Jedro

Tudi v primeru, če bi tožena stranka tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa te ponudbe tožnik ne bi sprejel, to ne bi vplivalo na pravilnost ugotovitve o obstoju dejanskega delovnega razmerja med strankama zaradi obstoja elementov delovnega razmerja. Volja strank pri ugotovitvi dejanskega (faktičnega) delovnega razmerja ni odločilna.

Delo tožnika pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejstvo, da ni imel enakih pravic in obveznosti kot zaposleni v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa na pravilnost te ugotovitve ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko od 19. 10. 2013 dalje obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas in da tožniku delovno razmerje 18. 10. 2015 ni prenehalo zakonito, temveč je trajalo do 8. 6. 2016 z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika za obdobje od 19. 10. 2013 do 8. 6. 2016 prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračuna bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto raziskovalec skupaj z dodatkom za delovno dobo ter mu po odvodu davkov in prispevkov plača ustrezni neto znesek, zmanjšan za že izplačana neto plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 3.000,00 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila (III. točka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku regrese za letni dopust za leta od 2013 do 2016 v navedenih bruto zneskih, od katerih mora odvesti akontacijo dohodnine, ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne stroške za prehrano med delom v višini 2.858,04 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti tudi stroške za prevoz na delo in z dela v višini 820,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 9. 6. 2016 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da mu je tožena stranka dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo na delovnem mestu raziskovalec, ga za čas od 9. 6. 2016 dalje prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati plačo po pogodbi za delovno mesto raziskovalec skupaj z dodatkom za delovno dobo, po odvodu ter plačilu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek, zmanjšan za že izplačana neto plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leta 2013, 2014 in 2015 v višini 2.098,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela v višini 300,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnino iz naslova plačanih prispevkov za socialno varnost v višini 5.948,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 813,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da svoje stroške krije sama (IX. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV., V., VI. in IX. točko sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Pove, da je tožnik sprva delal pri toženi stranki kot študent, po prenehanju statusa študenta pa je 18. 10. 2013 sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju za obdobje enega leta, nato pa še eno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki se je iztekla 18. 10. 2015. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ponudb sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2013 in 2011. Graja stališče, da tožnik v letu 2011 zaradi statusa študenta ni bil dolžan sprejeti ponujene redne zaposlitve s strani tožene stranke, saj se status študenta ne izključuje s sklenitvijo delovnega razmerja. V zvezi s ponudbo zaposlitve v letu 2013 pove, da se je sodišče prve stopnje nepravilno postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka tožniku podati pisno ponudbo o zaposlitvi, da bi bila ta veljavna. Meni, da se zaposlitev po ZDR-1 opravi na podlagi objave prostega delovnega mesta, in ne na podlagi dajanja pisnih ponudb pogodb o zaposlitvi kandidatom za delovna mesta. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje absurdno, neživljenjsko in arbitrarno ter v nasprotju z namenom ZDR-1, saj je nelogično, da bi vsakemu potencialnemu kandidatu delodajalec izročil pisno ponudbo z bistvenimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je tožnik delo preko s. p. nadaljeval pri toženi stranki na lastno željo. Že zato, ker je tožniku vsaj ustno ponudila zaposlitev, ta pa jo je odklonil, bi po mnenju tožene stranke moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. V zvezi z navedenimi zaključki uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Zatrjuje, da delo tožnika pri njej ni vsebovalo elementov delovnega razmerja, saj ni imel enakega položaja kot ostali zaposleni, ampak je imel drugačne pravice in obveznosti. Glede dnevne prisotnosti tožnika pri njej pove, da je moral tožnik po pogodbi zagotoviti le 14 dni dela, odločitev, kje in koliko bo delal, pa je bila izključno njegova. Položaj tožnika se je po njenih besedah bistveno razlikoval od položaja drugih zaposlenih glede koriščenja dopusta, saj so morali zaposleni delavci vnaprej izpolniti letno tabelo za koriščenje predvidene daljše odsotnosti, izpolnjevati obrazec za posamezen dopust in v zvezi s tem pridobiti odobritev dopusta oziroma odsotnosti pri nadrejenih. Navaja, da je moral tožnik vnaprej le sporočiti planirano daljšo odsotnost oziroma neizvajanje pogodbeno dogovorjenih opravil, in ni potreboval odobritve odsotnosti z dela, niti se ni bil skladno z internimi pravili dolžan dogovarjati o tem, kdaj bo koristil dopust. Poudarja, da tožnik ni razpolagal z vstopno kartico in ključi za prostore tožene stranke, da ni imel omejitev glede odhodov na malico, da njegove prisotnosti ni nihče kontroliral, da ni hodil na za zaposlene obvezna letna predavanja in izobraževanja, ni bil seznanjen z internimi pravili tožene stranke (oziroma če je bil, je bil na lastno iniciativo) ter da dejansko v ničemer ni bil podrejen toženi stranki. Opozarja na dogodek, ko ni želel iti sam na sestanek k potencialnemu naročniku. Pove, da je imel tožnik vizitko tožene stranke, na kateri je bilo izrecno zapisano, da gre za zunanjega sodelavca. Poudarja na bistveno razliko med vsebino nalog, ki jih je opravljal tožnik, in delom zaposlenih delavcev pri toženi stranki. Pove, da ni imela sistemiziranega delovnega mesta, ki bi ustrezalo nalogam, ki jih je opravljal tožnik (naloge študentov). Trdi, da je tožnik opravljal posamezna dela in da njegovega dela ni mogoče uvrstiti v delovno mesto raziskovalec, saj ni nikdar izvedel celotnega delovnega procesa, pač pa zgolj posamezne naloge (priložnostne narave) določenega projekta, ostali zaposleni pa so opravljali delo od začetka do konca. Nasprotuje zaključku, da tožnik pri delu ni bil samostojen. Trdi, da se delo redno zaposlenega ni preverjalo, delo tožnika pa se je v smislu določb OZ o mandatni pogodbi, ki določa obveznost naročnika, da pregleda izvršeno delo. Dalje navaja, da tožnik ni bil odgovoren za opravljeno delo, ni trpel sankcij za napake kot redno zaposleni, za njegovo delo so bili odgovorni zaposleni. Meni, da pri tožniku ni bilo podrejenosti delavca. Navaja, da tožnik ni bil prisoten na sestankih z direktorjem in regionalnim vodstvom, kar je bila obveznost za vse zaposlene pri toženi stranki, za zunanje sodelavce (študente) pa ne, in da ni izpolnjeval interne raziskave zadovoljstva, kar je bila obveznost zaposlenih. Opozarja na razliko med primopredajo tožnika, ki je trajala le nekaj minut in je potekala brez primopredajnega zapisnika, ter primopredajami drugih delavcev. Dalje navaja, da se je odsotnost zaposlenega zelo poznala pri delovnem procesu, odsotnost tožnika pa ne. Kot nepravilnega graja zaključek, da je tožnik opravljal dela in naloge sistemiziranega delovnega mesta raziskovalec. Navaja, da za ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima znanje in sposobnosti, ki se zahtevajo za zasedbo tega delovnega mesta, tožnik ni podal trditvene podlage, zaradi česar je sodišče ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP in ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve. Trdi, da je ugotovitev o obstoju delovnega razmerja zmotna, zaradi česar so neutemeljeni nadaljnji zahtevki tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O predmetni pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer jo je s sklepom opr. št. Pdp 805/2016 z dne 16. 3. 2017 zavrglo. Tožena stranka je predlagala obnovo postopka, ta predlog pa je pritožbeno sodišče s sklepom z dne opr. št. Pdp 559/2017 z dne 20. 7. 2017 zavrnilo, nakar je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Dsp 1/2017 z dne 24. 4. 2018 pritožbi tožene stranke zoper navedeni sklep ugodilo ter sklep spremenilo tako, da je dovolilo obnovo postopka in razveljavilo II. točko sklepa sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 805/2016 z dne 16. 3. 2017 ter pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo. Glede na to skladno z navodili Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče predmetno pritožbo obravnava po vsebini.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

