Jedro

Prvostopenjski organ je pri odločanju o stroških upošteval sorazmernost bremena strank za plačilo stroškov postopka izvedencev ustreznih strok ter v razmerju, kot je bilo soglasno med strankami sklenjeno na ustnih obravnavah. Konkretno v kakšnem delu in zakaj je kateri izmed strank v postopku naložil v plačilo stroške izvedencev, pa v obrazložitvi ni navedel, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti. Poleg tega, glede na določbo drugega odstavka 114. člena ZUP/86, tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da bi moral organ po končanem postopku o stroških odločiti skladno z uspehom posamezne stranke v postopku, saj se je medsebojni dogovor strank med postopkom nanašal le na založitev akontacije stroškov, ne pa na porazdelitev stroškov po končanem postopku denacionalizacije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Domžale št. 30100-48/1992/230 (20162) z dne 26. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom: določil stroške postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja podjetja A., ki se je končal z odločbo Upravne enote Domžale št. 30100-48/1992/229 (20162) z dne 24. 1. 2012 v skupnem znesku 8.166,42 EUR; od tega znašajo stroški v zvezi z izvedenskimi deli posameznih izvedencev: B.B. v znesku 2.386,74 EUR, geodetskega podjetja C. d.o.o., v znesku 1.093,19 EUR, izvedenca elektro stroke D.D. v znesku 534,09 EUR, izvedenca strojne stroke E.E. v znesku 1.290,32 EUR, arhitektke F.F. v znesku 576,38 EUR in izvedenca gradbene stroke G.G. v znesku 2.285,70 EUR (1. točka izreka); ugotovil, da so akontacije sredstev v višini 3.616,19 EUR za stroške v zvezi z izdelavo izvedenskih del stranke v postopku založile na podlagi predhodnih sklepov Upravne enote Domžale, in sicer: H.H. v znesku 1.877,32 EUR, I.I. v znesku 243 EUR, J. d.d. v znesku 861,78 EUR in K.K. d.d.,, v znesku 634,09 EUR (2. točka izreka); odločil, da so zavezanci za plačilo stroškov izvedenskih del v ponovljenem postopku: vlagatelja zahtevka za denacionalizacijo H.H. in I.I. ter J. d.d. (3. točka izreka); odločil, da H.H. plača razliko med dejanskimi stroški in založenimi sredstvi v skupnem znesku 936,90 EUR (4. točka izreka); odločil, da I.I. plača razliko med dejanskimi stroški in založenimi sredstvi za izvedenska dela v skupnem znesku 390,70 EUR (5. točka izreka); odločil, da J. d.d. plača razliko med dejanskimi stroški in založenimi sredstvi v znesku 802 EUR (6. točka izreka); odločil, da se zavrneta zahtevi za povračilo stroškov odvetniške pisarne L. d.o.o., ki zastopa H.H. in odvetnika M.M., ki zastopa J. d.d. (7. točka izreka); odločil, da so stranke dolžne nakazati sredstva, določena v točkah 4, 5 in 6 tega sklepa v roku 8 dni po dokončnosti tega sklepa (8. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo za objekte, ki se vračajo upravičencema v naravi, potrebno v ponovnem postopku določiti gradbene parcele v skladu s Strokovnim navodilom in usmeritvami upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo 13. 4. 2003. Zato je v ponovnem denacionalizacijskem postopku A., organ v postopku za dokazovanje z izvedenci po predhodnem soglasju strank izdal sklepe za določitev posameznih izvedencev. V nadaljevanju navaja zneske posameznih računov izvedencev in zneske, ki so jih založile stranke tekom postopka. V zvezi s predloženimi stroškovniki pooblaščencev odvetnika M.M. in Odvetniške pisarne L. pa navaja, da ni sledil njihovim predlogom za povračilo stroškov, ki so nastali v tem denacionalizacijskem postopku. Pri tem se sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih vsaka stranka trpi praviloma sama svoje stroške postopka, ki jih ima zaradi postopka. Če je vlagateljev več, nosi vsak od vlagateljev sorazmerni del stroškov za izvedbo dokaza. V primeru deljenega pravnega interesa oziroma v primeru, ko ima zavezanec interes, da se upravičencu ne vrne del podržavljenih nepremičnin v naravi, nosita breme izvedbe dokazov obe stranki sorazmerno pravnemu interesu vsake od navedenih strank. Pri odločanju o stroških je organ upošteval sorazmernost bremena strank za plačilo stroškov postopka izvedencev ustreznih strok ter v razmerjih, kot je bilo soglasno med strankami sklenjeno na ustnih obravnavah v predhodnem postopku.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 13. 12. 2013 pritožbi H.H. in družbe J. d.d. zavrnil ter odločil, da stroške pritožbenega postopka trpijo stranke same.

