Jedro

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen.

V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:

I."I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na svoje stroške odstraniti asfalt in bankine s cestišča javne ceste (LG ...), sicer parcelna številka 1168/2 ter 644/2 in 1085/4 k. o. 0000 ..., v delu, v katerem ta poteka po nepremičnini tožnika k. o. 0000 ..., parcela 644/3, ID znak: parcela 0000 644/3 ter na tem delu zemljišča vzpostaviti prvotno stanje tako, da ga zasuje z zemljo in posadi travo.

II.Toženi stranki se prepove, da v bodoče na tak ali podoben način vznemirja tožečo stranko v mirni uporabi njej lastne nepremičnine."

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 183,60 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev naprej.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ki glasi na odstranitev asfalta in bankine s cestišča javne ceste parcelna številka 1168/2, 644/2 in 1085/4 k. o ...,1 v delu, v katerem ta poteka po nepremičnini tožeče stranke parcelna številka 644/3, vzpostavitev prvotnega stanja na tem delu zemljišča tako, da ga toženka zasuje z zemljo in posadi travo (točka I izreka), prepoved bodočega vznemirjanja tožeče stranke v mirni uporabi njej lastne nepremičnine (točka II) ter plačilo pravdnih stroškov. Te je v odmerjeni višini 1.000,44 EUR naložilo v plačilo toženki s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.2 Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je tožena stranka na naroku 21. 11. 2023 pojasnila, da gre za poseg le na skrajnem severno-vzhodnem delu zemljišča tožeče stranke v izmeri 0,75 m² in na skrajnem jugovzhodnem delu v izmeri 1,19 m², oziroma v tako neznatnem delu, da geodetsko ni mogoče tvoriti nove nepremičnine. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da gre za neznaten poseg v nepremičnino tožeče stranke in da bi bili stroški odstranitve asfalta in bankine nesorazmerno visoki s koristjo. Tožeča stranka ima na svoji nepremičnini ograjeno parkirišče. Z odstranitvijo asfalta in bankine v izmeri 1,94 m² ne bi pridobila ničesar. Odstranitev bi bistveno vplivala na varno dostopnost do tamkajšnjih trgovin in do tožnikovih nepremičnin, kar je obveznost tožene stranke. Sama je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je omejitev lastninske pravice v javno korist in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Glede neznatnega dela parcelne številke 644/3 je izkazala javno korist, zaradi katere se tožnik ne more upirati samemu posegu v njegovo lastninsko pravico. Sodišče ni upoštevalo 204. člena ZUreP-33 , da je javna korist že po zakonu izkazana pri že zgrajenih objektih, ki so evidentirani v katastru gospodarske infrastrukture, kot je primer v obravnavani zadevi. Toženka mora zagotavljati splošno rabo javnega dobra in varstvo javnega namena nepremičnin. Vložila je predlog za razlastitev navedenega dela nepremičnine, tožnik bo prejel ustrezno odškodnino. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako sodišče ni upoštevalo 209. člena ZUreP-3, po katerem lahko zahtevo za razlastitev poda tudi upravičenec. Tožnik bi ustrezno varstvo lahko dosegel tudi na tak način, saj je bilo stanje ugotovljeno že leta 2021. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik ni odgovoril na ponudbo tožene stranke. Torej je sodba pomanjkljiva, nepopolna in nenatančna, dejansko stanje je ugotovljeno nepravilno, nepravilno je uporabljeno materialno pravo.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja na pritožbene novote: da gre za neznaten poseg v nepremičnino tožeče stranke; da bi bili stroški odstranitve asfalta in bankine nesorazmerno visoki s koristmi in da je toženka podala in pričela postopek razlastitve. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožeča stranka je uveljavljala negatorno varstvo po 99. členu SPZ4 za svoje zemljišče parcelna številka 644/3. Trdi, da je tožena stranka (občina) z gradnjo javne ceste na parcelah številka 1168/2, 644/2 in in 1085/4 posegla v njeno lastninsko pravico brez pravne podlage (dejanska razlastitev), zaradi česar sama zemljišča ne more uporabljati za (ograjeno) parkirišče. Vsakodnevno jo vznemirja na javni cesti odvijajoči se promet.

