Jedro

Navajanje napak pri sojenju prvostopenjskega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje že navedenih negativnih vrednostnih ocen pa je žalitev sodišča. Pritožnik se mora zavedati, da je nestrinjanje s sodno odločbo vedno mogoče izraziti na dostojen, primeren način brez slabšalnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je prvega toženca kaznovalo z denarno kaznijo 300 EUR, ker je nekorektno na več mestih navajal, da okrožna sodnica ... laže in če je glede na izjave prič zmožna vse to podpisati v sodbi v imenu slovenskega ljudstva, je posebna mentalna struktura, ki vpije po javnem ubesedenju; gre za stopnjo notranje gnilobe, ki se imenuje moralni idiotizem.

2. Zoper ta sklep je prvi toženec vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti in da je zato podana kršitev 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), da pritožnik ni pravnik, da je, ko je zapisal, da sodnica laže, opozarjal na neskladnost med dokazi in zaključki sodišča, da pritožnik ne pozna izrazov kot je protispisnost in da ni imel žaljivega namena. Njegova kritika je resna in argumentirana, ostro je ponazoril nestrinjanje z razlogi sodišča. Stavek o posebni mentalni strukturi je izrekel pogojno. V ugled sodstva ni posegel. Ni dokazov, da zaradi navedenih izrazov sodstvo ne bi uživalo zaupanja, kar je pogoj za uporabo 109. člena ZPP. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na fazo postopka in vsebino pritožbe ukrep kaznovanja ni bil potreben zaradi zagotovitve procesne discipline, kar je pogoj za uporabo 109. člena ZPP.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da za razlikovanje med objektivno kritiko in žalitvijo ni potrebno biti pravni strokovnjak. Iz samega izbora besed in celotnega konteksta je razviden zaničevalen odnos do dela sodišča. Takšno postopanje toženca predstavlja nedopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku in nedopusten poseg v avtoriteto sodne oblasti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu Ustave)(1). V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da so uporabljeni izrazi žaljivi, nepotrebni in neprimerni v komunikaciji med sodiščem in stranko. Upoštevalo je poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. Takšne izjave k obrambi pravic pritožnika v postopku v ničemer ne morejo pripomoči. Ne gre za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. čl. Ustave. Pri nekaterih (korektnih) razlogih, s katerimi je pritožnik izrazil svoje nestrinjanje s prvostopenjsko sodbo, je šlo za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja, usmerjeno v in omejeno na način dela sodišča. Slabšalne vrednostne sodbe o sodnici, ki da »laže« in ki da je »če je glede na izjave prič zmožna vse to podpisati v sodbi v imenu slovenskega ljudstva, posebna mentalna struktura, ki vpije po javnem ubesedenju; gre za stopnjo notranje gnilobe, ki se imenuje moralni idiotizem« pa niso bile usmerjene v delo sodišča, pač pa v oseben napad na sodničino sposobnost za opravljanje sodniške funkcije.

6. Pritožnik trdi, da pri konkretnih izjavah ne gre za žalitev. Temu ni mogoče pritrditi. Samo navajanje napak pri sojenju prvostopenjskega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje že navedenih negativnih vrednostnih ocen pa je žalitev sodišča. Pritožnik se mora zavedati, da je nestrinjanje s sodno odločbo vedno mogoče izraziti na dostojen, primeren način brez slabšalnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

7. Pritožnik trdi, da ni imel žaljivega namena. Pri kaznovanju po 109. členu ZPP ne gre za kazenskopravno varstvo, zato ni potrebno ugotavljati pritožnikovega namena, pač pa zadošča, da so njegove izjave po vsebini žaljive. Prav tako za samo uporabo 109. člena ni potreben dokaz o vplivu žalitve na zmanjšani ugled sodišča. Pritožnik zmotno meni, da izrečena denarna kazen glede na fazo, v kateri je bil postopek, ni bila potreben ukrep. V prvi vrsti gre pri prepovedi žaljivih vlog za varstvo ugleda sodne veje oblasti, pripomore pa lahko tudi k učinkovitosti konkretnega sodnega postopka. V konkretnem primeru je bila denarna kazen potrebna predvsem zaradi varstva zaupanja v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva. Pritožnik v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato Vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom Višjega sodišča za določitev kazni v višini 300 EUR.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni. Ker tožeča stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča, sama krije stroške odgovora (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 s 23. 6. 2005, 13. točka.