Jedro

Obdolženčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju obdolženčeve pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, še preden je višje sodišče odločilo o pritožbi zoper to odločbo.

Glede na to navedeni sklep ni pravnomočen, prav tako pa ni pravnomočna niti sodba, ki jo izpodbija v obrazložitvi zahteve.

Pogoji iz 1. odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato niso podani, ne gre pa za izjemo, predpisano v 4. odstavku iste zakonske določbe, zato je taka zahteva nedovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.S. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženega Z.S. zoper sodbo istega sodišča z dne 3.11.2000 zavrglo kot prepozno.

Zoper ta sklep je obdolženčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena ZKP izpodbija tudi sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in pritrdi pravočasnosti obdolženčeve pritožbe ter zadevo vrne v sojenje sodišču druge stopnje.

Zasebna tožilka A.B., ki ji je bila zahteva obdolženčevega zagovornika na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, ki jih zakon taksativno našteva, vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki je v času vložitve tega izrednega pravnega sredstva omogočala vložitev zahteve za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Po 1. odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila obdolženi Z.S. in njegov zagovornik, prvi dne 23.11.2000, drugi pa dne 27.11.2000. Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom dne 24.11.2000 na podlagi 2. odstavka 375. člena ZKP pritožbo obdolženega Z.S. zavrglo kot prepozno, enako pa je odločilo s sklepom z dne 28.11.2000 glede pritožbe obdolženčevega zagovornika.

Zoper sklep o zavrženju obdolženčeve pritožbe se je dne 28.11.2000 pritožil obdolženčev zagovornik, pritožbo pa je dne 30.11.2000 vložil tudi zoper sklep s katerim je bila zavržena njegova pritožba. Iz predložitvenega poročila je razvidno, da je Okrajno sodišče v Radovljici predložilo spise Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o obeh zagovornikovih pritožbah. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.1.2001 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 28.11.2000, ni pa odločilo o zagovornikovi pritožbi zoper sklep istega sodišča z dne 24.11.2001. Obdolženčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju obdolženčeve pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, še preden je višje sodišče odločilo o pritožbi zoper to odločbo.

Glede na to, da o navedeni pritožbi višje sodišče ni odločilo, sklep zoper katerega je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ni pravnomočen, prav tako pa ni pravnomočna niti sodba, ki jo izpodbija v obrazložitvi zahteve.

Pogoji iz 1. odstavka 420. člena za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niso podani, ne gre pa za izjemo, predpisano v 4. odstavku iste zakonske določbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega Z.S. zavrglo kot nedovoljeno.