožb obeh strank spremenilo manjši del odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo po dejanskem delu (za obdobje od septembra 2018 do januarja 2019) in ta zahtevek zavrnilo, na enak način je spremenilo tudi odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo razlike nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni podal dokazov, s katerimi bi utemeljeval nastanek škode na psihičnem zdravju, in da škode ni moglo ugotoviti, saj bi bilo za to potrebno strokovno znanje izvedenca psihiatra. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je to stališče zmotno, saj postavitev izvedenca psihiatra za ugotavljanje s strani tožnika zatrjevane nepremoženjske škode ni bilo nujno. Sodišču prve stopnje je zadevo vrnilo z napotilom, naj dopolni ugotovljeno dejansko stanje glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Po splošnih pravilnih civilnega prava, ki izhajajo iz 131. do 189. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), so to protipravnost, vzročna zveza, škoda in krivda.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti toženke zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Pri tem je citiralo prvi, drugi in tretji odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki urejajo prepoved neposredne in posredne diskriminacije ter opredeljujejo osebne okoliščine.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu servisni tehnik in da je s 1. 9. 2011 prevzel naloge CA operativnega vodje na podlagi naknadno izdanega pooblastila z dne 11. 10. 2011. Vsaj od leta 2013, ko je opravljal naloge CA operativnega vodje, je dejansko opravljal višje vrednoteno delo, ki je ustrezalo nalogam delovnega mesta strokovni koordinator (te ugotovitve so bile že predmet prvotnega sojenja pred sodiščem prve stopnje, ki je glede plačila po dejanskem delu že pravnomočno končano). V zvezi s tem zatrjevano diskriminacijo je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil glede na delo, ki ga je dejansko opravljal, posledično pa tudi pri plačilu, ki ga je prejel, drugače obravnavan od ostalih zaposlenih, ki so delali enako vrednoteno delo in zanj prejemali višje plačilo. Obrazložilo je, da je šlo za opravljanje istega dela za neenako plačilo1 in da osebna okoliščina, to je stopnja izobrazbe tožnika,2 ne more biti podlaga za drugačno obravnavo tožnika.

10. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu tudi v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine (kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druga osebna okoliščina). Iz definicije diskriminacije v tretjem odstavku istega člena izhajajo trije bistveni opredelilni znaki diskriminacije: 1. obstajati mora neenako, manj ugodno obravnavanje; 2. takšno manj ugodno obravnavanje mora biti povezano vsaj z eno od osebnih okoliščin, ki mora biti razlog za manj ugodno obravnavanje; in 3. osebe, ki se primerjajo, morajo biti v primerljivi situaciji.3 Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času opravljanja višje vrednotenega dela manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ki so za to isto delo prejemali višje plačilo. Toženka mu je omogočila opravljanje višje vrednotenega dela kljub odsotnosti potrebne (stopnje) izobrazbe, kar ni manj ugodno obravnavanje. Do višjega plačila oziroma do enakega plačila za to isto višje vrednoteno delo pa je bil upravičen tudi tožnik in ga je prejel, čeprav na podlagi pravnomočne sodbe. Navedeno utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, ko navaja, da je tožnik izplačilo razlike v plači prejel. Ker za ta čas ni bil manj ugodno obravnavan kot drugi delavci, ki so opravljali enako višje vrednoteno delo, toženka ni kršila prepovedi diskriminacije tožnika in zato ni podana njena odškodninska odgovornost na tem temelju.