7. V sporu glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki se je ugotavljalo, ali so podani elementi delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki glede na določbe 4., 13., 18. in 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna materialnopravna stališča: - da je tožnik sprva sodeloval s toženo stranko kot študent, nakar je od 18. 10. 2013 dalje sodeloval z njo na podlagi dveh pogodb o poslovnem sodelovanju do 18. 10. 2015, ko je z delom pri njej dejansko prenehal; - da mu je tožena stranka v letu 2011 ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ko je imel še status študenta; - da tožena stranka tožniku leta 2013 ni ponudila zaposlitve, ker je bila ponudba nejasna in nedoločna, saj ni vsebovala bistvenih sestavin, delo po pogodbi o medsebojnem sodelovanju kot s. p. pa mu je bilo prestavljeno kot edina možnost za nadaljevanje sodelovanja s toženo stranko; - da je tožnik izvajal delo proti plačilu; - da je tožnikovo delo pri toženi stranki na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju vsebovalo elemente delovnega razmerja (njegova vsakodnevna prisotnost, seznanjenje nadrejene z odsotnostmi oziroma dogovor o daljših odsotnostih, nesamostojnost pri delu, osebno in kontinuirano (nepretrgano) opravljanje dela po ustaljenih pravilih, vključenost v delovni proces tožene stranke ter plačilo za delo); - da je tožnik bil nadzorovan pri svojem delu oziroma rezultati njegovega dela; - da je tožnik opravljal dela in naloge, ki spadajo v opis sistemiziranega delovnega mesta raziskovalec.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožena stranka tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela, ki ga je nato dejansko opravljal pri njej na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju, za odločitev o obstoju dejanskega delovnega razmerja niso pravno pomembne. Tudi če bi tožena stranka tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa te ponudbe tožnik ne bi sprejel, to ne bi vplivalo na pravilnost ugotovitve o obstoju dejanskega delovnega razmerja med strankama zaradi obstoja elementov delovnega razmerja. Volja strank pri ugotovitvi dejanskega (faktičnega) delovnega razmerja ni odločilna. Ne glede na to je treba zavrniti pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z dokazno oceno in pravilno uporabo materialnega prava glede zatrjevanih ponudb sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da se status študenta in delovno razmerje ne izključujeta, ob tem pa je treba opozoriti na dejstvo, da je bila tožniku zaposlitev pri toženi stranki ponujena v letu 2011, ugotovitev dejanskega delovnega razmerja pa je zahteval šele za obdobje od 19. 10. 2013. Pravilna je bila tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v letu 2013 ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi, saj zgolj omenjanje možnosti nadomeščanja sodelavke ne zadostuje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, pritožbene trditve pa pri pritožbenem sodišču niso vzbudile nobenega dvoma vanjo. Ni podana zatrjevana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podani vsi elementi delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, je pravilna. Tožena stranka v pritožbi z obsežnimi pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovitve v zvezi s posameznimi okoliščinami dela tožnika pri njej, ob tem pa se sklicuje na različne dele izpovedi prič in tožnika samega. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Izpovedi prič pravilno ni obravnavalo glede posameznih (iz konteksta izvzetih) izjav, pač pa celovito in v povezavi z nespornimi dejstvi ter drugimi dokazi. Dokazna ocena je prepričljiva in argumentirana, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

10. Zavzemanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku moralo ugotoviti, da je imel tožnik enak položaj kot zaposleni v delovnem razmerju, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imelo delo tožnika pri toženi stranki elemente delovnega razmerja, dejstvo, da ni imel enakih pravic in obveznosti kot zaposleni v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa na pravilnost te ugotovitve ne vpliva. Nenazadnje je tožnik opravljal delo pri toženi stranki na način, ki ga je odredila tožena stranka. Njegova neudeležba na obveznih letnih predavanjih in izobraževanjih, opravljanje posameznih delovnih nalog (in ne vseh opravil določenega delovnega procesa), neizpolnjevanje ankete, označba na vizitki, da je njen zunanji sodelavec, obseg primopredaje njegovega dela ipd. so bili posledica odločitve in volje tožene stranke, kar na pravilno ugotovljeni obstoj elementov delovnega razmerja ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik prostovoljno vključil v organizirani delovni proces tožene stranke in delo opravljal nepretrgano (delo vsak dan, prilagajanje časa za malico delovnim obveznostim, usklajevanje letnega dopusta z nadrejeno). Ni sporno, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki osebno in za plačilo. Pravno nepomembno je, ali je to tožena stranka od tožnika izrecno zahtevala, saj je pri dejanskem delovnem razmerju odločilno, kakšna je dejanska narava razmerja in ne pravna podlaga ali volja strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi to, da je tožnik opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, nasprotne pritožbene trditve pa niso utemeljene. Pritožbeno stališče, da je morala tožena stranka tožnikovo delo bolj nadzorovati, ker je bil zunanji sodelavec in kot tak ni bil odgovoren za svoje delo ter sklicevanje na mandatno pogodbo ni prepričljivo. Tožena stranka s tem ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki mu je bilo s strani nadrejenih pri toženi stranki odrejeno, rezultate njegovega dela pa je tožena stranka preverila, kar je značilno za odvisno delovno razmerje. Pritožbene trditve glede sankcij za neustrezno opravljeno delo pa so presplošne, da bi lahko vodile do drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev, da je tožnik opravljal (nekatere) naloge sistemiziranega delovnega mesta raziskovalec, saj za obstoj dejanskega delovnega razmerja ni treba, da delavec opravlja prav vse naloge določenega delovnega mesta.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi o tem, da je tožnik imel znanja in sposobnosti, ki se zahtevajo za zasedbo delovnega mesta raziskovalca, kršilo določbo 7. člena ZPP. Glede na to, da za ugotovitev o obstoju dejanskega delovnega razmerja v primeru obstoja elementov iz 4. člena ZDR-1 ni odločilno, ali ima delavec navedena znanja in sposobnosti, ta kršitev ni podana. Tožnik je dejansko opravljal dela iz opisa delovnega mesta raziskovalca, torej je bil tega očitno sposoben, tožena stranka pa v pritožbi ne trdi, da bi bilo drugače. 12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

15. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).