25. 10. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Maurizio Silvano Delmenico, Švicarska konfederacija, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Senica & partnerji, d.o.o., Ljubljana, na seji 25. oktobra 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. P 517/2012 z dne 14. 10. 2013 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 149/2017 z dne 6. 12. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 230/2016 z dne 10. 1. 2017 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 517/2012 z dne 18. 12. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik (tožnik, kupec) je v navedeni pravdi izpodbijal prodajno pogodbo v razmerju do štirih sopogodbenikov (tožencev, prodajalcev). Ker je bil eden od teh v času vložitve tožbe pokojni, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu s sklepom, navedenim v 1. točki izreka tega sklepa, zavrglo. S sodbo, navedeno v 2. točki izreka tega sklepa, je Okrožno sodišče v Kopru nato zahtevek zavrnilo, ker ni bila tožena prava stranka, pritožnik pa tožbe ni razširil na pokojnikovo dedinjo. Navedeno sta z zavrnitvijo pritožbe oziroma dovoljene revizije potrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

2.Pritožnik izpodbija navedene sodne odločbe in predlaga njihovo razveljavitev. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter izkazuje hujše posledice oziroma pomembnost ustavnopravnega vprašanja. Izvorno težavo vidi v sklepu o zavrženju tožbe. Kot protiustavno uveljavlja tam navedeno stališče o neodpravljivosti napake v primeru strankine smrti pred vložitvijo tožbe, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi tedaj veljavnega 81. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Omejevanje s prestrogimi postopkovnimi ovirami naj ne bi bilo sorazmerno zasledovanemu cilju. Ker tožniki za smrt tožencev pogosto ne vedo, naj bi stališče kot prestrogo kritizirala tudi pravna teorija,[1] enako pa naj bi z uveljavitvijo 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) prepoznal tudi zakonodajalec. Pri tem se pritožnik sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa št. Ips 18/98, sklepa št. III Ips 65/2002 in občne seje Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1978.

3.Senat Ustavnega sodišča je vpogledal v pravdni spis št. P 517/2012.

4.Ustavni pritožnik izpodbija sklep, naveden v 1. točki izreka, ki ni bil del preizkusa v sodbah, navedenih v 2. točki izreka.[2] Iz spisa ni razvidno, da bi se pritožnik zoper navedeni sklep o zavrženju tožbe, ki je postal pravnomočen 15. 11. 2013, sploh pritožil.[3] Ker pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev, je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo v tem delu zavrgel (1. točka izreka).

5.Navedbe iz ustavne pritožbe, vezane na sklep o zavrženju tožbe oziroma njegove razloge, zato ne morejo biti (posredno) upoštevne niti v razmerju do sodb, kjer jih pritožnik v postopku tudi sicer ni izčrpal oziroma uveljavljal.[4] Pritožnik stališča Vrhovnega sodišča glede stvarne legitimacije oziroma možnosti razširitve tožbe z ustavno pritožbo ne izpodbija. Sodišča v izpodbijanih sodbah niso presojala že pravnomočno sklenjenega položaja glede zavrženja tožbe, na katerega so bila vezana. Morebitno odpravljanje pomanjkljivosti iz nedopustne tožbe v zvezi z (ne)sposobnostjo biti stranka na podlagi tedaj veljavnega 81. člena ZPP, ki se je končalo s sklepom o zavrženju tožbe (glej predhodno točko obrazložitve tega sklepa), je zato treba razlikovati od v sodbah opravljene presoje glede pasivne stvarne legitimacije z možnostjo naknadne razširitve tožbe na novega sospornika iz drugega odstavka 191. člena ZPP. Pritožnik zato ne more z očitki zoper pravnomočni sklep o zavrženju tožbe glede pokojnega sopogodbenika utemeljevati okrnjenosti dostopa do sodišča v primeru pozneje sprejetih sodb z drugačnimi razlogi. Tudi v tem položaju pa je pritožnik, kakor je navedlo Vrhovno sodišče, imel možnost vplivanja na dani položaj z morebitno naknadno razširitvijo tožbe na pokojnikovo dedinjo, za kar pa bi moral najprej sam podati ustrezno dispozicijo.[5] Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in niso izpolnjeni pogoji za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo po prvi alineji drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Ker se pritožnik sklicuje na že spremenjeni predpis,[6] prav tako ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena ZUstS). Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper izpodbijane sodbe zato ni sprejel v obravnavo (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rajko Knez Namestnik predsednika senata

[1]A. Galič v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 351–352.

[2]Primerjaj uvode glede strank in predmeta preizkusa iz sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 149/2017 z dne 6. 12. 2018, sodbe Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 230/2016 z dne 10. 1. 2017 in sodbe Okrožnega sodišča v Kopru št. P 517/2012 z dne 18. 12. 2015.

[3]Primerjaj tudi z ugotovitvami iz 1. in 9. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kopru št. P 517/2012 z dne 18. 12. 2015, 6. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 230/2016 z dne 10. 1. 2017 in 10. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 149/2017 z dne 6. 12. 2018, česa drugega pa ne izkaže niti pritožnik.

[4]Primerjaj pritožnikove navedbe iz pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 517/2012 z dne 18. 12. 2015 in iz revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 230/2016 z dne 10. 1. 2017 (oziroma v sodbah podane povzetke njegovih navedb) z očitki iz ustavne pritožbe.

[5]Šele po tem pa bi se bilo mogoče ukvarjati s temu prilagojenim nadaljnjim razvojem zadeve.

[6]Oziroma z njim povezano prakso in navedenimi stališči pravne teorije.