Jedro

za ugotavljanje izgubljene koristi se je kot objekt primerjave v praksi uveljavila najemnina, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržila oškodovana stranka. Pravilno (in to z vidika izravnalne pravičnosti in ne z vidika „nekih formalizmov“) je tudi, da se od takšnega zneska odštejejo stroški, ki bi jih oškodovanec imel, če bi nepremičnino uporabljal (bodisi neposredno bodisi posredno, če bi jo z oddajanjem zgolj ekonomsko črpal).

V pravdi ni dopustno uveljavljati odškodninskega zahtevka, češ da je denacionalizirana nepremičnina v času zaplembe izgubila vrednost. Obresti za odškodnino po 72. člen ZDen tečejo od zamude dalje. Če ni drugega oprijemljivega dejstva, ta nastopi z vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v točki II spremeni tako, da zakonske zamudne obresti začno teči 27. 3. 1998; - da se izrek v točki IV glasi: „Drugotožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi neuporabe nepremičnine parc. št. 2303, 1949/1 in 1949/2 (vse) k.o. X., v znesku 1.036,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 27. 3. 1998 dalje“; - zavrnilna dela v točkah III in V se zato ustrezno znižata.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi, ki je izšla iz nepravdnega denacionalizacijskega postopka, je sodišče odločalo o zahtevkih tožeče stranke na podlagi 72. člena ZDen. Zahtevkom je le delno ugodilo. Za sklop nepremičnin v k.o. Y. je tožnici priznalo 14.119,79 EUR. Te je skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna plačati prvotožena stranka. Za sklop nepremičnin v k.o. X. pa je tožeči stranki priznalo zgolj 343,85 EUR. Slednje je skupaj z zakonskimi obrestmi dolžna plačati drugotoženka. V preostalem delu je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo. Nazadnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Uvodoma se pritožba zaustavlja ob merilih ugotavljanja odškodnine. Meni, da je sodišče s terminom „kot se mu zdi primerno“ prekoračilo svoje pristojnosti. Na ta način naj bi bila odločitev prepuščena diskrecijski presoji posameznega sodnika. V konkretnejšem delu pa pritožba napada predvsem to, da je sodišče od najemnine, ki bi jo ob normalnem teku tožeča stranka lahko iztržila, zmanjšalo znesek za davščine, stroške upravljanja in druge stroške, ki bi bremenile lastnika. S tem se pritožba ne strinja. Sodišču očita, da je zadevo presojalo v skladu z nekimi strogimi formalizmi, ki so izgubili namen in ne zasledujejo cilja, namesto, da bi odločilo v skladu s pravno logiko. Jasno kot beli dan naj bi bilo, da nekdo, ki nepremičnine ne uporablja, od nje nima koristi, korist pa ima tisti, ki jo oddaja v najem.

3. Pritožnica tudi ne soglaša s tem, da bi imela stroške z upravljanjem. Stanovanjska zgradba z enim samim lastnikom namreč ne potrebuje upravnika. Tožena stranka je imela koristi, ki pa ji ne po zakonu niti po morali ne pripadajo.

4. Pritožba napada tudi odločitev o zamudnih obresti. Meni, da ji pripadajo od vsakega meseca posebej. Tožena stranka je bila namreč vsak mesec posebej okoriščena, ko je prejemala najemnino.

5. Ni jasno, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine.

6. Pritožba napada tudi odločitev o višini koristi, ki jo je imela drugotoženka, zato pa je tožnica ni imela. Zavzema se za to, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na izvedenčevo ugotovitev o višini te koristi.

7. Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o pravdnih stroških. Toženki nista tožnici priznali nobenega zahtevka, zato je do tožbe prišlo izključno zaradi njunega ravnanja.

8. Pritožba je bila vročena obema toženkama. Prvotoženka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Kar velja poudariti iz njenega odgovora, je, da je 24. člen tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona jasno povedal, kaj šteje za stroške upravljanja. To so stanovanjske storitve, vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča, skrb za varstvo bivalnega okolja ter vse storitve v zvezi s tem. Tem stroškom se tožeča stranka ne bi mogla izogniti. Tako kot se jim ni mogel izogniti niti toženec.

9. Pritožba je delno utemeljena.

Glede višine odškodnine za sklop nepremičnin v k.o. Y.: K metodi ugotavljanja prikrajšanja ter merilih te metode:

10. Pritožba si prihaja v načelno nasprotje, ko po eni strani nasprotuje (oziroma se že kar zgraža) nad uporabo pomensko odprte materialnopravne norme 72. člena ZDen, po drugi strani pa sodišču očita “formalizem“, pri čemer ne pojasni, kaj s tem konkretno sploh misli.

