Jedro

Tožena stranka se sklicuje na zadevo, v kateri je tožeča stranka prvotno tožbo zoper toženo stranko res umaknila z navedbo, da jo umika, ker je bila terjatev plačana. Vendar pa je to vprašanje, kako je bilo s terjatvijo, sodišče prve stopnje v predmetnem postopku razčistilo. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožena stranka v pritožbi niti ne napada. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da je bila terjatev plačana, navaja le, da je tožeča stranka tožbo umaknila, ker naj bi bila terjatev plačana. Ob umiku tožbe v eni zadevi pa seveda lahko tožeča stranka zoper toženo stranko za isti zahtevek vloži novo tožbo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu deloma uveljavi v tč. 1 in 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 987.925,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2005 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 17.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.03.2005 dalje do plačila, v preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 249.900,00 SIT od 07.10.1999 do plačila, od zneska 144.512,50 SIT od 20.05.2000 do plačila in od zneska 593.512,50 SIT od 23.05.2000 do plačila, pa je sklep o izvršbi v tč. 1 izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in o zadevi primerno odloči. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v predlogu za ustavitev postopka v zadevi Pg navedla kot razlog za umik plačilo terjatve, česar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobenih kršitev v postopku, niti takih, na katere se pavšalno sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti takih, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka se sklicuje na zadevo Pg, v kateri je tožeča stranka prvotno tožbo zoper toženo stranko res umaknila z navedbo, da jo umika, ker je bila terjatev plačana. Vendar pa je to vprašanje, kako je bilo s terjatvijo, sodišče prve stopnje v predmetnem postopku razčistilo. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožena stranka v pritožbi niti ne napada. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da je bila terjatev plačana, navaja le, da je tožeča stranka tožbo umaknila, ker naj bi bila terjatev plačana. Ob umiku tožbe v eni zadevi pa seveda lahko tožeča stranka zoper toženo stranko za isti zahtevek vloži novo tožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.