6.Povod za prepovedno (opustitveno) ali negatorno tožbo je vznemirjenje lastnika (ali domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki ne obstaja z odvzemom stvari. Tožbeni zahtevek je dajatveni5 , vendar se z njim zahteva zgolj prenehanje določenega ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje, in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem. Predmet negatorne tožbe pa ni vrnitev dela zemljišča v posest tožniku, saj negatorno varstvo ni namenjeno varstvu pred odvzemom stvari. Prav to pa tožnik zahteva v tej pravdi. Uveljavlja podvojeno varstvo. Že z zahtevkom za odstranitev asfalta in bankine z njegovega dela zemljišča bi dosegel želeni cilj - vrnitev zasedenega dela zemljišča v svojo posest. Gre za vrnitveno tožbo, s katero se zahteva vrnitev stvari in je (tako kot negatorna tožba) namenjena varstvu lastninske pravice. Po 92. členu SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Predmet vrnitvenega zahtevka je lahko tudi del nepremičnine, vendar mora biti ustrezno individualiziran oziroma identificiran.6

7.Za vsak tožbeni zahtevek velja, da mora biti dovolj jasno določen, da ni dvoma, kaj je predmet pravnega varstva in da tudi ni dvoma in nejasnosti pri morebitni prisilni izvršitvi sodne odločbe. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe, ko mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sicer ugotavlja, da pravdni stranki vesta, kje je prišlo do obravnavanega posega tožene stranke z javno cesto v zemljišče tožnika. Obe se sklicujeta na označitev meje, izvedene v letu 2021 v postopku evidentiranja urejene meje med nepremičninami tožeče stranke 644/3 proti javni cesti s parcelnimi številkami 1168/2 ter 644/2 in 1085/4. Vendar v spisu ni skice navedene geodetske meritve. Tožnik identificira sporni svet s fotografijami, ki naj bi jih naredil geodet 2. 7. 2021, po katerih po oceni pritožbenega sodišča spornega sveta ni mogoče identificirati. Toženka pa ga identificira z nepodpisano skico na obrazcu P1 v prilogi B7 in navaja le to, da gre za poseg na skrajnem jugovzhodnem delu zemljišča tožnika v izmeri 0,75 m² in na skrajnem jugovzhodnem delu njegovega zemljišča v izmeri 1,19 m², medtem ko navedb o v skici označenih posegih tožnika v javno cesto parcelna številka 644/2 s površinami 0,34 m² in 6,28 m² ne navaja. Zatrjevani posegi javne ceste na parcelnih številkah 1168/2 in 1085/4 v tožnikovo parcelno številko 644/3 niso identificirani niti s skico, ki je v spisu. Tudi sodišče določnih ugotovitev o posegih tega dela cestišča v tožnikov svet niti ni ugotovilo. Tožbeni zahtevek je torej najmanj za ti dve parcelni številki neutemeljen. Tudi v preostalem delu (za parcelno številko 644/2) pa je tako neidentificiran in nedoločen ter neizvršljiv, da je treba celoten tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

8.Res ni bilo sporno, da je tožnikovo zemljišče parcelna številka 644/3 obdano z javnimi cestami. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za glavno mestno cesto, ki je kategorizirana in je javno dobro. Del kategorizirane glavne mestne ceste z obcestnimi telesi (del asfaltiranega cestišča, robniki oziroma bankina) v skupni površini 2 m² delno poteka po tožnikovi nepremičnini parcela 644/3. Navedbe obeh strank (in posledično ugotovitve sodišča) o izgradnji, rekonstrukciji in geodetskem urejanju stanja zemljišč so skromne. Edine trditve strank in ugotovitve sodišča so, da je bila kategorizacija javne ceste izvedena z občinskim odlokom iz leta 2007 in da je bil geodetski postopek za označitev meje oziroma postopek evidentiranja urejene meje med parcelnimi številkami 644/3 in 1168/2 ter 644/2 in 1085/4, izveden v letu 2021. Tožba je bila vložena 13. 9. 2022. Po ugotovitvi, da v zvezi z ugotovljenim posegom (2 m²) v lastninsko pravico tožnika ni bil sklenjen dogovor ali izveden razlastitveni postopek, je sodišče presodilo, da je prišlo do protipravne dejanske razlastitve. Tožbenemu odstranitvenemu zahtevku je ob uporabi 19. člena ZJC-B7 , odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-224/2 in s sklicevanjem na primer iz sodne prakse VSRS II Ips 2012/2013 v celoti ugodilo.