Tožnik v tožbi navaja, da je napačna že odločitev o tem, da mora tožnik kot vlagatelj nositi kakršnekoli stroške postopka. V postopek je bil prisiljen s tem, ko je država izvedla nacionalizacijo, katere posledice je bilo treba po spremembi sistema odpraviti. Sicer pa tudi po ZUP velja, da je vlagatelj, ki v postopku uspe, upravičen do povračila stroškov. Prepričan je, da bi upravni organ moral priznati njegove stroške, ki jih je priglasil, in odločiti, da se mu plačajo iz proračuna, a v izpodbijanem sklepu o njih sploh ni odločeno, čeprav je upravni organ v odločbi o glavni stvari izrekel, da bo odločitev o stroških predmet posebnega sklepa. Odločil je namreč o stroških odvetniške pisarne L. d.o.o., to pa niso stroški tožnika. Odvetniška pisarna v postopku ni priglasila svojih stroškov (zato niti ni podlage), ampak kot pooblaščenka tožnika stroške tožnika oziroma v denacionalizacijskem postopku stroške vlagatelja, o katerih pa upravni organ prve stopnje ni odločil. Navaja pa tudi, da je odločitev o stroških postopka tudi drugače napačna. Izvedencu G.G. so bili priznani višji stroški, kot je bilo prvotno predvideno in določeno in to zato, ker naj bi hodil dodatno na objekt in ker je moral izdelovati dopolnitve poročila. Toda razlog za dodatne obiske objekta in dopolnitve poročila ni bil v dodatnih nalogah izvedenca, ampak v tem, da njegovo prvotno poročilo ni bilo ustrezno in popolno. To pa je razlog na strani izvedenca, zaradi česar ne more biti upravičen do dodatnega plačila. Do takšnih navedb se upravni organ pritožbene stopnje niti ni opredelil. Tožnik pa tudi meni, da v nobenem primeru ni podlage, da bi kakršnekoli stroške izvedenca G.G. moral nositi vlagatelj, ne glede na dogovor med strankami, kako bodo založile predujem. Takšen dogovor v upravnem postopku ni pravno relevanten. Upravni organ bi moral upoštevati, da je bilo treba izvedenca G.G. imenovati izključno zato, ker je zavezanec šele po 19 letih predložil dokaze o domnevni rekonstrukciji v letu 1963, čeprav so se ti dokazi ves čas nahajali na mestu, kjer naj bi jih sedaj našel. Za novonastale stroške je bil tako v celoti kriv zavezanec J. d.d., zato bi organ moral njihovo plačilo v celoti naložiti njemu. Izpostavlja, da je pristal na delitev predujma samo zato, da bi se zadeva čim prej rešila, ko gre za meritorno odločanje v zadevi pa takšen dogovor ni več pomemben. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani del izreka (1., 3., 4., 5., 6. in 7. točka) prvostopenjskega sklepa spremeni tako, da odloči, da stroški postopka bremenijo proračun ter da se vlagatelju prizna stroške celotnega postopka, kot jih je priglasil in da odloči, da se mu povrnejo iz sredstev proračuna v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podrejeno, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v novo odločanje. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna naložitev plačila stroškov za izvedenska dela tožniku ter (ne)povrnitev stroškov, ki so tožniku nastali v postopku denacionalizacije podržavljenega premoženja podjetja A., ki se je končan z odločbo Upravne enote Domžale št. 30100-48/1992/229 (20162) z dne 24. 1. 2012. Tožnik je v navedenem denacionalizacijskem postopku nastopal kot vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo, torej kot upravičenec (aktivna stranka). Kot aktivna stranka je nastopal tudi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo I.I. kot zavezanec (pasivna stranka) pa je nastopala družba J. d.d. To pomeni, da so v tem postopku bile udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi. Upravičenci do denacionalizacije imajo namreč interes za vrnitev spornega premoženja – v konkretnem primeru za vrnitev v naravi, medtem ko zavezanec temu nasprotuje. To pomeni, da gre za nasprotujoče si interese denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev. Zato je v tem primeru v zvezi z vprašanjem povrnitve stroškov postopka treba uporabiti določbo drugega odstavka 114. člena ZUP/86, ki določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, mora povrniti nasprotni stranki del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo tretjega odstavka tega člena ZUP/86, po kateri se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom določil stroške postopka v skupnem znesku 8.166,42 EUR, ki vsi predstavljajo stroške v zvezi z izvedenskimi deli posameznih izvedencev, postavljenih v tem postopku. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je organ tekom postopka strankam z njihovim soglasjem naložil v plačilo akontacijo določenih sredstev za stroške v zvezi z izdelavo posameznih izvedenskih del. Prvostopenjski organ je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri odločanju o stroških upošteval sorazmernost bremena strank za plačilo stroškov postopka izvedencev ustreznih strok ter v razmerju, kot je bilo soglasno med strankami sklenjeno na ustnih obravnavah. Konkretno v kakšnem delu in zakaj je kateri izmed strank v postopku naložil v plačilo stroške izvedencev, v obrazložitvi ni navedel, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti. Poleg tega, glede na zgoraj citirano določbo drugega odstavka 114. člena ZUP/86, po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da bi moral organ po končanem postopku o stroških odločiti skladno z uspehom posamezne stranke v postopku, saj se je medsebojni dogovor strank med postopkom nanašal le na založitev akontacije stroškov, ne pa na porazdelitev stroškov po končanem postopku denacionalizacije.

