Jedro

Za uveljavljanje škode, ki naj bi bila povzročena s kršitvijo konkurenčne klavzule, ni dovolj le pavšalno navajanje zakonskih razlogov iz 38. člena ZDR, temveč morajo biti le ti vsebinsko napolnjeni. „Tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ so splošen pojem, tega pa mora vsebinsko in v vsakem primeru posebej konkretizirati posamezen delodajalec, ki ščiti ta znanja, ker jih šteje za svojo lastnino in so nanj tudi vezana. Znanje in izkušnje, ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu niso „last delodajalca“, temveč „last delavca“, zato uporaba teh znanj in delovnih izkušenj pri drugem delodajalcu ne predstavlja kršitve konkurenčne klavzule. Do kršitve bi prišlo le v primeru izrabljanja nekih konkretnih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca. Ker v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo stranko in toženo stranko, ni bilo konkretizirano, katera so tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki bi jih delavec pridobival v zvezi z delom in ki so za tožečo stranko takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo, niti to ni bilo konkretizirano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.975,55 EUR (2.390.539,00 SIT) skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 6. 2004 do plačila in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.048,07 EUR.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču ter naloži toženi stranki povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati kršitve konkurenčne klavzule, temveč jo je le domnevala, kot konkretno kršitev pa navedla le dogodek z dne 27. 7. 2006, ko naj bi toženec sodeloval pri predaji objekta A. B. d.d. Takšne ugotovitve sodišča so napačne, saj je C.C. na naroku za glavno obravnavo dne 23. 5. 2007 natančno opisal dogodke, ki so nastali po prehodu tožene stranke k podjetju B. d.d.. Navedel je, da je po toženčevi zaposlitvi pri podjetju B. d.d., še nekaj delavcev, ki so bili zaposleni pri tožeči stranki dalo odpoved ter se zaposlilo pri podjetju B. d.d.. Šlo je predvsem za delavce, ki so imeli opravljeni izpit iz ZUP, kar pomeni da so bili tržno zelo iskani. Tožeča stranka je prepričana, da časovno zaporedje dogodkov ne more biti naključno in je lahko le posledica izdaje poslovnih informacij s strani tožene stranke, katera je s podatki o izobrazbi in številu delavcev z opravljenim izpitom razpolagala in jih je po zaposlitvi pri podjetju B. d.d. tudi izdala. Tožena stranka je s tem, ko se je zaposlila pri podjetju B. d.d., katero opravlja konkurenčno dejavnost tožeči stranki, z izdajo poslovnih informacij podjetju B. d.d. pomagala, da je na podlagi poslovnih informacij tožeče stranke le še konkurenčneje nastopalo na trgu. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tudi tožnika in toženca, v obrazložitvi sodbe pa do njunih izpoved ni zavzelo kritičnega stališča, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj se sodba zaradi takšne pomanjkljivosti ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 1. odstavku 38. člena določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula).

7. Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da sta tožeča in tožena stranka dne 25. 8. 2003 sklenili pogodbo o zaposlitvi (priloga A2) na podlagi katere je bila tožena stranka pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu varnostnik - skupinovodja. Pogodba o zaposlitvi je bila na podlagi sporazuma razveljavljena z dnem 30. 6. 2004, toženec pa se je kot varnostnik dne 6. 5. 2005 zaposlil v podjetju B. d.d.. V IX. členu pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko je bila dogovorjena t.i. konkurenčna klavzula. V 2. točki IX. člena je določeno, da delavec dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne sme opravljati in sklepati poslov, pri katerih bi uporabil tehnično, tehnološko in poslovno znanje, kakor tudi poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji, kasneje pa smiselno tudi v pritožbi, zatrjevala, da je tožena stranka izrabila tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, s tem pa je povzročila, da je precejšnje število delavcev tožeče stranke prestopilo v delovno razmerje k delodajalcu tožene stranke. Z izdajo poslovnih skrivnosti pa naj bi povzročila tudi, da je delodajalec tožene stranke še konkurenčneje nastopal na trgu in prevzemal posle tožeči stranki.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo konkretizirano, katera so tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki bi jih delavec pridobival v zvezi z delom in ki so za tožečo stranko takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Navedeno s strani tožeče stranke, na kateri je dokazno breme kršitve konkurenčne klavzule, ni bilo konkretizirano niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Nadalje tožeča stranka ni konkretizirala, katera so tista tehnična, tehnološka in poslovna znanja, pridobljena pri tožeči stranki, ki jih je tožena stranka izrabljala v korist novega delodajalca ter na ta način tožeči stranki povzročala škodo.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da za uveljavljanje škode, ki naj bi bila povzročena s kršitvijo konkurenčne klavzule ni dovolj le pavšalno navajanje zakonskih razlogov iz 38. člena ZDR, temveč morajo biti le ti vsebinsko napolnjeni. „Tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ so nek splošen pojem, le tega pa mora vsebinsko in v vsakem primeru posebej konkretizirati posamezen delodajalec, ki ščiti ta znanja, ker jih šteje za svojo lastnino in so nanj tudi vezana. Pravilno je zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da znanje in izkušnje, ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu niso „last delodajalca“, temveč „last delavca“, zato uporaba teh znanj in delovnih izkušenj pri drugem delodajalcu ni kršitev konkurenčne klavzule. Do kršitve bi tako prišlo le v primeru izrabljanja nekih konkretnih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca. S konkurenčno klavzulo naj bi organizacija (delodajalec) namreč zaščitila določene postopke, znanja in tehnologijo, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec sicer pridobi z delom v organizacijah iste panoge. Nasprotno stališče ne vzdrži, saj bi privedlo do absurda, ko se delavci po prenehanju zaposlitve pri enem delodajalcu sploh ne bi mogli več zaposliti pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo, brez da bi tvegali plačilo odškodnine. Takšno tolmačenje bi bilo nedopustno, saj bi v pretirani meri poseglo v zagotovljeno svobodo dela, ki jo zagotavlja 49. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) in bi doseglo nasproten namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri ureditvi instituta konkurenčne klavzule, to pa je prava mera med dvema ustavnima pravicama: pravico delavca do svobode dela, na eni, in pravico delodajalca do gospodarske pobude (podjetništva), na drugi strani.

10. Dokazni postopek nadalje ni pokazal, da je bil toženec tisti, ki je povzročil prehod večjega števila delavcev s strani tožeče stranke k B. d.d.. Celo zakoniti zastopnik tožeče stranke C.C. je izpovedal, da ne more potrditi, da je toženec tista oseba, ki je konkurenčni firmi posredovala informacije s strani poslovanja tožeče stranke, ki bi bile zaupne narave, torej le domneva, nikoli pa da tudi ni trdil, da bi toženec lobiral delavce, temveč da so te delavce lobirali delavci B.. Tudi pritožbeno sodišče glede na navedeno opozarja, da odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati, kot to pravilno povzema prvostopno sodišče, temveč jo je potrebno dokazati, kar pa tožeči stranki v konkretnem sporu ni uspelo. Nadalje pa pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da, v kolikor bi toženec nagovarjal delavce tožeče stranke k prehodu k novemu delodajalcu, takšno nagovarjanje ne bi imelo znakov kršitve konkurenčne klavzule. Takšno nagovarjanje ne spada pod dejanja, ki jih varuje institut konkurenčne klavzule, saj pri tem delavec ne uporablja konkretnih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ali zvez, ki bi jih pridobil pri delodajalcu in bi bila delodajalčeva last. 11. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje odškodnino. Subjektivna odškodninska odgovornost, na kateri temelji tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. št. 83-4281/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja (v konkretnem primeru - kršitve konkurenčne klavzule), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Toženi stranki ni dokazano nobeno protipravno ravnanje v odnosu do tožeče stranke, ki je predpostavka za odškodninsko odgovornost. Slednja zato nasproti toženi stranki ne more uspešno uveljavljati predmetnega zahtevka, saj že zaradi neobstoja ene od zahtevanih predpostavk (protipravnega ravnanja), odškodninska odgovornost ne more biti podana.

12. Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do izpovedb tožnika in toženca. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vsake izpovedbe posebej se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da izpovedbo stranke ter njene ostale navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

13. V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter zahtevek zaradi neobstoja uveljavljane odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).