9.Pritožbi je treba pritrditi, da je glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera odločitev pravno napačna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozarjala na novo ureditev po ZUreP-3, na z zakonom izkazano javno korist na delu parcelne številke 644/3 kot delu grajenega javnega dobra8 in na možnost, da po novi ureditvi tudi sam lastnik zemljišča predlaga postopek razlastitve. Priznavala je, da je treba nastali pravni položaj dejanske razlastitve urediti. Že v odgovoru na tožbo je prav tako navedla, da bo, če stranki ne bosta uspeli skleniti pravnega posla, pričela s postopkom razlastitve. Ustrezne navedbe o uvedbi razlastitvenega postopka so bile podane tudi na naroku 21. 11. 20023. Tožnikovi očitki o nedovoljenih pritožbenih novotah so neutemeljeni. Enako velja za pritožbene navedbe o nesorazmernem ukrepu glede odstranitvenega zahtevka in neznatnem posegu v zemljišče. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo opozarjala na svojo dolžnost, da zagotavlja splošno rabo javnega dobra in varstvo takšnega javnega namena nepremičnin, zaradi česar je ocenjevala, da ni elementa protipravnosti ter ob sklicevanju na zakonske določbe ZUreP-3 nasprotovala vtoževanemu odstranitvenemu zahtevku. Na neznaten poseg s cestnimi robniki na nepremičnino tožeče stranke v skupni izmeri 2 m² oziroma po skici B7 v obsegu 1,94 m² pa je opozorila na naroku, čemur tožnik niti ni nasprotoval.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi in ne sodišču prve stopnje, da je v ugotovljenih okoliščinah primera zahtevano stvarnopravno varstvo z odstranitvijo dela javnega dobra nesorazmerno in neutemeljeno. Ob vložitvi tožbe je že veljal ZUreP-39 , ZCes-110 in ZKN.11 Drži, da je še vedno v veljavi 19. člen ZJC-B, na katerega se opira sodišče prve stopnje. Ta določa, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B). Tudi po novelirani ureditvi ZUreP-3 se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame le proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (razlastitev). Dopustna je le v javno korist, če je za dosego javne koristi nujno potrebna in je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (prvi in drugi odstavek 202. člena ZUreP-3). Med drugim se nepremičnina lahko razlasti za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (kamor sodijo tudi javne ceste), za prevzem objektov iz omrežij pa se šteje pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah, na katerih so že zgrajeni objekti (grajenega javnega dobra). Šteje se, da je javna korist za nepremičnine, na katerih so že zgrajeni objekti iz omrežja gospodarske infrastrukture ali njihovi deli, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture, že izkazana (203. in 204. člen ZUreP-3) .