Tožnik pa upravnemu organu tudi utemeljeno očita, da v izpodbijanem sklepu ni odločil o stroških tožnika, temveč o stroških odvetniške pisarne L. d.o.o., ki svojih stroškov v postopku sploh ni priglasila. V zvezi z vprašanjem povrnitve stroškov za pravno zastopanje v postopku denacionalizacije sodišče sodi, da ne drži zaključek organa, da pravno zastopanje v postopku denacionalizacije v nobenem primeru ni potrebno in opravičeno. Res je, da pravno zastopanje v upravnem postopku ni obvezno, vendar pa to še ne pomeni, da je v vseh primerih nepotrebno in neopravičeno. Potrebnost in opravičenost je namreč treba presoditi v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju navedb stranke, ki je stroške priglasila in okoliščin posameznega primera.

Nima pa tožnik prav, da je ne glede na uspeh v postopku upravičen do povračila stroškov postopka, ker je bil, kot navaja v tožbi, v postopek prisiljen s tem, ko je država izvedla nacionalizacijo. Kot zgoraj obrazloženo mora namreč organ o stroških postopka odločiti po ZUP/86 in upoštevati relevantne določbe tega predpisa s tem v zvezi.

Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v celoti in ne le v izpodbijanih točkah izreka, saj gre za medsebojno povezano zadevo, na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljene nepravilnosti odpraviti, pri tem pa upoštevati stališča sodišča, ki izhajajo iz te sodbe (določba četrtega odstavka 64. člena ZUS-1) ter o stroških postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja podjetja A. ponovno odločiti, in sicer po tem, ko bo v ponovljenem postopku o tej denacionalizaciji odločeno, glede na to, da je bila odločba prvostopenjskega organa št. 30100-48/1992/229 (20162) z dne 24. 1. 2012 odpravljena in zadeva vrnjena organu v ponovni postopek s sodbo in sklepom tega sodišča I U 1823/2013 z dne 9. 12. 2014 in s sodbo I U 1892/2013 z dne 12. 1. 2015. Hkrati bo moral organ v ponovljenem postopku tudi preizkusiti potrebnost vseh priglašenih stroškov izvedencev in s tem v zvezi tudi odgovoriti na ugovor tožnika glede priznanja stroškov izvedencu Rusu za dopolnitve izvedenskega poročila.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je tožniku priznalo tudi 22% DDV, saj so njegovi pooblaščenci zavezanci za DDV.