Jedro

Posledica razdrtja pogodbe je med ostalim obveznost strank, da vrnejo, kar so iz naslova pogodbe prejele. Poleg tega mora stranka vrniti tudi vse koristi, ki jih je imela s prejetim (četrti odstavek 111. člena OZ). Konkretizacija te določbe za denarna sredstva je peti odstavek, po katerem mora stranka, ki je prejela denar, vrniti ta denar z obrestmi. Ta določba je v razmerju do določbe 193. člena OZ specialna. Za razliko od splošnih pravil mora namreč obresti plačati tudi dobroverni pridobitelj. Kakšne so te obresti, 111. člen ne določa. Glede na namen določbe - povrniti koristi, ki jih je stranka prejela, obresti torej nimajo kaznovalne funkcije, temveč je njihov namen le v nadomestilu koristi od uporabe denarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.509,30 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo 117.945,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o nakupu zemljišča. Tožeča stranka je svojo obveznost (plačilo kupnine) v celoti izpolnila, tožena pa svoje obveznosti ni izpolnila, zato je bila pogodba dne 11.9.2013 razdrta na podlagi zakona. V tem postopku je tožeča stranka uveljavljala plačilo zamudnih obresti od plačanih zneskov kupnine za čas od plačila do razdrtja pogodbe. Sodišče prve stopnje ji je na podlagi določbe petega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prisodilo le obresti v višini, ki predstavlja primerno nadomestilo za korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala (to je 6 %). Ugotovilo je, da je tožena stranka za svojo obveznost vračila kupnine izvedela šele z razdrtjem pogodbe, zato za obdobje pred razdrtjem tožeča stranka ni upravičena do obresti v višini zamudnih obresti.

2. Zoper sodbo (zavrnilni del) se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da je upravičena do obresti v višini zamudnih obresti. Ne drži, da ne bi zatrjevala, da je bila tožena stranka, ko je prejela posamezne zneske kupnine nepoštena. Aneks, ki sta ga stranki sklenili, je bil ničen iz razlogov na strani tožene stranke. Te razloge je tožeča stranka navedla in pomenijo krivdne razloge. Tudi sicer je tožeča stranka zatrjevala da je bila tožena stranka tista, ki se je ves čas sprenevedala in izogibala izpolnitvi pogodbe (ni opravila parcelacije, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila). Zato poudarja, da je tožena stranka kršila načelo vestnosti in poštenja. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj se vprašanje dobrovernosti ne presoja po trenutku prejema sredstev. Stranka, ki je pogodbi zvesta in zahteva vračilo denarja, je vedno upravičena do zamudnih obresti. Celo v primeru, da je stališče sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno, pa je nedobrovernost tožene stranke nastala s sklenitvijo ničnega aneksa, za ničnost katerega je kriva tožena stranka. Od takrat dalje tožena stranka ne more biti več v opravičljivi zmoti. Sodišče bi zato moralo priznati zamudne obresti najmanj od dneva sklenitve aneksa dalje, to je od 22.10.2010 dalje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sporna predvsem razlaga določbe petega odstavka 111. člena OZ. Dejansko stanje, kakšno je ugotovilo sodišče prve stopnje, za pritožnika ni sporno. Pogodba, s katero naj bi tožeča stranka od tožene stranke kupila nepremičnine, je bila z dnem 11.9.2013 razdrta po zakonu iz razloga, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je aneks, ki sta ga stranki sklenili 22.10.2010, ničen. Šteti je torej treba, kot da aneks sploh ni bil sklenjen.

6. Posledica razdrtja pogodbe je med ostalim obveznost strank, da vrnejo, kar so iz naslova pogodbe prejele. Poleg tega mora stranka vrniti tudi vse koristi, ki jih je imela s prejetim (četrti odstavek 111. člena OZ). Konkretizacija te določbe za denarna sredstva je peti odstavek, po katerem mora stranka, ki je prejela denar, vrniti ta denar z obrestmi. Ta določba je v razmerju do določbe 193. člena OZ specialna. Za razliko od splošnih pravil mora namreč obresti plačati tudi dobroverni pridobitelj. Kakšne so te obresti, 111. člen ne določa. Glede na namen določbe - povrniti koristi, ki jih je stranka prejela, obresti torej nimajo kaznovalne funkcije, temveč je njihov namen le v nadomestilu koristi od uporabe denarja. Seveda to ne izključuje zamudnih obresti, vendar le v primeru, da stranka s plačilom pride v zamudo. To pa je takrat, ko je pogodba razdrta1 (predmetni zahtevek se nanaša na obdobje od plačila kupnine do razdrtja pogodbe). Šele takrat nastane obveznost vrnitve in od takrat naprej je pridobitelj nepošten, saj je odpadla pravna podlaga, da bi lahko še obdržal denar. Ni sicer mogoče izključiti tudi situacije, ko bi se pridobitelj (kadar gre za razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve) že pred razdrtjem pogodbe zavestno odločil, da pogodbe ne bo realiziral, kljub temu pa obdržal prejeti denar (in bi bil torej nepošten v smislu 193. člena OZ). Vendar tožeča stranka tovrstnih trditev ni podala, še posebej pa ni trdila, da je kdaj pred razdrtjem pogodbe od tožene zahtevala vrnitev denarja. Dejstvo, da je bila tožena stranka tista, ki pogodbe ni izpolnila, samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da je v zamudi z vrnitvijo denarja in da je nepoštena, saj obveznost vrnitve praviloma nastane šele s prenehanjem pogodbe. Tudi v odločbi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bilo namreč ugotovljeno, da je stranka ves čas neutemeljeno zavračala vrnitev denarja (kar predpostavlja, da je nasprotna stranka od nje vrnitev zahtevala in torej že iz tega razloga o dobri veri ni mogoče govoriti) in je torej dejansko stanje drugačno.

7. Ker je aneks ničen, ni imel vpliva na dejstvo, da je bila pogodba razdrta zaradi neizpolnitve. Razlogi za ničnost aneksa posledično nimajo nobene zveze z zamudo (ali nepoštenostjo) tožene stranke glede vrnitve denarja (posebej še, ker tožeča stranka sama navaja, da je bil aneks sklenjen z namenom realizacije pogodbe). Sklenitev aneksa zato ne pomeni, da naj bi bila tožena stranka od trenutka sklenitve dalje v zamudi ali nepoštena.

8. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.509,30 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

1 Primerjaj tudi M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 592.