11.Drži tudi ugotovitev sodišča, da je treba tudi stara razmerja urediti bodisi s pravnim poslom (207. člen, ZUreP-3) bodisi v upravnem postopku (209. člen ZUreP-3). Zgrešeno pa je naziranje tožnika, da v primeru dalj časa trajajočega neurejenega razlastitvenega postopka tožnik nima drugega pravnega sredstva kot tožbeni zahtevek na odstranitev zgrajenega javnega dobra. Z uveljavitvijo ZUreP‑3 je imel tudi tožnik že možnost predlagati razlastitveni postopek, kot pravilno opozarja pritožba.12 Po stališčih sodne prakse mu vseeno ni mogoče odreči stvarnopravnega varstva. Tudi sodišče prve stopnje je v celoti sledilo starejši sodni praksi in povzelo pretežni del sodbe II Ips 202/2013, v kateri je bilo zavzeto stališče, da stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku ni mogoče kategorično13 izključiti. V kasnejših primerih pa je sodna praksa opozarjala na različne možnosti uveljavljanja sodnega varstva dejanskega razlaščenca (poleg stvarnopravnega varstva tudi odškodninsko varstvo). Primarno še vedno poudarja in opozarja na ustrezen razlastitveni postopek, čeprav ga po noveli ZUreP-3 lahko zdaj predlaga tudi dejanski razlaščenec sam. Vendar pa je v odločbi VSRS II Ips 16/2024 z dne 2. 10. 2024 zavzeto tudi naslednje stališče: "Lastniku nepremičnine, prek katere brez stvarnopravne podlage poteka daljnovod, ni ustavno dopustno odreči stvarnopravnega varstva, češ da lahko sam poskrbi za lastno razlastitev. Je pa treba v takšnem položaju vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njegovim položajem in javno koristjo na drugi strani. Javna korist namreč več ni abstraktna, marveč so za njo zasebnopravni položaji, v katere bi bilo z odstranitvijo daljnovoda poseženo. Ravnovesje je mogoče najti v rešitvi, ki določa zadosti dolg izpolnitveni rok, v katerem se lahko tožena stranka odstranitve obveznosti ubrani tudi z uspešno sproženim razlastitvenim postopkom."

12.Tudi v obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani, kot navaja pritožba. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, po presoji pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen.

13.Ni mogoče prezreti ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v letu 2021 izveden katastrski postopek evidentiranja urejene meje, in tožbene trditve, da je tožnik v tem postopku sodeloval. Označitev urejene meje parcel je urejena v 65. členu ZKN. Pogoj za ta postopek je, da je meja parcele že urejena in ima določene koordinate točk s predpisano točnostjo, pa v naravi (še) ni označena. Tedaj mora lastnik naročiti označitev urejene meje parcele v naravi. Trditev in ugotovitev sodišča, zakaj je bil navedeni geodetski postopek s strani toženke naročen in izveden v letu 2021, sicer ni. Vendar je ključna dejanska ugotovitev, da je bil ta postopek izveden. Predpogoj za njegovo izvedbo pa je bila že določena oziroma urejena dokončna meja po 26. do 44. členu tedaj veljavnega ZEN. Pogoj za obstoj urejene dokončne meje je bilo soglasje vseh lastnikov sosednjih zemljišč s potekom urejene meje. To pomeni, da je moral tožnik soglašati ne le z evidentiranjem urejene meje, pač pa tudi s potekom že prej določene urejene meje. To pa postavlja pod vprašaj presojo sodišča, da je ugotovljeni poseg javne ceste v njegovo parcelo (sploh) protipraven.

14.Očitno je, da gre v konkretnih okoliščinah primera bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema. Slednje rešuje stvarno pravo z instituti "sosedskega prava", ki urejajo sosedska razmerja glede medsebojnih mej, na primer: ureditev meje (77 in 78. člen SPZ), uporaba meje (79. člen SPZ) in mejna znamenja (80. člen SPZ). Sosedsko pravo rešuje kolizije med lastninskimi pravicami na sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičninah in zagotavlja mirno sobivanje sosedov. Temeljno pravilo je pravilo o prepovedi medsebojnega vznemirjanja. Po 73. členu SPZ morajo zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode; pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, pa izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji ali na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Sosedsko pravo torej teži k vzpostavitvi ravnotežja v obsegu izvrševanja lastninske pravice različnih lastnikov sosednjih ali drugače prostorsko povezanih nepremičnin. Vsaka od kolidirajočih lastninskih pravic pri tem izgubi delček absolutnosti.

