Jedro

Ker je pri tožnici prišlo do popolne izgube delazmožnosti do očetove smrti, ima ob tem, da je imela z očetom skupno prebivališče, da ni bila obvezno zavarovana, in ni imela svojih dohodkov, pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum 1. 12. 2008 nadomesti z datumom 1. 1. 2009. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2009 in odločbo št. ... z dne 25. 3. 2009 (I. točka) in odločilo, da ima tožnica pravico do družinske pokojnine po pokojnem A.A. od 1. 12. 2008 dalje (II. točka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku osmih dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožnici odmeriti družinsko pokojnino ter ji v istem roku zneske družinske pokojnine, zapadle do pravnomočnosti te sodbe, izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska družinske pokojnine do plačila (III. točka) ter tožnici v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 243,96 EUR, v skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na določbo petega odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in na 1. točko Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/2000, 54/2006, v nadaljevanju Sklep). Sodišče je odločitev, da je pri tožnici podana popolna nezmožnost za delo od 4. 5. 2004 dalje oprlo na izvedensko mnenje psihiatrinje, ki je svoje mnenje podala na podlagi izvida psihiatra iz leta 2004. Toženec se ne strinja z datumom popolne nezmožnosti za delo z dnem 4. 5. 2004, ker šele izvid z dne 4. 12. 2009 dejansko potrjuje popolno in trajno izgubo tožničinega delovne zmožnosti v letu 2009. Prvič je bila tožnica pri psihiatru 4. 5. 2004 in nato šele leta 2009. Iz izvida z dne 4. 5. 2004 ni razvidno, da bi se psihiater opredeljeval do tožničine delazmožnosti. Po mnenju toženca zgolj navedeni izvid ne more zadoščati za oceno popolne izgube delovne zmožnosti. Pa tudi iz dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnica do 5. 11. 2005 zaposlena. Zato je popolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec poudarja, da sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu ter ugotavlja, ali je toženec v presodnem postopku zdravstveno stanje tožnice ugotovil pravilno in popolno predvsem glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je imel dostopno izdano ob izdaji izpodbijane odločbe. Tako kasnejša zdravstvena dokumentacija, to sta izvida z dne 22. 9. 2009 in 9. 10. 2009, časovno presegata tudi okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 8. 6. 2009 in ju sodišče v tem socialnem sporu ne bi smelo upoštevati. Zato toženec meni, da je iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je imel na voljo v presodnem postopku, pravilno ugotovil, da pri tožnici ni bila podana popolna nezmožnost za delo. Pa tudi sicer tožnica v predsodnem postopku ni izpostavljala nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo drugačno zdravstveno stanje, kot ga je ugotovil toženec. S tem je sodišče storilo kršitev določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Glede na to, da je toženec zaključil, da tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo do očetove smrti, že iz tega razloga ni izpolnjevala pogoja za pridobitev pravice do družinske pokojnine po pokojnemu očetu. Zato toženec ostalih pogojev, določenih v sklepu glede preživljanja ni ugotavljal, niti mu ni bilo potrebno tega ugotavljati. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo gornjim navedbam, toženec navaja, da bi moralo prvostopno sodišče glede na to, da je ugotovilo tožničino popolno nezmožnost za delo že v letu 2004, ugotoviti pogoj preživljanja iz 1. točke citiranega sklepa. Po mnenju toženca je ta pogoj preživljanja ostal nedokazan. Sodišče je namreč le na podlagi podane tožničine izjave v tožbi, da nima lastnih sredstev za preživljanje, zaključilo, da je pogoj preživljanja iz 1. točke sklepa izpolnjen. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. S tem sodba tudi nima razlogov o tem, ali je imela tožnica pred očetovo smrtjo lastna sredstva za preživljanja in v kakšni višini oziroma kdo jo je preživljal. Ker se sodba v tem delu ne da preizkusiti, je po mnenju toženca podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje toženec navaja, da bi bilo sodišče v skladu z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 ter preiskovalnim načelom po 62. členu dolžno ugotoviti dejansko stanje ter posamezna dejstva, ki vplivajo na ugotovitev pogoja preživljanja. Meni, da bi ob pravilni dokazni oceni moralo sodišče ugotoviti, da tožnici ni uspelo dokazati, da jo je pokojni oče do svoje smrti preživljal. Razen tega toženec navaja, da je s tem, ko je sodišče tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine z dnem 1. 12. 2008 in naložilo tožencu, da tožnici odmeri in izplača zneske družinske pokojnine od 1. 12. 2008 dalje, tudi kršilo določbo 164. člena ZPIZ-1. Ker odločitev sodišča ni pravilna, meni, da po določbi 154. člena ZPP glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 243,96 EUR v roku osmih dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo določbo 164. člena ZPIZ-1. Ni pa prišlo do očitanih kršitev, niti do absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora sta v tej zadevi odločbi toženca št. ... z dne 8. 6. 2009 in št. ... z dne 25. 3. 2009, sporno pa je, ali so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine in ali je pri tožnici glede na peti odstavek 116. člena ZPIZ-1, prišlo do očetove smrti do popolne izgube delovne zmožnosti.

V presodnem postopku sta tožničino delovno zmožnost ocenjevali invalidska komisija I. in II. stopnje in sta bili obe soglasnega mnenja, da pri tožnici delazmožnost ni popolnoma izgubljena. Ker pa je tožnica predložila dokazila o bolnišničnem zdravljenju na Psihiatričnem oddelku UKC A. in vztrajala, da je njeno zdravstveno stanje takšno, da ni zmožna za nobeno pridobitno delo in je to izhajalo tudi iz rehabilitacijskega poročila, je sodišče za oceno tožničine delazmožnosti zaprosilo še izvedenski organ v sestavi ortopeda, internista in psihiatra. Mnenje slednjega je bilo po mnenju izvedencev, tudi ključnega pomena za odločitev.

Po mnenju izvedenke psihiatrinje tožnica že v letu 2004 zagotovo ni bila več delazmožna in že pred tem je bila njena delazmožnost vprašljiva. Vzrok popolne nezmožnosti za delo je bila huda, mešana osebnostna motnja. Zanjo je značilno, da v hudi obliki močno vpliva na družbeno učinkovitost in povzroča veliko stopnjo subjektivne stiske, v kronificirani obliki pa je praktično nedostopna za zdravljenje.

Da je bila tožnica nezmožna za samostojno življenje že od leta 2004, je psihiatrinja v zvezi s pripombami toženca na podano mnenje, utemeljevala z izvidom psihiatra v letu 2004 in njegovimi ugotovitvami ter dodatno z naravo in težo duševnih težav oziroma motenj. Po mnenju izvedenke se je pri tožnici nezaupljivost poglabljala do paranoidnosti in da zato ni nenavadno, da tožnica v času od leta 2004 do 2009 ni bila obravnavana pri psihiatru. Po mnenju izvedenke takšne osebe ne iščejo psihiatrične pomoči in se tako bolezen razkrije šele ob neugodnih dejavnikih, ko pride do dekompenzacije.

Takšno mnenje je glede nastanka popolne nezmožnosti za delo, sodišče utemeljeno sprejelo. Če gre za takšno motnjo, kot jo je opisala psihiatrinja, ni samo dokumentacija tista, na podlagi katere se ugotavljajo določena dejstva, ampak tudi narava obolenja in značilnosti tega obolenja. Ravno to in razlogi, zakaj ni nobene dokumentacije od leta 2004 do 2009, je psihiatrinja strokovno dovolj in tudi prepričljivo pojasnila tako, da je sodišče imelo dovolj podlage za zaključek, da je pri tožnici prišlo do popolne nezmožnosti za delo do očetove smrti (1. 12. 2008). Do takšnega zaključka sodišče ni prišlo le na podlagi izvida psihiatra iz leta 2004, ker en izvid načeloma ne more zadoščati za oceno delazmožnosti, kot pravilno navaja pritožba, ampak na podlagi še drugih, že navedenih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovila izvedenka specialistka psihiatrije za obdobje od 2004 do 2009. Izvida z dne 22. 9. 2009 in z dne 9. 10. 2009 se ne samo, da se nanašata na obdobje po dokončni odločbi toženca z dne 8. 6. 2009, tudi nista podlaga za samo odločitev, ampak kvečjemu potrjujeta obstoj tožničin zdravstvenih težav in njenega zdravstvenega stanja ugotovljenega dne 22. 9. 2009 in dne 9. 10. 2009, ne pa tudi, da je tako stanje pri tožnici nastalo leta 2009. Nasprotnega oziroma, da je bila tožnica še v letu 2005 zmožna za delo, pa ne dokazuje niti dejstvo, da je bila zaposlena do 5. 11. 2005. Pritožbeni očitek, da je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1, je zato neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi zaključka, da je pri tožnici prišlo do popolne nezmožnosti za delo do očetove smrti, ugotavljalo še nadaljnje pogoje skladno s sklepom. Po 1. točki citiranega Sklepa se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane iz prvega odstavka 115. člena ZPIZ-1 in petega odstavka 116. člena ZPIZ-1 (primer tožnice), če družinski član ni zavarovan, je imel oziroma še ima z njim skupno stalno prebivališče, in če njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska za odmero dodatnih pravic.

Pri ugotavljanju teh pogojev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica s pokojnim očetom skupno prebivališče in da ni bila v relevantnem obdobju obvezno zavarovana, ampak je bila vključena v prostovoljno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 in da iz tega naslova ni ustvarjala dohodkov in pridobivala sredstev za preživljanje, ampak je morala za takšno zavarovanje plačevati prispevke. V primeru obstoja skupnega stalnega prebivališča se šteje, da je pokojni oče tožnico preživljal do svoje smrti, če tožničini povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu z zavarovanim primerom niso presegali polovice osnove za odmero dodatnih pravic, to je v višini 199,24 EUR.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz nobenega podatka v upravnem spisu ni razvidno, da bi tožnica imela kakršnekoli dohodke ali takšne dohodke, ki bi presegali predpisani cenzus. Nasprotnih dokazov pa tudi toženec ni ponudil ali se vsaj nanje skliceval, čeprav je tožnica zatrjevala, da se je nesposobna sama preživljati in da nima lastnih sredstev za preživljanje ter, da jo je preživljal oče. Pritožba glede na vse obrazloženo neutemeljeno vztraja, da tožnici ni uspelo dokazati, da jo je pokojni oče do svoje smrti preživljal. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi petega odstavka 116. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine, vendar pa je pri tem zmotno uporabilo določbo 164. člena ZPIZ-1 in jo tožnici priznalo že od 1. 12. 2008, ne pa pravilno od 1. 1. 2009. Ker je tožničin oče umrl 1. 12. 008 in je bil uživalec pokojnine in se mu je pokojnina prenehala izplačevati za december 2008, se tožnici lahko družinska pokojnina skladno s 157. členom ZPIZ-1 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju izplačevanja starostne ali invalidske pokojnine umrlemu, to je od 1. 1. 2009 dalje.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alinee 358. člena ZPP v II. točki izreka spremenilo tako, da je datum 1. 12. 2008 nadomestilo z datumom 1. 1. 2009. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, vključno glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje glede na uspeh v pravdi, pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, tožnici priznalo tudi stroške postopka in jih naložilo v plačilo tožencu.