Jedro

Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.

Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v I. točki izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka, višji obrestni zahtevek od stroškov postopka (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje) pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek v višini 6.659,10 EUR, zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 10. 2013 do plačila in tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 333,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo (točka I izreka sodbe); - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. VL 17351/2014 z dne 17. 2. 2014, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek 6.659,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti oziroma po obrestni meri, kot je navedeno v izreku in stroške izvršbe v višini 44,00 EUR ter ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (točka II/1 izreka sodbe); - zavrnilo del podrednega tožbenega zahtevka glede obrestnega zahtevka, to je da je tožena stranka dolžna plačati obresti od zneska 6.659,10 EUR od 1. 10. 2007 do 22. 10. 2013 po obrestni meri, ki velja za bančne vloge, vezane nad eno leto in stroške izvršbe v višini 44,00 EUR (točka II/2 izreka sodbe).

2. Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o kadrovski štipendiji za študij na A. fakulteti v B. - smer C., ki sta jo sklenili stranki. Glede na določilo, da je bila toženka dolžna ostati na delu po študiju dvojno dobo prejemanja štipendije, je bila med strankama dne 19. 7. 2013 sklenjena sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, v kateri sta med drugim ugotovili, da mora tožena stranka povrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR. V tej višini je prvostopno sodišče tudi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je sicer sprva zahtevala bistveno višji znesek, vendar je kasneje tožbeni zahtevek modificirala. Toženka se zaveda določil sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav ZDR ne pozna instituta sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, temveč le sporazumno prenehanje delovnega razmerja, je določilo III. točke citiranega sporazuma res mogoče razumeti v smeri, da se je toženka zavezala plačati 6.659,10 EUR glavnice. Vendar pa toženka v času podpisa sporazuma druge možnosti ni imela, saj je dobila koncesijo za privatno prakso, torej za opravljanje svojega poklica v zasebni zobni ambulanti in je bilo potrebno delovno razmerje s tožečo stranko hitro zaključiti, ker bi bila drugače možnost za pridobitev koncesije močno otežena oziroma celo onemogočena. Zakaj se je toženka odločila za sporazum, je ne nazadnje razvidno tudi iz drugega odstavka III. točke sporazuma, v kateri sta stranki dopustili možnost, da se dogovorita za drugačen način izpolnitve obveznosti, kar bi se sicer moralo urediti s posebno pogodbo o vračilu kadrovske štipendije. Drugačen način je takšen, da bi tožena stranka kljub zasebni zobozdravstveni ordinaciji enkrat na teden oddelala določeno število ur v zdravstvenem domu, torej pri štipenditorju in na ta način „odslužila“ dogovorjen znesek. Tak je bil tudi dogovor med strankama, vendar se žal tega dogovora tožeča stranka v nadaljevanju ni držala. Tožena stranka se tudi zaveda osnovnih obligacijskih načel, da se je sklenjenega dogovora potrebno držati, vendar pa v tem primeru vseeno gre za delovni spor, v katerem bi sodišče lahko upoštevalo tudi ostala določila, predvsem že citirano določilo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi glede dogovora o drugačnem načinu izpolnitve obveznosti, h kateremu pa tožeča stranka ni hotela pristopiti. Kljub temu, da je toženka podala pobudo in ponudbo, da v skladu z ustnim dogovorom oddela dolg do tožeče stranke, pa tožeča stranka ni imela posluha za takšno rešitev zadeve. Tožena stranka je nekaj več kot eno leto zaposlena v zasebni zobozdravstveni ambulanti in je šele na začetku samostojne poklicne poti, tako da znesek, ki ga je prisodilo prvostopno sodišče, zanjo predstavlja veliko obremenitev. Zato obžaluje, da sodišče ni niti raziskovalo zadeve v nakazani smeri, torej glede dogovora med strankama o drugačnem načinu plačila oziroma poplačila dolga. Tožena stranka se sicer strinja s pravnimi naziranji prvostopnega sodišča, da določila glede vračila kadrovske štipendije najverjetneje niso nična, čeprav je tak ugovor tudi sama podala. Vendar pa opozarja na določilo VII. člena pogodbe, v katerem je navedeno, da je štipendist, če prekine izobraževanje ali se ne zaposli v skladu s pogodbo o štipendiranju, dolžan vrniti vse izplačane zneske štipendije, povečane za obresti, ki veljajo za bančne vloge vezane na eno leto. Gre torej za dva pogoja, in sicer če štipendist prekine izobraževanje ali če se ne zaposli v skladu s pogodbo o kadrovski štipendiji. Toženka je zaključila izobraževanje, torej ga ni prekinila in se je zaposlila pri tožeči stranki v skladu z določili pogodbe o štipendiranju. Noben izmed razlogov, predviden za vračilo štipendije, torej v predmetni zadevi ni izpolnjen. Zato sporazum, kot sta ga podpisali stranki, torej sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, nima ustrezne zakonske niti pogodbene podlage, kar utemeljuje prepričanje tožene stranke, da so njegova določila kot taka nična. Tožena stranka se je po končanem študiju zaposlila pri tožeči stranki, vendar je tam delala manj kot dvojno dobo štipendiranja, kar pa ne pomeni, da je kršila določila pogodbe o kadrovski štipendiji v taki meri, da bi bila dolžna vrniti izplačane štipendije. Glede na določila VII. člena pogodbe o kadrovski štipendiji niso podani pogoji za vračilo štipendije, zaradi česar je podlaga, navedena v III. točki sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, nepravilna in bi zato sodišče lahko tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in (ponovno) odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji z dne 13. 10. 2000 ter aneks z dne 24. 9. 2001, ter da se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki s 1. 12. 2007 in bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2013 (priloga A 5). V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama nedvomno dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti ter v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo. Pri tem niso bistveni razlogi, zaradi katerih se stranki – čeprav sta s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi to možnost dopustili – s posebno pogodbo nista dogovorili za drug način izpolnitve obveznosti tožene stranke iz naslova štipendijskega razmerja. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije (IV. člen, točka f pogodbe o štipendiranju), ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, zlasti odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 320/2010. V tej zadevi je bilo zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je tudi v skladu s splošnim aktom tožene stranke (oz. z 18. členom Pravilnika o štipendiranju Zdravstvenega doma D., ki je bil sicer sprejet po sklenitvi pogodbe, velja pa tudi za obravnavano sporno razmerje, glede na določbo X. člena pogodbe o kadrovski štipendiji). Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da navedeno pogodbeno določilo ni v nasprotju z določbami 49. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – I in nasl.) in da toženi stranki tudi ne prepoveduje prekinitve pogodbe o zaposlitvi na njeno željo.

8. Glede na navedeno je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 6.659,10 EUR, kolikor znaša sorazmerni del, ki ga je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki za 98 mesecev, ki bi jih tožena stranka še morala oddelati pri tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2013 do plačila.

9. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri sprejemu odločitve o stroških postopka prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tek zakonskih zamudnih obresti določilo od izdaje sodbe (v skladu s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka). Pri odločitvi torej ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006, po katerem rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, ki je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami - OZ), zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka glede teka zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri izpolnitvi obveznosti povrnitve stroškov, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen, 3. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165., 154. člen ZPP).