Jedro

Tožnica je dejansko opravljala višje vrednoteno delo, ne da bi za takšno delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zato je za čas opravljanja dela upravičena do plačila po dejansko opravljenem delu, ne pa tudi za čas, ko tega dela ni več opravljala.

Tožnica je kot oseba v delovnem razmerju v skladu z 28. členom ZZVZZ upravičena do nadomestila plače za čas trajanja bolniškega staleža oziroma za čas začasne zadržanosti od dela, osnova za nadomestilo pa je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZVZZ povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Glede na to, da bi ji morala tožena stranka nadomestilo plače izplačevati ob upoštevanju višje osnove, torej ob upoštevanju plače, kot jo je sodišče prve stopnje dosodilo v točki I izreka, je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu nepravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v 1 do 6 alineji točke II/2 izreka (glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za mesece od junija 2015 do novembra 2015) ter v točki III izreka (odločitev o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke v zvezi z zahtevkom za plačilo 10 % nadomestila plače za čas od julija 2013 do vključno 3. junija 2015 se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati razliko plače v višini 90 % od bruto zneskov za mesece od julija 2013 do maja 2015, kot so razvidni iz izreka sobe, po odvodu davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega neto zneska (od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila, ter razliko plače za mesec junij 2015 do 3. 6. 2015, upoštevajoč, da je celomesečna bruto plača znašala 585,44 EUR bruto, od tako določenega bruto zneska plačati vse prispevke in davke ter neto znesek plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V preostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je tožeča stranka od 1. 7. 2013 zaposlena in dela pri toženi stranki na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" (indeks 3,92) ter da ji pripadajo vse pravice iz tega delovnega mesta, in (2) da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati razliko plače za mesece od junija 2015 do vključno marca 2017, od bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, ter po odvodu prispevkov in davkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega neto zneska (vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še v preostalem delu, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", za kar sicer ni imela sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ocenilo, da je tožnica 90 % delovnega časa opravljala delo samostojnega strokovnega sodelavca II, 10 % delovnega časa pa delo strokovnega sodelavca II. Meni, da je odločitev nepravilna, saj je ves delovni čas opravljala dela samostojnega strokovnega delavca II, zato ji tudi pripada celotna razlika plače in ne le 90 %. Navaja, da je sekretariat tožene stranke v dopisu št. ... z dne 24. 6. 2016 navedel, da je tožnica v obdobju od 1. 7. 2013 do 4. 6. 2015, ko je nastopila bolniški stalež, opravljala dela samostojnega strokovnega delavca II, to pa izhaja tudi iz dopisa sekretariata tožene stranke št. ... z dne 24. 6. 2016. Izobraževanja za vlakovodjo se ni udeležila, iz elektronskega sporočila A.A. z dne 13. 4. 2015 pa izhaja, da se zaradi potreb delovnih procesov na lokaciji B.izobraževanja ne bo mogla udeležiti. To še dodatno dokazuje, da je tožnica opravljala velik obseg del, vse v okviru del in nalog delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca II. Če tožnica določenih del ni opravljala (kot jih tudi niso ostali na tem delovnem mestu), to še ne pomeni, da ni upravičena do celotnega plačila. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za čas od junija 2015 dalje, ker tega dela ni več opravljala, oziroma ker je nastopila bolniški stalež. V staležu je bila od 4. 6. 2015 do 2. 10. 2015 za polni stalež in od 3. 10. 2015 do 21. 11. 2015 po 4 ure, kar med strankama ni sporno. V tem času je prejemala nižje nadomestilo za bolniški stalež, saj se le-ta obračunava glede na izplačane plače, ne pa od plače, ki bi jo tožnica morala prejeti in ki ji jo je sodišče sedaj prisodilo (moralo bi ji sicer še 10 % več). Ko je bila v staležu, je glede na zakonska določila ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja prejela nadomestilo plače glede na prejeti dohodek strokovnega sodelavca II, čeprav bi bila upravičena do višjega nadomestila glede na plačo samostojnega strokovnega sodelavca II. Navaja, da zaradi ravnanja tožene stranke ne sme trpeti negativnih posledic, saj je starejša delavka, zato ji za celotno obdobje, ki ga uveljavlja v tožbi, pripada plača samostojnega strokovnega sodelavca II (indeks 3,92).