11. Določba 72. člena ZDen po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožničinim stališčem ne odpira vrat diskreciji in arbitrarnemu sojenju. Gre zgolj za pomensko odprto določbo, ki s svojo abstraktnostjo lahko ustrezno zajame raznolike konkretne primere. Ta zakonska določba, ki jo je sodišče pravilno uporabilo, ni v pravu prav nič izjemnega. Tako kot velja v vseh primerih, ko sodišče zgornjo premiso odločitve utemelji na podlagi pomensko odprte zakonske določbe, velja tudi v tem primeru, da to stori po merilih, ki ustrezajo utrjeni in racionalni pravni argumentaciji. Ob takšni metodi, pa je vsakršen strah pred arbitrarnostjo neutemeljen. Prav takšna pa je bila metoda sodišča prve stopnje v tej zadevi. Ko gre za ugotavljanje izgubljene koristi, gre v resnici za ugotavljanje dejstva, ki v pojavnem svetu ne obstaja (gre za hipotetično dejstvo). Edino oprijemljivo merilo je zato primerjalno merilo. Kot objekt primerjave se je v praksi v resnici uveljavila najemnina, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržila oškodovana stranka. Druge premoženjske (numerične, denarne) oporne točke v resnici ni videti. Tudi pritožba ne pojasni, katera naj bi bila. Pravilno (in to z vidika izravnalne pravičnosti in ne z vidika „nekih formalizmov“) pa je tudi to, da se od takšnega zneska odštejejo stroški, ki bi jih oškodovanec imel, če bi nepremičnino uporabljal (bodisi neposredno bodisi posredno, če bi jo z oddajanjem zgolj ekonomsko črpal). Takšna uporaba 72. člena ZDen je tudi skladna s splošnim pravilom odškodninskega prava o popolni odškodnini.

12. Tudi stroški, ki se odštevajo, so hipotetični in zato izračunani s primerjavo povprečnih, tipiziranih vrednosti, kakor so se izkustveno oblikovala v cenilski stroki. Tožnica sicer morda ne bi imela stroškov z upravnikom, ampak s samim upravljanjem nepremičnine bi jih pa vendarle imela. To konkretizirano in lepo pojasni sam odgovor na pritožbo. Pravilno je zato, da je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca (in tipiziranih povprečnih vrednosti) te stroške odštelo od ugotovljene najemnine.

O časovnih mejah 72. člena ZDen:

13. Tožeča stranka je zahtevek postavila v skladu z 72. členom ZDen. Ta sui generis odškodnina je že po naravi stvari časovno omejena. Po eni strani z dnem uveljavitve zakonskega pravila in po drugi strani z dnem vrnitve. Z dnem vrnitve so stvarnopravna razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem izčrpana. To pa pomeni, da odtlej dalje veljajo splošna pravila civilnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila tožeča stranka glede dejstev, s katerimi je utemeljevala drugo (ustrezno) pravno podlago – obogatitveno po splošnih pravilih obligacijskega prava – prepozna.

O neutemeljenem zahtevku glede manjvrednosti nepremičnine:

14. Pravnemu predniku tožeče stranke so bile nepremičnine po vojni odvzete, kar je bila krivica. Zakon, s katerim se te krivice odpravljajo, je ZDen. Če bi ga ne bilo, potem tudi krivic ne bi bilo mogoče (pozitivnopravno) popraviti. ZDen je predvidel tudi odmeno zaradi nastale manjvrednosti premoženja. A edina pot za uveljavljanje le-te je pravočasno uveljavljanje v samem denacionalizacijskem postopku v skladu s 26. členom ZDen. Gre za obliko vračanja, ki je pridržana denacionalizacijskemu postopku. Tako je zato, ker splošna pravila civilnega prava takšnega zahtevka niso urejala. Prav zato ga je uredil ZDen. Če tožeča stranka z obliko vračila v denacionalizacijskem postopku ni bila zadovoljna, bi morala to svoje pravno nezadovoljstvo v zakonskih rokih uveljavljati s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem (pritožbenem) postopku. To je razlog, zaradi katerega sodišča tovrstnih zahtevkov v pravdi ne priznavajo. Če bi namreč jih, bi to pomenilo, da je pravda izredno pravno sredstvo denacionalizacijskemu postopku.

