Jedro

Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik vsak dan opravil več dela, kot je bilo predvideno, in mu je bil posledično onemogočen dnevni počitek v trajanju treh ur dnevno. Kršitev pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela v tem primeru predstavlja podlago za tožnikov odškodninski zahtevek.

Predmet tega delovnega spora je namreč denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), zato stroški predsodnega postopka niso potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 836,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo in sklepom Pdp 240/2021 z dne 20. 9. 2022. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 6.453,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.127,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača 999,49 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje nobene listine ni dokazno ocenilo, z izjemo obrazložitve v 16. točki obrazložitve sodbe. Zato izpodbija takšno dokazno oceno, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP. Izpovedbam prič in tožnika je sledilo zgolj iz razloga, ker so te skladne, ni pa pomislilo, da so vse priče že vložile istovrstne tožbe. Nadalje navaja, da tožnikova dela niso časovno, krajevno in vsebinsko opredeljena. Edina časovna opredelitev, ki izhaja iz obrazložitve sodbe, je zaključek dela po polnoči. V tedenskih poročilih, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, so zapisane vse naloge vojaške policije, tudi izredni dogodki, ko bi bilo potrebno aktivirati patruljo v pripravljenosti. Iz spregledanih tedenskih poročil izhaja, da v večini tednov sploh niso obravnavali izrednih dogodkov in kršitve vojaškega reda in discipline. Iz načrtov dela in razporedov pa izhaja, kdaj je bil tožnik v pripravljenosti. Meni, da zaključek, da je patrulja v pripravljenosti čakala redno patruljo, da se je ta vrnila z obhoda, ni zadosten za prisojo denarne odškodnine, ter da ugotovitev, da je tožnik vsakodnevno opravljal določeno delo, ne privede do odločitve, da je njegov zahtevek utemeljen. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo vrste, obsega in trajanja posameznih nalog, ki jih je tožnik opravljal, ter da se ni opredelilo do tega, katere naloge je opravljal v času dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje tudi ne poda zaključka, kdo konkretno je tožniku v času pripravljenosti odrejal naloge. Sprejelo je tudi napačne zaključke glede zapiranja lokalov. Pritrjuje, da se je obhod lokalov zaključil okoli 23. ure. Ni pojasnjeno, kdaj naj bi patrulja na delu začela z nalogo. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik vsak drugi večer, ko je bil v pripravljenosti, moral začeti opravljati delo zaradi izrednega dogodka oziroma kaj je v času pripravljenosti ob zapiranju lokalov delal, če ni bilo izrednih dogodkov. Sodba sodišča prve stopnje v delu zaključka, da tožniku na dneve, ko je bil v pripravljenosti, ni bil zagotovljen dnevni počitek v trajanju treh ur, nima razlogov. Zaključek glede premajhnega števila vojaških policistov pa je izveden zgolj na podlagi izjav prič. Sodišče prve stopnje nadalje ni sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 32/2019 in VIII Ips 21/2018) in je odločilo ob pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika. Iz definicije "povišane pripravljenosti", opredeljene v 9. točki 3. člena ZSSloV, izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Zato "povišana pripravljenost" ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 8. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodba je neobrazložena in je zato podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo odgovoriti na vprašanje povezano s 53. členom ZSSloV in ugotoviti, da je lahko neenakomerno razporejen tudi dnevni počitek. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožniku napačno priznalo 400 točk za predpravdni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka v času opravljanja tožnikove vojaške službe na Kosovu od 28. 4. 2016 do 28. 10. 2016. Izhajalo je iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)2, v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr)3. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik dela in naloge opravljal kot vojaški policist izmenično en dan v redni patrulji, naslednji dan pa v patrulji v pripravljenosti. Dnevni počitek, v trajanju nepretrgoma najmanj 11 ur, mu po presoji sodišča prve stopnje ni bil omogočen med dvema zaporednima dnevoma, zaradi vsakodnevnega opravljanja delovnih nalog, s katerimi je pričel ob 8. uri zjutraj in zaključil z obhodom lokalov in nadzorom hišnega reda po 24. uri. Ugotovilo je, da mu je bil dnevni počitek ne glede na to, ali je bil razporejen v redno patruljo ali v patruljo v pripravljenosti, zagotovljen največ v trajanju osmih ur dnevno. Zato je bil prikrajšan za dnevni počitek v trajanju treh ur.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi tožnikovi trditveni podlagi. Tožnik je v trditvah konkretizirano in dovolj podrobno opredelil, katere delovne zadolžitve je opravljal v redni patrulji in katere v patrulji v pripravljenosti. Opredeljevanje nalog po točnih datumih ne bi bilo smiselno, saj je že v tožbi zatrjeval, da je moral kot vojaški policist bodisi v redni patrulji bodisi v patrulji v pripravljenosti vsakodnevno opravljati navedene naloge. Tako podana trditvena podlaga predstavlja zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do dnevnega počitka. Ugotovitve sodišča prve stopnje s0 tako v okviru trditvene podlage, zato (tudi sicer pavšalno) zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP ni podana.

8. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni dokazno ocenilo izvedenih listinskih dokazov. V 16. točki obrazložitve sodbe je ustrezno dokazno ocenilo bistvene listinske dokaze (tedenske načrte dela, tedenska poročila, razporede dela in obremenjenosti pripadnikov ter druge listine, s katerimi je poskušala toženka dokazati, da je obseg tožnikovega dela manjši od zatrjevanega). Pravilno je obrazložilo (kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v zvezi s prvim sojenjem), da navedenim listinam ni sledilo, ker iz skladnih izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja drugače, ker v listinah ni evidentiran čas dnevnega počitka in ker v njih niso zajete vse opravljene naloge, temveč zgolj poglavitne. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vsake dokazne listine, kot navaja pritožba, ampak le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Ker ZPP ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno, z izpovedjo tožnika in prič ugotavljalo relevantna dejstva v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do dnevnega počitka. Dokazna ocena izpovedi prič v smeri, da jim verjame, ker so skladne, je ustrezna in logična ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Zgolj zato, ker so priče, ki jih je predlagal tožnik, vložile istovrstne zahtevke zoper toženko, jim ni mogoče odrekati verodostojnosti.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo izpoved tožnika in prič A. A., B. B. in C. C. (ki so opravljali enaka dela in naloge kot tožnik) o tem, kaj je obsegalo tožnikovo vsakodnevno delo od 8. do 24. ure, ko je opravljal delo bodisi v redni patrulji bodisi v patrulji v pripravljenosti. Na podlagi njihovih skladnih izpovedb je pravilno ugotovilo, da so se delovne obveznosti redne patrulje pričele s primopredajo poslov ob 8. uri zjutraj ter zaključile z nadzorom nad zapiranjem lokalov in preverjanjem spoštovanja pravil reda in miru v bazi okrog polnoči. Tudi delovne naloge v patrulji v pripravljenosti so bile po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje vsakodnevno razporejene preko celega dne tako, da se je delo pričelo ob 8. uri zjutraj s primopredajo poslov in se nadaljevalo z opravljanjem nalog, ki so dopolnjevale delo redne patrulje, ter se zaključilo ob 24. uri s pomočjo redni patrulji pri večernih obhodih in sodelovanju pri vzpostavitvi večernega reda in miru.

