Jedro

Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe je sklep procesne narave, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato z njim ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj in zato po 2. členu ZUS-1 ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Izpodbijani sklep pa tudi ni eden izmed sklepov v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ ugotovil, da je dne 10. 6. 2008 postala izvršljiva Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Organizacijska enota Maribor, št. 06122-908/2008/4 z dne 23. 4. 2008 (ki je bila izdana tožniku), s katero je bilo tožniku v 2. točki izreka naloženo, da mora odstraniti prizidek tlorisne izmere 7,30 x 2,30 m, ki ga gradi na jugovzhodni strani obstoječega stanovanjskega objekta, ki stoji na zemljišču s parc. št. 19/6 in 19/7 k. o. ..., v roku 30 dni po vročitvi odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (1. točka izreka). Navedeno je tožnik kot zavezanec dolžan izvršiti do 24. 6. 2010 (2. točka izreka). V primeru neizpolnitve naložene obveznosti bo po preteku postavljenega roka izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec del na stroške zavezanca, o datumu takšne izvršbe bo zavezanec obveščen naknadno (3. točka izreka). O stroških izvršbe bo izdan poseben sklep, pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. in 5. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopni organ navaja, da je bila odločba z dne 23. 4. 2008 (ki se izvršuje) zavezancu vročena z vložitvijo v hišni nabiralnik dne 10. 5. 2008 in je v 2. točki izreka (da mora objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje v roku 30 dni) postala izvršljiva dne 10. 6. 2008. Pri ogledu dne 20. 5. 2010 pa je bilo ugotovljeno, da zavezanec objekta ni odstranil. Če zavezanec v (novem) roku, ki je določen v izreku tega sklepa (24. 6. 2010), obveznosti ne bo izvršil sam, bo to dejanje opravil pooblaščeni izvajalec na zavezančeve stroške (297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku- ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami). O datumu izvršbe bo zavezanec obveščen naknadno. Odločitev, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe je skladna z določbami tretjega odstavka 292. člena ZUP.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve. V pritožbenem postopku zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni več mogoče uveljavljati razloga morebitno zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi, ki se izvršuje. Zato sta neutemeljena pritožbena ugovora, da pritožnik ni gradil nobenega objekta in da je lastnica predmetne nepremičnine Mestna občina Maribor (MOM). Navedena ugovora se ne nanašata na izvršbo in ju zato upravni organ v tem pritožbenem postopku zoper sklep o izvršbi ne more vsebinsko obravnavati. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZUP se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti kako obveznost (zavezanec). Zavezanec je tisti, ki mu je bila obveznost naložena z izvršljivo odločbo, torej oseba, ki je v upravnem postopku imela položaj pasivne stranke (stranke, zoper katero je upravni organ prve stopnje vodil inšpekcijski postopek). To je v konkretnem primeru pritožnik, saj je bila njemu izdana odločba z dne 23. 4. 2008 (ki se izvršuje). Zato se izpodbijani sklep pravilno glasi na pritožnika. Neutemeljen je tudi ugovor, v smislu katerega odločba z dne 23. 4. 2008 (ki se izvršuje) pritožniku ni bila vročena. Iz spisov je razvidno, da mu je bila vročena dne 10. 5. 2008 tako, da mu je bila puščena v hišnem predalčniku, saj je v 15 dnevnem roku (odkar mu je bilo puščeno obvestilo) ni prevzel (87. člen ZUP). Da jo je prejel dokazuje tudi dejstvo, da se je nanjo pritožil. Glede na navedeno je pritožbeni organ pritožbo zavrnil na podlagi določb prvega odstavka 248. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep o izvršbi zoper njega nezakonit, saj ni gradil nobenega objekta in sploh nima nobene nepremičnine, kar je povedal že v pritožbenem postopku.

Iz podatkov Okrajnega sodišča v Mariboru izhaja, da je lastnica nepremičnine posega MOM in da on sam na njej nima nobenih pravic. Ker ni niti lastnik, niti uporabnik predmetne nepremičnine, se izpodbijani sklep nanj ne more nanašati. Do vročitve izpodbijanega sklepa mu v tej zvezi ni bila vročena nobena odločba in za predmetni postopek izvršbe ni vedel. Zato od sodišča zahteva razpis glavne obravnave skladno z prvim odstavkom 50. člena ZUS (tožnik se napačno sklicuje na pred ZU-1 veljavni ZUS/97). Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker izpodbijani sklep o dovolitvi upravne izvršbe ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj.