15. Glede vsega zgoraj povedanega je torej pritožba neutemeljena. Utemeljeno pa pritožba napada odločitev o obrestih. Sodišče je napačno presodilo, ko je sklicujoč se na dejstvo, da gre za nečisto denarno terjatev, obresti priznalo šele od dneva sodbe dalje. Takšna odločitev nasprotuje načelnemu pravnemu mnenju občne seje VSRS z dne 28. 6. 2002. S tem mnenjem je Vrhovno sodišče opravilo svojo zakonsko nalogo, da skrbi za enotno sodno prakso in njen razvoj. Od tedaj dalje se obresti priznavajo od zamude dalje. Nastop zamude pa se presoja po 299. členu OZ(1). V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ ta nastane najkasneje z vložitvijo tožbe (pod predpodstavko, da je terjatev tedaj že zapadla). Nobenega stvarno utemeljenega razloga ni, da bi takšna ureditev ne veljala za vse denarne terjatve, katerih obstoj je prav tako podan že prej, le da se v primeru spora njihova višina nazadnje ugotovi v dokaznem postopku. Pravkar opisana opredelilna lastnost je enaka tako terjatvam, o katerih izrecno govori načelno pravno mnenje, kot terjatvi, o kateri je sodilo sodišče prve stopnje v tej zadevi. Razlika je le v tem, da načelno pravno mnenje govori o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po OZ, tu pa gre za posebno odškodnino po ZDen. Pravna podlaga zahtevka ni stvarno utemeljen razlog za drugačno obravnavo. Z vidika teka zakonskih zamudnih obresti je zato nepomembno, ali je podlaga same terjatve odškodninska ali pa drugačna (npr. kondikcijska, verzijska ali sui generis, kakor velja v obravnavani zadevi). Za začetek teka zakonskih zamudnih obresti je odločilna zamuda. Ker tožeča stranka ni podala pravnorelevantnih trditev, ki bi utemeljevala nastop zamude pred vložitvijo tožbe, je pritožbeno sodišče obresti priznalo od vložitve tožbe dalje. Zahtevki, ki se nanašajo na premoženje v k.o. Y so bili po neizpodbijani dejanski ugotovitvi (glej 8. stran sodbe) vloženi 27. 3. 1998. Tedaj je torej nastopila zamuda in od tedaj dalje tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka se sicer zavzema, da bi ji obresti pripadale od vsakega meseca neuporabe dalje. Tak zahtevek pa ni utemeljen. Tedaj namreč tožena stranka ni bila v zamudi (terjatev še ni zapadla) in zato tudi zamudne obresti od tedaj še ne morejo teči. Če bi jih sodišče priznalo, bi ravnalo arbitrarno (to pa je način, proti kateremu se bori prav sama pritožba z uvodnimi navedbami).

Glede višine odškodnine za sklop nepremičnin v k.o. X.:

16. Tudi v tem delu je pritožba utemeljena. Odškodnina za nezmožnost uporabe se ugotavlja glede na naravo nepremičnine. Če je ta narava takšna, da bi ob uporabi nudila donos, kakršnega je izračunal izvedenec, potem tožeči stranki tak znesek pripada. To je namreč tisto, za kar je tožeča stranka prikrajšana. Izvedenec je izračunal, da znaša korist od uporabe gozda in pašnika v k.o. X. za čas od 1. 1. 1992 do 1. 7. 1996 1.036,00 EUR (glej izvedensko mnenje na list. št. 491).

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo:

17. Na podlagi pooblastila iz 5. alinee 358. člena ZPP(2) je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo: (1) glede teka obresti od prisojene odškodnine v točki II izreka izpodbijane sodbe; (2) glede višine odškodnine v točki IV ter glede teka obresti od te odškodnine. Tudi od slednjega zneska namreč obresti tečejo od zamude dalje, ta pa je po neizpodbijanih ugotovitvah izpodbijane sodbe (8. stran le-te) nastopila z vložitvijo zahtevka 27. 3. 1998. V preostalem delu pa je na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Ob neutemeljeni pritožbi, namreč ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

O stroških postopka:

18. Sprememba izpodbijane sodbe ni v pravno bistveni meri spremenila dejstev, na podlagi kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Stroškovne odločitve zato tudi pritožbeno sodišče ni spreminjalo. Ker pa je tudi pritožbeni uspeh le delen, je v skladu s primarnim pravilom iz 154. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1)Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)

(2)Zakon o pravdnem postopku (Uradni list, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami)