Jedro

Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji) je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina. Tožena stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel uporabiti glede na njegov delovni čas ali čas trajanja vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 1.098,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 46,92 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka s tožbo vtoževala razliko v stroških prevoza, ker ji je tožena stranka obračunavala in izplačevala stroške v višini povratnega avtobusnega prevoza na relaciji A. - B., tožeča stranka pa je zahtevala, da ji izplačujejo potne stroške in sicer za prihod na delo v višini avtobusnega prevoza na relaciji A. - C., nadalje vlak na relaciji C. - B. ter prevoz z dela za vlak na relaciji B. - C. in vlak na relaciji C. - A.. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da se tožeča stranka zaradi delovnega časa ne vozi z direktnim javnim prevozom, ki v danem primeru zanjo obstaja, temveč se vozi s kombiniranim javnim prevozom po daljši poti, pri katerem uporablja kraj, ki se oddaljuje od njenega kraja bivališča, napačno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov javnega prevoza, ki ga dejansko uporablja. Meni, da je takšna odločitev v nasprotju s 5. in 6. členom Aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike (Aneks, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) in tudi s 1. odstavkom 169. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.). V danem primeru je potrebno razlagati 1. odstavek 169. člena ZUJF v zvezi s 1. odstavkom 5. člena Aneksa tako, da javni prevoz ni možen skladno s 3. odstavkom 5. člena Aneksa, zaradi česar se skladno z 2. odstavkom 5. člena Aneksa tožeči stranki prizna strošek kilometrine. Tožeča stranka se na delo ne vozi direktno iz kraja bivališča in tudi ne iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu, temveč iz C., ki se oddaljuje od njenega delovnega mesta. Na relaciji A. - B. obstoji direktni avtobusni javni prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom, tudi tožeči stranki. Vendar pa obstoječi javni prevoz iz njenega kraja bivališča do kraja delovnega mesta za tožečo stranko ni možen zaradi delovnega časa, zato ji pripada kilometrina. Pritožba meni, da je obrazložitev sodišča, da se tožeča stranka, četudi se mora iz svojega kraja najprej peljati v C., v vsakem primeru vozi iz kraja bivališča in da ji zato pripadajo stroški v višini daljšega dejanskega javnega prevoza, ki ga uporablja, nezadostna in ni v skladu z določili 5. in 6. člena Aneksa ter 169. člena ZUJF. Zakonodajalec je ravno za takšne primere predvidel, da se stroški prevoza povrnejo v višini kilometrine, zato je potrebno zakonske določbe razlagati skladno z razlogi in cilji za sprejem ZUJF-a, s katerimi je zakonodajalec zasledoval namen povračila najnižjih možnih stroškov prevoza na delo in z dela. Na relaciji tožničinega kraja bivališča in kraja delovnega mesta obstaja namreč organiziran direktni avtobusni javni prevoz in zakonodajalčev namen je, da kadar se zaposlenim povrnejo stroški javnega prevoza, so to stroški javnega prevoza, ki obstajajo na relaciji med krajem bivališča in krajem delovnega mesta, to je v danem primeru direktni avtobusni prevoz A. - B.. Če pa takšen javni prevoz za zaposlenega ni možen, potem je uporabiti 3. odstavek 5. člena Aneksa, po katerem javni prevoz ni možen, kar pomeni, da tožeči stranki pripada kilometrina. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih. Če se tožena stranka s stališčem sodišča prve stopnje očitno ne strinja, ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izhodišča, cilji in načela zakona so lahko pomembni za odločanje o posameznih pravicah in obveznostih predvsem v primerih, ko so zakonske določbe nejasne in zahtevajo dodatno interpretacijo. Če pa gre za določbe, ki so pomensko jasne, prav njihova jasna določenost kaže tudi kako in v kakšnem obsegu je zakonodajalec izpeljal načelne usmeritve in cilje, ki jih je imel pri sprejemu zakona.

Dne 1. 6. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki je med začasnimi ukrepi za zagotovitev vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerim se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki (1. odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračilo stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarji, povračilo stroškov in druge prejemke prejemajo v skladu s tem zakonom (2. odstavek).

