Jedro

Ker je izkazana prezadolženost tožene stranke, terjatev za plačilo neizplačanih plač v znesku 673.785,21 SIT pa je verjetno izkazana, so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, po kateri mora organizacija za plačilni promet odreči toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu, izplačilo navedenega zneska z žiro računa tožene stranke. Prezadolženost oz. nelikvidnost podjetja, ko je mogoče v skladu z določbo 15. člena ZFPPod opravljati le posle, ki so nujni za tekoče poslovanje podjetja, pomeni, da je delodajalec dolžan v obdobju prezadolženosti oz. nelikvidnosti izplačevati le nižje plače, upoštevajoč celoten znižan obseg sredstev za zajamčene plače, najmanj pa minimalno plačo, vendar je delavec upravičen od delodajalca zahtevati razliko do plače, kot bi mu pripadala v skladu s kolektivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in organizaciji za plačilni promet naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreči izplačilo denarnega zneska 673.785,20 tolarjev z žiro računa tožene stranke pri APP, Podružnica Ljubljana. Začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o zahtevku. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi med drugim navaja, da je sporen obstoj oz. verjetnost obstoja terjatve, pri čemer se sklicuje na 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l. RS št. 54/99, 110/99), ki daje delavcem v družbah, ki so monetarno nelikvidne, pravico le do zajamčene plače. Zadolženost tožene stranke je razvidna iz bilance in iz zemljiške knjige, vendar ni njena krivda, da je zemljiška knjiga zaradi preobremenjenosti neažurna. Pritožbi prilaga dokumentacijo o izbrisu hipotekarnega zavarovanja kredita. V nadaljevanju priznava, da je imela v letu 2000 in delno v letu 2001 težave z likvidnostjo, vendar zaradi neplačil zaradi pomanjkanja sredstev v proračunu, nespoštovanja pogodbe pogodbenega partnerja in odpovedi naročil en teden pred začetkom dela. Poudarja, da tožnica ni dokazala nevarnosti, da bi bilo poplačilo njenih terjatev oteženo, saj tožena stranka normalno posluje (ob upoštevanju zamude plačil iz proračuna), začasna odredba pa naj bi bila praktično tudi enaka glavnemu zahtevku, kar ni njen namen. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98). Terjatev tožnice je vsekakor verjetno izkazana, saj tožena stranka ne nasprotuje temu, da je tožnica upravičena do plače v spornem obdobju in da plače ni prejemala. V zvezi s tem se sklicuje le na ZFPPod, vendar je to neutemeljeno. 15. čl. navedenega zakona določa, da je v primeru nelikvidnosti oz. prezadolženosti mogoče opravljati le posle, ki so nujni za tekoče poslovanje podjetja, vendar pa to ne pomeni, da je delavec v tistem času upravičen le do zajamčene plače. 1. tč. 2. odst. 15. čl. namreč govori, da se šteje, da so za tekoče poslovanje podjetja nujna zlasti plačila plač zaposlenih do obsega sredstev za zajamčene osebne dohodke po 5. čl. Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD, Ur.l. RS št. 48/90, 38/94), oz. do višine minimalne plače za posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačila minimalne plače na individualni ravni. To ne pomeni, da delavec v času nelikvidnosti oz. prezadolženosti pravne osebe - delodajalca ni upravičen do plače, ali da bi bil upravičen le do individualne zajamčene plače po 2. čl. ZZOD, temveč, da mu je delodajalec dolžan v obdobju prezadolženosti oz. nelikvidnosti izplačevati le nižje plače, upoštevajoč celoten znižan obseg sredstev za zajamčene plače, najmanj pa minimalno plačo. To pa spet ne pomeni, da delavec ni upravičen od delodajalca zahtevati razlike do plače, kot bi mu pripadala v skladu s kolektivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi. Glede na izkazano moteno poslovanje pri toženi stranki, pa tudi podatke iz zemljiške knjige (iz katere niso razvidne le zastavne pravice za terjatve, za katere tožena stranka sedaj izkazuje, da ne obstajajo več, temveč več vpisanih plomb), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja nevarnost onemogočene ali precej otežene izterjave. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi obstajala identiteta med tožbenim zahtevkom in izdano začasno odredbo, saj z začasno odredbo toženi stranki ni naloženo, da tožnici že izplača zneske, kot jih uveljavlja v tožbi in zahteva s tožbenim zahtevkom. Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.