15.V ugotovljenih okoliščinah primera bi pravdni stranki ugotovljeno neznatno (sodeč po skici, ki jo je vložila tožena stranka, obojestransko) odstopanje dejanske in katastrske meje lahko uskladili v okviru katastrskega postopka za izravnavo meje. Tožnik bi svoj stvarnopravni položaj lahko zaščitil z uporabo meje do označenih mejnih znamenj v naravi (79. člen SPZ), ali z uporabo stvarnopravnih pravil o gradnji čez mejo (47. člen SPZ), po katerih je treba medsebojna razmerja, nastala z delno gradnjo na tujem zemljišču, urediti v nepravdnem postopku s tehtanjem koristi in škode pravdnih strank, kot pravi pritožba. Zahtevana odstranitev dela obstoječe zgrajene javne ceste v skupni površini dveh kvadratnih metrov pa je v primerjavi z javno koristjo na obstoječi zgrajeni glavni mestni javni cesti nesorazmerna, pretirana in neutemeljena.

16.Ob pravilno ugotovljenih ključnih dejstvih je bilo treba zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (5. alineja 358. člena ZPP).

17.Sprememba sodbe je narekovala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v pravdi propadel, mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v odmerjeni višini 183,60 EUR. Odmerjeni so po stroškovniku na listovni številki 22, veljavni OT in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja. Obsegajo stroške s pripravo odgovora na tožbo ter zastopanjem na naroku ter 2 % materialne stroške.

18.Po načelu uspeha v pritožbenem postopku (154. člen ZPP) mora tožnik toženki povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka. Priglašeni in odmerjeni so po stroškovniku na listovni številki 27, nanašajo se na pripravo pritožbe in materialne stroške ter znašajo 229,50 EUR.

19.Odmerjene pravdne in pritožbene stroške mora tožnik plačati toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka naprej (378. člen OZ in načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1V nadaljevanju bo oznaka katastrske občine opuščena, ker se vse sporne nepremičnine nahajajo v katastrski občini ...

2Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS,126/1999 s spremembami.

3Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, 199/21 s spremembami.

4Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, 187/2002 s spremembami.

5Prvi odstavek 99. 11lena SPZ glasi: "
0e kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako druga
0de, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s to
7ebo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje."

6Berden, A., v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV zalo
7eba, Ljubljana 2004, stran 477.

7Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, 192/2005.

8Peti odstavek 204. 1lena ZUreP-3 dolo
0da: "Ne glede na prvi in drugi odstavek tega 1lena se
61teje, da je javna korist za prevzem nepremi
0dnin iz prve alineje prvega odstavka 203. 1lena tega zakona izkazana za nepremi
0dnine, na katerih so
7ee zgrajeni objekti in omre
7eje gospodarske javne infrastrukture ali njihovi deli, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture."

9Velja od 31. 12. 2021.

10Zakon o cestah, Uradni list RS, 109/1010, veljal je od 1. 4. 2011 do 28. 10. 2022.

11Zakona o katastru nepremi
0dnin, velja od 24. 4. 2021 in se uporablja od 4. 4. 2022 naprej.

12
0Cetrti odstavek 209. 1lena ZUreP-3 dolo
0da: "Zahtevo za razlastitev lahko predlo
7ei tudi razlastitveni zavezanec,
0de ima lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremi
0dnini omejeno, ker je na tej nepremi
0dnini
7ee zgrajen objekt, ki je lahko predmet razlastitve v skladu z 203. 1lenom tega zakona."

13Pod
0drtalo prito
7ebno sodi
61
0de.

14Zakon o evidentiranju nepremi
0dnin, Uradni list RS, 147/2006 s spremembami.

15VSRS II Ips 110/2016, 22. 3. 2018.

16Primerja 79. 1len ZKN.

17Tretji odstavek 47. 1lena SPZ dolo
0da: "
0Ce bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v o
0ditnem nesorazmerju s
61kodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremi
0dnine, lahko sodi
61
0de dolo
0di lastniku nepremi
0dnine primerno od
61kodnino in s sklepom dolo
0di novo mejo med sosednjima nepremi
0dninama".

18Odvetni
61ka tarifa, Uradni list RS, 12/2015 s spremembami.

19Obligacijski zakonik, Uradni list RS, 183/2001 s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 47, 73, 77, 78, 79, 80, 92, 99 Zakon o javnih cestah (1997) - ZJC - člen 19, 19/7 Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 202, 202/1, 202/2, 203, 204, 207, 209 Zakon o katastru nepremičnin (2021) - ZKN - člen 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.