V zvezi z zavrnilnim delom zahtevka tožnica v pritožbi izpostavlja, da Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke določa za strokovnega sodelavca II indeks (oziroma količnik) 3,23 in ne 3,07. Če bi sodišče štelo, da ji od junija 2015 ne pripada razlika plače za delovno mesto samostojnega strokovnega delavca II z indeksom 3,92, ji pa pripada razlika med plačo za delovno mesto strokovnega sodelavca II (razlika med 3,07 in 3,23). Sodišče prve stopnje se do teh navedb sploh ni opredelilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, za obdobje od julija 2013 do junija 2015, za 10 % od bruto plače, vendar je tožnica kljub temu v tej zvezi podala pritožbo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, po katerih vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki I izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v tej točki razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče v izreku sodbe ni dovolj določno navedlo višine razlike v plači. Ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati razliko v višini 90 % in navedlo zneske, je obveznost plačila davkov in prispevkov dosodila od navedenih zneskov, ki ne predstavljajo ustreznega odstotka plač. Razlogi sodbe so po mnenju tožene stranke tudi v tolikšnem delu (sami s seboj) v nasprotju, da je nemogoče preveriti pravilnost sodbe. V razlogih sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na izpoved tožnice, da je opravljala 90 % dela, ki sodi v okvir delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", 10 % (preostali delovni čas) pa dela v okviru delovnega mesta "strokovni sodelavec II" po pogodbi o zaposlitvi, vendar ni navedlo, katera dela je štelo za delo samostojnega strokovnega delavca in obsega teh posameznih delovnih opravil. Sklicevalo se je na prilogo v spisu, katere vsebine pa ni navedlo. Navedlo je, da je opravljala najzahtevnejša strokovna opravila, ni pa konkretno navedlo delovnih opravil, saj se delovna opravila delovnih mest "samostojni strokovni sodelavec II" in "strokovni sodelavec II" ne prekrivajo.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe ter predlagata potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Pritožba tožnice se delno šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na čas, ko je bila tožnica v bolniškem staležu (od 4. 6. 2015 do 21. 11. 2015), zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini 10 % vtoževane razlike v plači za čas od julija 2013 do 3. 6. 2015 pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo razloge za zavrnitev, vendar v izreku sodbe o tem ni odločilo. V preostalem je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 49/2016 z dne 12. 4. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožnica ni celotni delovni čas dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, ter da zato ni upravičena do vtoževanega zneska razlike v plači. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 546/2017 z dne 24. 1. 2018 pritožbi tožnice ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo napačno stališče, da tožnica do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičena že zato, ker ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti. Pritožbeno sodišče je navedlo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odredila tudi opravljanje dela, ki ni bilo delo njenega delovnega mesta, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato ji mora za tako opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Ker je iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajalo, da je tožnica opravljala nekatere naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec II“, ji pripada tudi plačilo za takšno delo, in sicer v obsegu dejanskega dela na zahtevnejšem delovnem mestu. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje ni ugotavljalo, kolikšen del delovnega časa je tožnica dejansko opravljala delovna opravila, ki sodijo v delokrog delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec II“, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotkom, da v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, v kolikšnem obsegu je tožnica dejansko opravljala zahtevnejša dela.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotkom ter ugotovilo, da je tožnica 90 % delovnega časa opravljala dela zahtevnejšega in višje vrednotenega delovnega mesta ter v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo.

K pritožbi tožnice:

10. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za obdobje od 1. 3. 2013 do junija 2015, ki se je nanašal na plačilo razlike plače, in sicer v višini 90 % vtoževanega zneska. Ni pa v izreku sodbe odločilo o zavrnitvi višjega zahtevka, torej še za plačilo 10 % iz tega naslova. Tožnica je v pritožbi na to opozorila, pri čemer je navajala, da se pritožuje tudi zoper ta zavrnilni del. Po določbi 325. člena ZPP lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj sodbo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP pa se pritožba, v kolikor se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka za obračun in plačilo 10 % vtoževane razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2013 do junija 2015 (ker se je tožbeni zahtevek nanašal na plačilo 100 % razlike, sodišče pa je odločilo le o 90 %).

11. Pritožba tožnice ni utemeljena v delu, ki se nanaša na ohranitev plače v količniku 3,92 na podlagi 134. člena (panožne) Kolektivne pogodbo za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 in naslednji, KPDŽP). Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 564/2017 z dne 24. januarja 2018 navedlo, da KPDŽP v 134. členu določa posebno varstvo starejših delavcev, kar pa velja le za primere, ko delavec zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti ne more več opravljati dela na svojem delovnem mestu in je zaradi tega sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto z nižjo plačo. Le v takem primeru delavec obdrži oziroma ohrani višino plače svojega prejšnjega delovnega mesta. V navedenem primeru ne gre za tak pravni položaj. Tožnica je namreč dejansko opravljala višje vrednoteno delo, ne da bi za takšno delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zato je za čas opravljanja dela upravičena do plačila po dejansko opravljenem delu, ne pa tudi za čas, ko tega dela ni več opravljala. Zato 134. člen KPDŽP, tudi če gre za starejšo delavko v smislu določb te kolektivne pogodbe, v obravnavani zadevi ni relevanten.

12. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji za čas, ko je bila tožnica na bolniški, ni dosodilo razlike nadomestila plače v višini, ki bi upoštevala določila Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl.). Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da tožnica do razlike ni upravičena, ker ni dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni pravilno. Tožnica je kot oseba v delovnem razmerju v skladu z 28. členom ZZVZZ upravičena do nadomestila plače za čas trajanja bolniškega staleža oziroma za čas začasne zadržanosti od dela, osnova za nadomestilo pa je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZVZZ povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Glede na to, da bi ji morala tožena stranka nadomestilo plače izplačevati ob upoštevanju višje osnove, torej ob upoštevanju plače, kot jo je sodišče prve stopnje dosodilo v točki I izreka, je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu nepravilna. Zaradi obrazložene kršitve materialnega prava, ki je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v odločitvi od 1. do 6. alineje točke II/2 izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem naj upošteva gornje ugotovitve pritožbenega sodišča in ponovno odloči. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (točka III izreka), saj bo o stroških odločilo sodišče prve stopnje, ko bo znan celoten uspeh strank v postopku.

13. V preostalem, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za čas od decembra 2016 do marca 2017, pa pritožba tožnice ni utemeljena. Tožnica namreč ni upravičena do višje plače po določbi 134. člena KPDŽP, niti ne iz razloga dejanskega opravljanja dela, saj višje vrednotenega dela po vrnitvi z bolniške ni več opravljala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je upravičena (vsaj) do plačila po Prilogi 1 Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 12. 2012 (A 37), ki za delovno mesto strokovnega sodelavca II določa količnik 3,23, tožnici pa naj bi bila plača v tem obdobju izplačevana z upoštevanjem količnika 3,07 (ki je določen za delovno mesto "strokovni sodelavec III"). Pritožbeno sodišče na podlagi izplačila plače za mesec avgust 2016 ( A 79) ugotavlja, da je tožnica za ta mesec prejela 1.132,64 EUR osnovne plače za 176 ur dela in 75,51 EUR za en dela prost dan, skupaj torej 1.208,15 EUR osnovne plače. Glede na višino izhodiščne plače v višini 357,42 EUR je prejela osnovno plačo z upoštevanjem količnika 3,38. Podoben preizkus za mesec oktober 2016 (A 81) pokaže, da je za ta mesec prejela osnovno plačo ob upoštevanju količnika 3,46. Glede na navedeno torej iz plačilnih list ne izhaja, da bi bila tožnici v spornem obdobju izplačevana plača po količniku 3,07. Zato je bilo potrebno pritožbo tožnice v tem delu zavrniti in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka II/1 izreka in 7. do 22. alineja točke II/2 izreka).

K pritožbi tožene stranke:

14. Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je določno navedlo višino razlike v plači, ugotovilo pa je tudi vsebino in obseg višje vrednotenega dela, ki ga je tožnica opravljala. Zato je možno sodbo preizkusiti tudi v tem delu.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - iz opisa delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec II“ (B 3) izhaja, da je to delovno mesto zajemalo analiziranje in reševanje najzahtevnejših zadev iz svojega delovnega področja, usklajevanje tehnološko povezanih procesov dela med družbami in druga dela po naročilu nadrejenega; - tožnica je zaradi nadomeščanja delavca C.C. opravljala nekatera dela delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II"; - tožnica ni prevzela celotnega dela vodje lokacije B. oz. ni delala vseh nalog na delovnem mestu „samostojni strokovni sodelavec II“, saj je del nalog prevzela tudi sodelavka D.D.; - delavci so tožnico šteli za vodjo, do prihoda E.E. - tožnica je bila označena kot odgovorna oseba na lokaciji B., vendar le za nekatera opravila oz. zadolžitve; - nekatera dela je še naprej opravljal C.C., čeprav fizično ni bil več v B., predvsem dela v zvezi z izrednimi dogodki in tista, v zvezi s strokovnim izpitom, ki ga tožnica ni imela; tožnici je pomagal tudi pri izdelavi turnusov in tehnoloških procesov; - tožnica je opravljala dela vodje lokacije v povprečju 90 % mesečnega delovnega časa, ob predpostavki, da je mesečna delovna obveznost 168 ur, pri čemer se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na tožničino prepričljivo izpoved, medtem ko zaslišane priče A.A., F.F. in C.C. niso znale natančno izpovedati, koliko časa in kaj konkretno je tožnica delala oz. so izpovedale tako različno in neprepričljivo, da jih sodišče ni moglo upoštevati.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo pri izdelavi turnusov in tehnoloških procesov (pri kateri ji je sicer pomagal tudi C.C.), glede katerih je tožnica izpovedala, da je napisala 9 tehnoloških procesov, kar je delala doma, saj tega v službi niti ni uspela narediti. Izdelala je tudi letne razporede za 84 delavcev, pri čemer je morala vsebino dela in lokacijo opravljanja dela za vsakega delavca določiti glede na njegovo pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je pravilno ugotovljen obseg del, ki jih je tožnica opravljala, prav tako pa je sodišče v zadostni meri navedlo tudi vsebino nalog, ni odločilno, da se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo (tudi) na prilogo A 56 (pooblastila in opredelitev vlog pri izvedbi procesov dela, vezanih na pooblastila), na katero se je oprlo pri ugotavljanju dejanskega stanja glede obsega dela, ki ga je tožnica opravila na zahtevnejšem delovnem mestu samostojnega sodelavca II. Pritožba tožene stranke torej ni utemeljena, saj ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.