V 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča samo v primeru, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javno pravni akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopni upravni organ ugotovil datum nastopa izvršljivosti svoje odločbe (ki se izvršuje) ter določil roke ter način prisilne izvršbe, če tožnik objekta ne bo sam odstranil v na novo postavljenem roku (do 24. 6. 2010). Gre za sklep procesne narave, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato z njim torej ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj in zato tudi, glede na citirane določbe 2. člena ZUS-1, ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklep ni eden tistih, ki so našteti v citirani določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), zato ga tudi iz tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Kot sta pravilno presodila že oba upravna organa, prej pritožbeni sedaj pa tožbeni ugovori, po katerih tožnik sploh ni gradil nobenega objekta in da tudi ni lastnik ali nosilec pravice uporabe, ne moreta biti predmet ugovarjanja v pritožbenem postopku zoper sklep o dovolitvi izvršbe in posledično tudi ne predmet ugovorov v tem upravnem sporu. V zvezi z navedenim je namreč v 292. členu ZUP izrecno določeno, da je zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku sicer dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ker pomenijo navedeni ugovori izpodbijanje pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, torej glede na citirano določbo prvega odstavka 292. člena ZUP, niso dovoljeni.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega tožniku sploh ni bila vročena odločba, ki se izvršuje (zardi česar predstavlja izpodbijani sklep zanj novost). Upravni organ je namreč pravilno in utemeljeno ugotovil, da je bila tožniku odločba, ki se izvršuje, vročena dne 10. 5. 2008 z vložitvijo v hišni predalčnik v skladu z določbami 87. člena ZUP, saj tožnik pisanja na pošti ni dvignil. V 87. členu ZUP je namreč v zvezi z obravnavano problematiko določeno, da se morajo odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni ( prvi odstavek). Če pa se vročitev tako ne da opraviti, pusti vročevalec v hišnem predalčniku pisni sporočilo, kjer navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek). Če naslovnik dokumenta po tem ne prevzame v 15 dneh, pusti vročevalec dokument po preteku tega roka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.

V obravnavanem primeru je iz vročilnice (ki je v upravnem spisu zadeve pripeta odločbi, ki se izvršuje) razvidno, da je bilo pismo tožniku puščeno v hišnem predalčniku dne 10. 5. 2008 ob 10.45 uri (list št. 8 upravnega spisa).

Kot utemeljeno ugotavlja upravni organ, predstavlja dokaz o tem, da je tožnik odločbo (ki se izvršuje) dejansko prejel tudi dejstvo, da se je nanjo pritožil in sicer z vlogo na zapisnik z dne 21. 5. 2008, kjer navaja, da gradi zimski vrt kot enostaven objekt za katerega si je pridobil lokacijsko informacijo (list št. 9 upravnega spisa). Nadalje je tožnik na inšpekcijski zapisnik z dne 26. 11. 2008 izjavil, da ima v izdelavi projektno dokumentacijo, ki bo izdelana do konca leta 2008, nakar bo vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (list št. 12 upravnega spisa). Iz slik k zapisniku pa je razvidno, da gre v zadevi za prizidek k stanovanjski hiši. Vse navedeno torej nedvomno dokazuje, da je tožnik odločbo (ki se izvršuje) prejel in bil z njo seznanjen in da je v inšpekcijskem postopku tudi aktivno sodeloval kot inšpekcijski zavezanec in investitor spornega prizidka.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. V oporo tej svoji odločitvi (da se tožba zavrže) se sodišče sklicuje na sedaj že uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih, npr. na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepih Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 380/2008 z dne 9. 10. 2008 in I Up 440/2008 z dne 9. 10. 2008 ter drugimi podobnimi.

Glede na to, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi in je moralo sodišče tožbo zaradi tega zavreči, tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča na glavni obravnavi (saj do vsebinskega odločanja sploh ni prišlo).

Upoštevaje navedeno je torej moralo sodišče tožbo zavreči v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.