Konkretnejša ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela izhaja iz 168. člena ZUJF. Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (1. odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (2. odstavek). V 3. odstavku zakon določa najvišjo mesečno višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela (razen izjem), nato primer, ko mora delavec zaradi izrednega dogodka ali zaradi dela izven redno predvidenega dela priti na delo večkrat (4. odstavek), primer če je organiziran in zagotovljen brezplačni prevoz (5. odstavek), če zaposleni opravlja delo v več krajih (6. odstavek) in da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarje, pa z uredbo.

Iz 1. odstavka 169. člena ZUJF izhaja tudi, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja oziroma bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu.

Enako kot 1., 2. in 3. odstavek 168. člena ZUJF določa tudi aneks v 1., 2. in 4. odstavku 5. člena, v 3. odstavku pa tudi, kdaj javni prevoz ni možen: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi z uporabo javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka (na delovnem mestu zdravnica specialistka) uporablja javni prevoz, ki je zagotovljen iz njenega doma do tožene stranke (glede na delovni čas tožeče stranke, ki zahteva od nje prisotnost na delu najkasneje ob 7.15 uri, njena delovna obveznost pa traja 8 ur). Edina možnost za pravočasen prihod tožeče stranke na delo z javnimi prevoznimi sredstvi je kombinacija avtobusnega prevoza iz A. (odhod ob 5.07 uri) do C. (prihod ob 5.32 uri) in nato prevoz z vlakom iz C. (odhod ob 5.45 uri) do B. (prihod ob 6.48 uri) in odhod z dela z vlakom iz B. (ob 15.32 uri) do C. (prihod ob 17.02 uri) ter iz C. (ob 17.15 uri) do A. (prihod ob 17.28 uri). Res obstaja tudi krajša pot od tožničinega doma do delovnega mesta in sicer avtobusni prevoz na relaciji A. - B., vendar uporaba tega javnega prevoza ne omogoča tožeči stranki pravočasnega prihoda na delo, saj prvi avtobus iz A. v B. odpelje ob 10.34 uri in prispe v B. ob 11.50 uri. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da takšen javni prevoz (skladno s 3. odstavkom 5. člena Aneksa) ni možen, saj ga glede na delovni čas tožeče stranke ni možno uporabiti. Enako ni možen javni prevoz z avtobusom, ki predvideva odhod iz A. ob 20.29 uri prejšnjega dne in prihod v B. ob 21.45 uri, saj bi takšen prevoz glede na delovni čas tožeče stranke (neupoštevaje čas trajanja vožnje) pomenil več kot eno uro (9 ur) dnevne časovne izgube v eno smer.

Na podlagi določbe 2. odstavka 168. člena ZUJF (in 2. odstavka 5. člena Aneksa), ki je pomensko jasna, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom.(1) Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bi bilo, bi se tožeči stranki priznala kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena stranka pa tudi ne uveljavlja, da tožeča stranka konkretnega javnega prevoza ne bi mogla uporabljati glede na njen delovni čas ali čas trajanja vožnje. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da tožeča stranka do stroškov prevoza na delo in z dela v konkretnem primeru ni upravičena, ker kraj C. ni bližje delovnemu mestu, temveč se od njega oddaljuje. Po 1. odstavku 6. člena Aneksa je kraj, iz katerega se javni uslužbenec vozi na delo in z dela, kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližje delovnemu mestu. Materialnopravno pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da navedeno pomeni, da je kraj, iz katerega se javni uslužbenec vozi na delo, kraj bivališča, v kolikor pa se javni uslužbenec na delo ne vozi iz kraja bivališča, temveč iz drugega kraja, pa se kraj, iz katerega se dejansko vozi na delo, šteje kot kraj, iz katerega se vozi na delo, a le v primeru, če je ta bližje delovnemu mestu. Prvi odstavek 6. člena Aneksa se tako ne nanaša na potek poti, temveč zgolj definira kraj, ki ga je mogoče šteti kot kraj, iz katerega se javni uslužbenec vozi na delo in z dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) enako sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014.