10. Sodišče prve stopnje je konkretne naloge patrulje v pripravljenosti navedlo v 15. točki obrazložitve sodbe in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, zato ne drži, da sodba sodišča prve stopnje o zagotavljanju dnevnega počitka v času opravljanja nalog v patrulji v pripravljenosti nima razlogov. Z upoštevanjem skladnih izpovedb tožnika in prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je patrulja v pripravljenosti delovala kot pomoč oziroma dopolnitev redni patrulji in da sta si patrulji delo zvečer razdelili (glede pregledovanja nastanitvenih objektov in gostinskih lokalov). Da sta si naloge porazdelili, so potrdile priče A. A., B. B. in C. C., in ne drži očitek, da nobena priča ni izpovedala o konkretnih nalogah niti ne drži, da o tem ni izpovedal tožnik. Ker se je v dokaznem postopku ugotovilo, katere obveznosti in zadolžitve je tožnik imel in kaj konkretno je počel (ko je bil razporejen bodisi v redno patruljo bodisi v patruljo v pripravljenosti), je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo delovnih obveznosti tožnika in v zvezi s tem sklicevanje na zadevo VSRS VIII Ips 32/2019. 11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevaje na zadevo VSRS VIII Ips 21/2018, ki se nanaša na vprašanje zagotovitve pravice do tedenskega počitka in na povišano pripravljenost. Ne samo, da je bil tožnik v času opravljanja nalog v okviru patrulje v pripravljenosti, temveč je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupaj z redno patruljo takrat naloge tudi dejansko izvajal in ji pomagal. Pritožbeni očitek o majhnem številu izrednih dogodkov in kršitvi vojaškega reda in discipline ter odgovor na vprašanje, kdo je odrejal naloge, ob ugotovitvi, da je patrulja v pripravljenosti dnevno pomagala redni patrulji, zato ni relevanten. Tudi ni bistveno, kdaj naj bi bila patrulja v pripravljenosti aktivirana, zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so vsi vojaški policisti (v obeh patruljah) vsak dan delo zaključili najkasneje ob polnoči in bili ob 8. uri zjutraj že na sestanku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo po koncu delovnega časa lokalov, tj. ob 23. uri, potrebno preveriti, ali so lokali zaprti in če so vsi pripadniki v nastanitvenih objektih. To je veljalo tako za redno patruljo kot za patruljo v pripravljenosti.

12. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se lokali zapirali ob 23. uri, je tudi logičen zaključek, da ob tej uri, ko so vojaški policisti šele začeli z izvajanjem obhoda, tožnik še ni mogel biti na počitku. Dnevni počitek je zato trajal zgolj od 24. ure (ko so zaključili z obhodi) do 8. ure naslednjega dne. Ključen je torej čas začetka in konca počitka, ki pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje zato ni trajal skupaj nepretrgano 11 ur, temveč zgolj 8 ur. Da ne drži, da je bil vojaškim policistom zagotovljen dnevni počitek v minimalnem in neprekinjenem trajanju 11 ur, je potrdil priča - poveljnik D. D., ki je izpovedal, da so imeli vojaški policisti običajno približno od šest do osem ur nočnega počitka. Tudi ni utemeljen pritožben očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v drugačni luči oceniti izpoved priče E. E., saj subjektivno mnenje, da so bili pripadniki za opravljanje nalog spočiti in da ni pomembno število ur počitka, za presojo, ali je bil tožniku zagotovljen z zakonom določen čas dnevnega počitka, ni merodajno. Ob tem ne gre spregledati, da je tudi priča E. E. ocenila, da so bili vojaški policisti na nočnem počitku (zgolj) od 23. do 6. ure, kar pa ne zadosti zakonsko predpisanemu 11-urnemu počitku.

13. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da dela, ki naj bi jih tožnik v času dnevnega počitka izvajal, niso časovno, krajevno in vsebinsko opredeljena. Iz dokaznega postopka je razvidno, da so naloge vojaških policistov opravljali zgolj štirje vojaški policisti, ki so v paru delali v dveh patruljah. Dokazni postopek je potrdil, da je redna patrulja prioritetno opravljala redne naloge izven vojaške baze, ki so zlasti obsegale kontrolo prometa, nadzor nad spoštovanjem pravil reda in discipline ter kontrolo prometa in meritve v okolici ostalih baz na Kosovu, medtem ko je patrulja v pripravljenosti opravljala naloge v bazi in vse naloge, ki niso bile dodeljene redni patrulji. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo tudi izpovedi priče D. D., ki je pojasnil, da je tudi patrulja v pripravljenosti opravljala dodeljene naloge v poznih večernih urah. Ne drži pritožbeni očitek, da je edina časovna opredelitev, ki izhaja iz obrazložitve sodbe in izpovedi prič, zaključek dela po polnoči, saj so priče in tožnik skladno izpovedali, da se je delo obeh patrulj začelo ob 8. uri zjutraj s primopredajo poslov (kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka tudi ni zatrjevala, da bi imel tožnik tekom dneva, v času ko je opravljal delo v patrulji v pripravljenosti, prosto in ne bi izvajal nobenih nalog. V zvezi s tem je priča B. B. izrecno izpovedal, da delo patrulj ni bilo omejeno na določen del dneva, ampak so se naloge izvajale preko celega dne. Časovni okvir izvajanja delovnih nalog zato predstavlja konec dnevnega počitka (ob 8. uri) in začetek dnevnega počitka (ob 24. uri).

14. Pritožbena trditev, da je patrulja v pripravljenosti zgolj čakala na redno patruljo (da se je ta vrnila z obhoda), ni utemeljena, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je skupaj z redno patruljo opravljala obhode, ji pomagala, kar so potrdili tožnik in vse priče, ki so skupaj s tožnikom opravljale naloge vojaške policije. Tudi priča D. D. (poveljnik), je potrdil, da sta obe patrulji opravljali naloge, saj je bilo vojaških policistov na misiji premalo. Premajhno število vojaških policistov ne izhaja zgolj iz izpovedi priče D. D., temveč tudi iz izpovedbe priče F. F., podčastnika za vojaško policijo v nacionalnem podpornem elementu kontingenta KFOR 33, in priče B. B., ki je izpovedal, da je bilo dela za štiri vojaške policiste preveč. Dokazno podprt z izpovedbami navedenih prič in obrazložen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi pomanjkanja kadra tožnik vsakodnevno opravljal delo v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni počitek.

15. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik vsak dan opravil več dela, kot je bilo predvideno, in mu je bil posledično onemogočen dnevni počitek v trajanju treh ur dnevno. Kršitev pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela v tem primeru predstavlja podlago za tožnikov odškodninski zahtevek. Posledično to pomeni, da za odločitev o odškodnini na tej podlagi niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku po določbi 53. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV)4,5. Ker skladno s 155. členom ZDR-1 traja dnevni počitek nepretrgoma najmanj 11 ur, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je lahko neenakomerno razporejen tudi dnevni počitek.

16. Ob upoštevanju nalog, ki jih je tožnik opravljal vsak dan, ne glede na to, ali je delo opravljal v redni patrulji ali v patrulji v pripravljenosti, in s katerimi je začel ob 8. uri in končal ob 24. uri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu je bil dnevni počitek zagotovljen v krajšem trajanju od predpisanega. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi onemogočenega dnevnega počitka v trajanju treh ur na dan.

17. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka tožniku napačno priznalo 400 točk za predpravdni zahtevek. Predmet tega delovnega spora je namreč denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), zato stroški predsodnega postopka niso potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po zmanjšanju stroškov postopka za stroške predpravdnega zahtevka v višini 400 točk (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR ter 1 % za materialne stroške in 22 % DDV) ter ob upoštevanju neizpodbijanih preostalih stroškov postopka, znašajo priznani stroški tožnika 3.113,06 EUR in je tožnik glede na uspeh v obravnavanem sporu (55 %) upravičen do povračila 1.712,18 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o stroških postopka (v III. točki izreka) spremenilo tako, da mora toženka, po medsebojnem pobotanju odmerjenih stroškov6, plačati tožniku 836,84 EUR stroškov postopka (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče glede preostalih pritožbenih navedb ugotovilo, da te niso utemeljene, prav tako pa niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (le glede stroškov predpravdnega zahtevka), zato sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. 5 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022. 6 Sodišče prve stopnje je toženki glede na uspeh v sporu (45 %) priznalo 875,34 EUR stroškov postopka.