Jedro

V predmetni zadevi je šlo za premikanje vozil v semaforiziranem križišču. V takšni prometni situaciji morajo udeleženci v prometu – vozniki – vselej računati z možnostjo, da bo treba manever speljevanja v križišču prekiniti s ponovno ustavitvijo vozila, pač glede na gibanje drugih udeležencev v prometu, zaradi česar morajo tudi upoštevati zadostno (varnostno) razdaljo do spredaj nahajajočih se vozil. To se po mnenju pritožbenega sodišča pričakuje ne le od posebej skrbnega in pozornega voznika, ampak od povprečnega voznika – udeleženca v prometu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi : „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.148,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi : od zneska 275.312,44 SIT od 21.1.2005 do 31.12.2006 in od zneska 1.148,86 EUR od 1.1.2007 do plačila, ter stroške postopka v znesku 131,01 EUR.“ Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 114,94 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.148,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2005 do plačila, skupaj s stroški postopka.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ker da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, ter predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za presojo odgovornosti zavarovanke tožene stranke sodišče sicer vzelo kot odločilni kriterij ravnanje povprečnega voznika – abstraktno merilo. Ugotovilo je, da je zavarovanka kršila cestno prometne predpise, saj ni vozila na zadostni varnostni razdalji in je trčila v vozilo, ki je ustavilo pred njo. Vendar pa v nadaljevanju ni več sledilo objektivnemu kriteriju in ni ugotavljalo, kako vozi povprečen voznik in tega ni primerjalo z ravnanjem zavarovanke tožene stranke, temveč se je posvetilo izključno konkretnemu kriteriju in je nadaljevalo z razlago o tem, kaj je oz. kaj ni zavarovanka tožene stranke mislila v trenutku pred nesrečo, za kar ni bilo nobene potrebe. Pravilno pa bi se moralo vprašati, kako povprečni vozniki ravnajo v podobnih situacijah, ali tudi oni trčijo v pred njimi zaustavljena vozila ali pa pravočasno ustavijo. Kriterij razlikovanja med navadno in veliko malomarnostjo v prometu je ravnanje povprečnega udeleženca v prometu in ne kaj je in kaj ni mislil oz. zmotno ocenil ta udeleženec.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.086,46 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 1. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura). V takšnem primeru izdana sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 480. čl. ZPP).

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in nanj sta vezani tako pravdni stranki kot tudi pritožbeno sodišče, je: S.I., ki je upravljala vozilo, zavarovano pri toženi stranki je 22.7.2003 vozila osebni avto proti V.I. Pred semaforiziranim križiščem se je ustavila pri rdeči luči, pred njo je bilo zaustavljeno vozilo, ki ga je upravljala zavarovanka tožeče stranke S.Ž. Ko se je na semaforju prižgala zelena luč, sta obe vozili speljali, vozilo S.Ž. pa se je ponovno ustavilo, zatem pa je vozilo S.I. zaradi prekratke varnostne razdalje s prednjim delom trčilo v zadnji del pred njo ustavljenega vozila S.Ž., ki je bila v prometni nesreči poškodovana.

V predmetni zadevi je torej šlo za premikanje vozil v semaforiziranem križišču. V takšni prometni situaciji morajo udeleženci v prometu – vozniki – vselej računati z možnostjo, da bo treba manever speljevanja v križišču prekiniti s ponovno ustavitvijo vozila, pač glede na gibanje drugih udeležencev v prometu, zaradi česar morajo tudi upoštevati zadostno (varnostno) razdaljo do spredaj nahajajočih se vozil. To se po mnenju pritožbenega sodišča pričakuje ne le od posebej skrbnega in pozornega voznika, ampak od povprečnega voznika – udeleženca v prometu. V tem delu ima zato pritožba prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje po vprašanju standarda povprečnega voznika v prometu materialno pravo napačno uporabilo, glede na to, da je potem, ko je pravilno ugotovilo, da je kot abstraktno merilo treba upoštevati ravnanje povprečnega voznika, nepravilno dodalo še subjektivno plat dojemanja konkretne prometne situacije s strani zavarovanke tožene stranke, tj. njeno zmotno oceno oziroma kalkulacijo razdalje, potrebne za pravočasno zaustavitev vozila (pri tem pa niti ni pomembno, ali je zavarovanka tožeče stranke morala svoje vozilo ustaviti zaradi kolesarja, ki je prečkal pot ali zaradi nameravane izvedbe manevra zavijanja v levo, ker bi zavarovanka tožene stranke morala biti v križišču enako pozorna ne glede na to, ali je šlo za eno ali drugo situacijo).

Zavarovanka tožene stranke je kršila 1. odst. 25. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa, da mora voznik voziti v takšni razdalji od vozila, ki vozi pred njim, da lahko vselej zmanjša hitrost ali ustavi, če bi voznik, ki vozi pred njim, zmanjšal hitrost ali ustavil; iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, je ravnala z veliko malomarnostjo. Glede na to je tožeča stranka na podlagi v času spornega dogodka veljavnega 86. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) upravičena do povrnitve povzročene škode od zavarovalnice povzročiteljice škode – tožene stranke.

Stroški zdravljenja zavarovanke tožeče stranke S.Ž. so po dokazno podprtih trditvah tožeče stranke znašali 275.312,44 SIT (1.148,86 EUR), višine teh stroškov tožena stranka niti ni prerekala, tožeča stranka pa je predložila tudi dokaz, da je stroške zdravljenja izvajalki zdravstvenih storitev – bolnici - poravnala. Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in ji v breme nasprotne stranke priznalo prej navedeni znesek vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, kot jih je uveljavljala, in sicer od 21.1.2005, tj. od poteka roka v zahtevku z dne 5.1.2005 za povračilo škode (priloga A 1) pa do plačila (4. tč. 358. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 130. čl. ZPP-D). Hkrati je glede na 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo o stroških postopka na prvi stopnji tako, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 131,01 EUR (sodna taksa za tožbo in materialni stroški), kot tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 114,94 EUR (sodna taksa za napoved pritožbe).