11. Protipravnost ravnanja toženke po presoji pritožbenega sodišča ni podana niti glede zaključka tožnikovega dejanskega dela na delovnem mestu strokovni koordinator. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku pooblastilo za opravljanje nalog CA operativnega vodje preklicano 25. 9. 2018, ko ga je toženka hkrati obvestila o premestitvi v Oddelek za razvoj informacijskih rešitev na delovno mesto servisni tehnik, tj. delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela tožnika ni prišlo do spremembe v vsebini njegove pogodbe o zaposlitvi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sodni odločbi Pdp 438/2022. To pomeni, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki je med strankama ves čas opravljanja višje vrednotenega dela obstajala, tista, ki je bila (v pisni obliki) sklenjena, tj. pogodba o zaposlitvi za delovno mesto servisni tehnik. Navedeno utemeljeno izpostavlja pritožba, ki pravilno navaja, da ne more biti (niti na temelju kršitve prepovedi diskriminacije niti prepovedi nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu4) podana protipravnost ravnanja toženke, ki je tožnika po preklicu pooblastila 25. 9. 2018 razporedila na delovno mesto servisni tehnik, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Da je prišlo do razporeditve na takšno delovno mesto, kot rečeno, izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje. To dejstvo je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat zatrdila,5 vendar tožnik ni ugovarjal, da delo, na katerega ga je toženka razporedila po preklicu pooblastila, ni ustrezalo delu, za katerega je imel sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v tem delu neustrezno sklicuje na 33. člen ZDR-1 in napačno navaja, da bi mu toženka drugo delo od dela na delovnem mestu strokovni koordinator, ki ga je dejansko opravljal, lahko odredila le v primeru potreb delovnega procesa ali ob drugih pogojih, ki jih določa 33. člen ZDR-1 (ki v tretjem odstavku ureja možnost delodajalca, da delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela). To bi držalo le v primeru, če bi za opravljanje drugega višje vrednotenega dela imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa je ni imel. Toženka mu je zato povsem pravilno in zakonito odredila opravljanje dela, ki je bilo skladno z vsebino njegove pogodbe o zaposlitvi.

12. Ker je bila odreditev dela na delovnem mestu servisni tehnik oziroma razporeditev (nazaj) na to delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ravnanje v skladu z zakonom oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, toženka za takšno ravnanje ne more biti odškodninsko odgovorna. Razlog, zaradi katerega je sprejela to odločitev (zaradi vložene tožbe tožnika), ne pomeni, da je toženkina odločitev, ki je kot taka edina skladna z zakonom in pogodbo o zaposlitvi, postala protipravna. Prav tako je nepomembno, ali je toženka imela poslovne razloge za razporeditev tožnika na delovno mesto servisni tehnik, zato je te razloge sodišče prve stopnje ugotavljalo po nepotrebnem.

13. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je podana protipravnost ravnanja toženke, zato je napačno odločilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino. Pritožbeno sodišče je pritožbi zoper I. točko izreka sodbe ugodilo in to na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1.200,00 EUR z obrestmi zavrnilo. Ker se je delež uspeha strank zaradi spremembe odločitve o glavni stvari spremenil v zanemarljivem obsegu,6 pritožbeno sodišče v prvostopenjsko stroškovno odločitev ni poseglo in je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

14. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je toženka s pritožbo uspela, ni dolžna povrniti stroškov odgovora na pritožbo in jih tožnik krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka nastanka v pritožbi pavšalno priglašenih materialnih stroškov (stroškov papirja, tiskovin, poštnin) v znesku 10,00 EUR ni izkazala, zato do njihove povrnitve ni upravičena.

1 Prvostopenjske ugotovitve v tem delu deloma sicer nimajo opore v trditvah tožnika (v tretji pripravljalni vlogi na list. št. 90 je trdil, da je zasedal bistveno nižje delovno mesto kot ostali skrbniki storitev, čeprav je opravljal zahtevnejše delo kot oni), vendar pa pritožba te postopkovne kršitve ne uveljavlja. 2 Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da ne ta, ne kakšna druga osebna okoliščina, zaradi katere naj bi bil manj ugodno obravnavan v času opravljanja višje vrednotenega dela, niti ni bila zatrjevana s strani tožnika. 3 Povzeto po B. Kresal, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2022, komentar k 6. členu, str. 53. 4 Pri čemer že navedbe tožnika v postopku ne utemeljujejo domneve, da je toženka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu – tretji odstavek 47. člena ZDR-1 – zato v tem delu njegova tožba niti ni sklepčna. 5 Glej primeroma list. št. 48, 61, 66, 115 in 145. 6 Po delno spremenjeni prvostopenjski odločitvi se je uspeh tožnika znižal z 68,80 % na 67,61 %.