Jedro

Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski podlagi, pa zakon tujcu ne omogoča podaje prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in s tem tudi ne sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 66. člena ZTuj-2.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Policijske uprave Kranj, Postaje letališke policije Brnik, št. 2253-6/2025-11 (3C631-03) z dne 3. 4. 2025 (v nadaljevanju sklep z dne 3. 4. 2025), s katerim je bila zavržena njegova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca. Tožnik je prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca vložil v povezavi z odločbo Policijske uprave Kranj, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj, št. 13088239 z dne 7. 2. 20205 (v nadaljevanju odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025), s katero je bilo odločeno, da se tožnika, državljana Velike Britanije odstrani iz Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju Konvencija). Tožnik se je zoper odločbo o vrnitvi z dne 7. 2. 2025 pritožil, vendar je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo št. 2253-7/2025/6 (155-02) z dne 26. 2. 2025. Tožnik zoper odločbo o vrnitvi z dne 7. 2. 2025 ni vložil tožbe, zato je ta postala pravnomočna.

2.Hkrati s tožbo je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa v povezavi z odločbo o vrnitvi z dne 7. 2. 2025 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3.Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, da izpodbijan sklep ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Posledično je zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), saj formalni pogoj za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjen.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko navedenega sklepa vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se z zavrženjem prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca ne posega v njegov pravni položaj, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaznega predloga zaslišanja tožnika, niti se ni do tega dokaznega predloga opredelilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi prvega odstavka 66. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) policija z odločbo o vrnitvi določi tujcu desetdnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije, na podlagi drugega odstavka istega člena pa lahko, če obstajajo utemeljeni razlogi, pristojni organ na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti določi 30-dnevni za prostovoljni odhod, v obeh primerih pa z dostavkom "razen če ta zakon določa drugače".

7.In ravno na drugi zakonski določbi je bila pritožniku izdana pravnomočna odločba z dne 7. 2. 2025, in sicer na podlagi sedmega odstavka istega člena, ki pa določa, da se rok za prostovoljni odhod ne določi tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države ali pri katerem obstaja nevarnost pobega. To pravno dejstvo pa je relevantno za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

8.V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik vložil prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca (v zvezi z odločbo o vrnitvi z dne 7. 2. 2025) na podlagi 4. odstavka 66. člena ZTuj-2, ki določa, da če obstajajo v tem odstavku določene okoliščine, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti v roku, določenem za prostovoljni odhod, lahko policija na prošnjo tujca, ki jo mora vložiti pred potekom roka za prostovoljni odhod, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, rok za prostovoljni odhod z odločbo podaljša, in sicer za čas trajanja okoliščin, zaradi katerih je določitev daljšega roka za prostovoljni odhod upravičena. Zoper odločbo o zavrnitvi podaljšanja roka za prostovoljni odhod se tujec lahko pritoži na pristojno ministrstvo, zoper odločitev ministrstva pa lahko vloži tudi tožbo v upravnem sporu (peti odstavek 66. člena Ztuj-2).

9.Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na okoliščine obravnavanega primera pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijan akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, čeprav delno iz drugih razlogov, razvidnih iz obrazložitve tega sklepa.

10.Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski podlagi, pa zakon tujcu ne omogoča podaje prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in s tem tudi ne sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 66. člena ZTuj-2.

K II. točki izreka

11.Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da je s sklepom o zavrženju prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca z dne 3. 4. 2025 odločeno o pritožnikovi obveznosti, in da gre torej za upravni akt, ki naj bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, neutemeljene, navedbe o nepopolno ugotovitve dejanskem stanju in o bistvenih kršitvah postopka pa po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi niso bistvene, zato se do njih ni opredeljevalo.

12.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 66, 66/1, 66/2, 66/4, 66/5, 66/7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.